Baldvin I. (, ) je bil prvi cesar konstantinopelskega Latinskega cesarstva, * julij 1172, Valenciennes, Flandrija, † okoli 1205, Veliko Trnovo, Drugo bolgarsko cesarstvo.

Kot grof Flandrije in Hainauta je bil eden od najvidnejših vodij četrte križarske vojne, ki se je končala z ropanjem Konstantinopla, osvojitvijo velikega dela Bizantinskega cesarstva in ustanovitvijo Latinskega cesarstva. Baldvin je izgubil svojo zadnjo bitko z bolgarskim carjem Kalojanom in zadnja leta življenja preživel v njegovem ujetništvu.

Življenje Otroštvo in družinska zgodovina Baldvin je bil sin Baldvina V., grofa Hainauta, in Margarete I., grofice Flandrije.Wolff 1952, str. 281. Ko se je flandrijski grof Filip Alzaški, ki je bil brez otrok, leta 1177 odpravljal na svoj zadnji križarski pohod, je za svojega naslednika imenoval svaka Baldvina. Ko se je Filip po neuspešnem obleganju Harima leta 1179 vrnil, ga je bolehni kralj Ludvik VII. Francoski imenoval za glavnega svetovalca svojega sina Filipa II. Avgusta. Leto kasneje je Filip Alzaški poročil svojega varovanca s svojo nečakinjo Izabelo Haunatsko in ji za doto pripisal grofijo Artois na flandrijskem ozemlju, kar je Baldvina V. zelo osupnilo.Wolff 1952, str. 281–282.

Leta 1180 je izbruhnila vojna med Filipom II. in njegovim svetovalcem, v kateri sta bila opustošena Pikardija in Île-de-France. Kralj Filip se je izogibal odločilni bitki in pridobil nekaj prednosti, Baldvin V. pa se je sprva povezal s svojim svakom Filipom Alzaškim in posredoval v korist njegovega sina, da bi zavaroval interese svoje hčerke.Wolff 1952, str. 282.

Žena grofa Filipa Elizabeta je leta 1183 umrla in Filip Avgust je v imenu njene sestre Eleonore zasedel pokrajino Vermandois. Grof Filip se je po Elizabetini smrti poročil z Matildo Portugalsko in ji dal za doto več velikih flandrijskih mest v bližini posesti Baldvina V. Grof Filip je v strahu, da bodo njegove posesti postale otok med francoskimi in hainautskimi posestvi, 10. marca 1186 podpisal s Filipom Avgustom in grofom Baldvinom V. mirovni sporazum, s katerim je priznal zaseg Vermandoisa francoskemu kralju in izposloval, da ostane majhna grofija Vermandois do njegove smrti v njegovi posesti. Filip je med obleganjem Akre v tretji križarski vojni leta 1191 zbolel in umrl. Ker ni imel naslednika, je Flandrijo nasledil Baldvin V. Hainautski. Od takrat dalje je s pravicami, ki jih je dobil s poroko, vladal kot Baldvin VIII. Flandrijski. Ko je grofica Margareta leta 1194 umrla, je Flandrijo nasledil njen najstarejši sin Baldvin, ki je vladal kot Baldvin IX., grof Flandrije.

Mlajši Baldvin se je leta 1186 poročil z Marijo, hčerko grofa Henrika I. Šampanjskega in Marije Francoske.Evergates 1999, str. 127. Letopisec Gislebert opisuje. kako se je ponašal s svojo mlado nevesto, kateri je bila vseeno ljubša molitev kot zakonska postelja.

Takoj po tej poroki je trinajstletni ali štirinajstletni Baldvin Hainautski dobil za ženo Marijo, sestro šampanjske grofice, staro dvanajst let.Gislebert of Mons & Napran 2005, str. 105. Baldvin je preko Marije dobil nove zveze in obveze za obrambo Svete dežele. Marijin brat, jeruzalemski vladar Henrik II. Šampanjski, je leta 1197 umrl in zapustil vdovo in dve hčerki, ki sta potrebovali pomoč pri vladanju na njunih ozemljih v Palestini. Marijina strica Rihard I. Angleški in Filip II. Francoski sta bila tačas na tretjem križarskem pohodu. V obrambo Jeruzalema je bila vpletena tudi Baldvinova družina. Baldvinov stric Filip je celo umrl na križarskem pohodu. Baldvinova stara mati po materini strani je bila prateta jeruzalemske kraljice Izabele I., zato so ji njeni sorodniki iz Flandrije pomagali pri obrambi Jeruzalema. To tradicijo je nameraval nadaljevati tudi Baldvin. Margareta je leta 1194 umrla in mladi Baldvin je postal grof Flandrije. Naslednje leto je umrl tudi njegov oče, po katerem je nasledil Hainaut.

Grof Flandrije in Hainauta thumb|250px|left|Flandrijski kovanec (petit denier), kovan v Ypresu med vladanjem grofa Baldvina IX. Flandrijskega

Baldvin je vladal na zelo majhnem delu Flandrije: velik del, vključno z Artoisom je dal Filip Alzaški za doto Baldvinovi sestri Izabeli Hainautski, drug pomemben del pa svoji ženi. Izabela je leta 1190 umrla, njeno doto pa je kljub temu obdržal kralj Filip v imenu njenega sina in bodočega francoskega kralja Ludvika VIII. Baldvin se je prvih osem let svojega vladanja ukvarjal predvsem s poskusi, da bi dobil nazaj vsaj del tega ozemlja.Wolff 1952, str. 283. Ko je Filip II. aretiral Baldvinovega brata Filipa Namurskega, je Baldvina prisilil k podpisu sporazuma, ki naj bi zagotovil bratovo varnost. Péronnski sporazum je bil podpisan januarja 1200 pod pogojem, da Baldvin obdrži ozemlja, ki jih je osvojil med vojno.Gabrielle M. Spiegel (1993). Romancing the Past: The Rise of Vernacular Prose Historiography in Thirteenth-century France. University of California Press. str. 40. ISBN 0520077105. Pridobljeno 21. februarja 2015. Baldvin je postal Filipov vazal in od njega dobil dele Artoisa.Matthew Bennett (1998). The Hutchinson Dictionary of Ancient & Medieval Warfare. Taylor & Francis. str. 32. ISBN 1579581161. Pridobljeno 21. februarja 2015.Jana K. Schulman (2002). The Rise of the Medieval World, 500-1300: A Biographical Dictionary. Greenwood Publishing Group. str. 49.ISBN 0313308179. Pridobljeno 21. februarja 2015.

Baldvin se je v borbi proti francoskemu kralju povezal z več njegovimi nasprotniki, vključno z Rihardom I. in Ivanom Angleškim in nemškim kraljem Otonom IV. Mesec dni po podpisu sporazuma je Baldvin na pepelnično sredo 23. februarja 1200 v Bruggeu vzel svoj križ, se pravi da se je sklenil udeležiti križarskega pohoda.Kenneth M. Setton, Robert Lee Wolff, Harry W. Hazard (ur.). A history of the Crusades, Volume II: the later Crusades 1189-1311. London in Madison, 2. izdaja (1969), str. 159. Naslednji dve leti se je pripravljal na pohod in se 14. aprila 1202 odpravil na pot.

Pred odhodom je izdal dve za Hainaut zelo pomembni listini. Prva je bila obširen kazenski zakonik, za katerega se zdi, da je temeljil na izgubljeni listini njegovega očeta. Druga je določala pravila za dedovanje. Obe listini sta pomemben del pravne tradicije Kraljevine Belgije.Wolff 1952, str. 283–287.

Za seboj je pustil dve leti staro hčerko in noseča ženo, grofico Marijo, ki je v Baldvinovem imenu naslednji dve leti vladala v Flandriji in Hainautu. Na začetku leta 1204 je zapustila obe hčerki in se pridružila možu. Oba sta pričakovala, da se bosta po nekaj letih vrnila v domovino, vendar svojih otrok nista nikoli več videla. V njuni odsotnosti je na v imenu njunih hčera v Flanddriji vladal Baldvinov mlajši brat Filip Namurski, v Hainautu pa Baldvinov stric Viljem Thyjski, nezakonski sin Baldvina IV. Hainautskega.Wolff 1952, str. 288.

Ker udeleženci četrtega križarskega pohoda niso imeli dovolj denarja za plačilo gradnje ladij in prevoza v Sveto deželo, so se pod prisilo Dubrovniške republike namesto tja odpravili osvajat Konstantinopel. Veliko zaslug za to odločitev je imel izgnani bizantinski princ Aleksej, kasnejši cesar Aleksej IV. Angel, ki je križarjem v zameno za odstavitev strica Alekseja III. Angela, osvoboditev očeta Izaka II. Angela in vrnitev na bizantinski prestol obljubil finančno podporo. Aprila 1204 so križarji po številnih neuspešnih pogajanjih, da bi od Alekseja dobili obljubljeno plačilo, napadli in osvojili najbolj utrjeno in najbogatejše mesto na svetu. Po osvojitvi so se obnašali enako kot zmagovalci v prvi križarski vojni: izvolili so svoje vodstvo na čelu z Baldvinom Flandrijskim kot cesarjem in razdelili bizantinsko ozemlje na fevdalne grofije. Sodobni zgodovinarji cesarstvo imenujejo Latinsko cesarstvo.

Latinski cesar thumb|250px|Baldvinov stolp v trdnjavi Carevec, Veliko Trnovo, Bolgarija

Vodstvo pohoda je cesarsko krono najprej ponudilo beneškemu dožu Enricu Dandolu, ki jo je odklonil. Naslednja kandidata zanjo sta bila uradni vodja pohoda Bonifacij Montferraški in Baldvin Flandrijski. Bonifacij je imel dobre zveze z bizantinskim dvorom, Baldvin pa je bil mlad, uglajen, pobožen in kreposten, edini, ki se je strogo držal zaobljube. Bil je tudi najbolj priljubljen vodja pohoda. S podporo Beneške republike je bil izbran prav on. Kronanje je bilo v Hagiji Sofiji 9. maja 1204 po razkošnem bizantinskem obredu. Baldvin je nosil zelo bogat nakit, ki ga je bizantinski cesar Manuel I. Komnen kupil za 62.000 srebrnih mark. Baldvinova žena Marija za spremembo križarskega pohoda ni vedela in je odplula v Akro, kjer je izvedela za moževo kronanje. Avgusta 1204 je umrla.

Latinsko cesarstvo je bilo organizirano po fevdalnih načelih: cesar je bil vrhovni vladar knezov, ki so dobili dele osvojenega ozemlja. Prestolnica Konstantinopel je imela poseben status. K njej je spadalo nekaj ozemlja na evropski in azijski obali Marmarskega morja in več otokov, vključno z Lemnosom, Lezbosom, Hiosom in Tenosom. Večino ozemlja cesarstva je bilo treba šele osvojiti, ker so Grki v Trakiji in Solunu čvrsto branili svoje ozemlje. Poleti 1204 se je Baldvin zaradi tega sprl z Bonifacijem Montferraškim, ki je dobil veliko ozemlje v Makedoniji in naslov kralja Solunskega kraljestva.

thumb|levo|200px|Grb Latinskega cesarstva

Bonifacij je upal, da bo v svojem kraljestvu vladal povsem samostojno, zato je nasprotoval Baldvinovmu predlogu za pohod na Solun. Nasprotja med Flamci in Franki so se zelo zaostrila. Baldvin je vztrajal, da se napade Solun, Bonifacij pa, da se napade Odrin, kjer je Baldvin postavil svojega guvernerja. Državljanska vojna se je zdela neizogibna. S posredovanjem doža Dandola in grofa Bloisa je bil končno dosežen sporazum: Bonifacij je v fevd dobil Solun in bil imenovan za poveljnika sil, ki so krenile v osvajanje Grčije.

Naslednjo zimo (1204/1205) so Franki nadaljevali osvajanje Bitinije, v katerem je sodeloval tudi Baldvinov brat Henrik. Februarja 1205 so se uprli Grki v Trakiji, ki so se zanašali na podporo bolgarskega carja Kalojana. Slednji je namreč poskušal z Latinci skleniti zavezništvo, vendar so ga zavrnili. Uporniki so iz Odrina izgnali latinsko garnizijo, zato so se Dandolo, grof Blois in zgodovinar Geoffroi de Villehardouin odpravili na obleganje izgubljenega mesta. Frankovski vitezi so bili 14. aprila 1205 poraženi. Grof Blois je v bitki padel, Baldvina pa so Bolgari ujeli.

Cesarjeva usoda nekaj časa ni bila znana, zato je v njegovi odsotnosti vladal njegov brat Henrik. Sredi julija naslednjega leta se je izvedelo, da je Baldvin mrtev. Okoliščine njegove smrti niso znane. Zgleda, da so na začetku ujetništva z njim lepo ravnali, potem pa naj bi ga car Kalojan v napadu besa, morda zaradi padca Odrina, ubil. Bolgarsko izročilo pravi, da je Baldvin poskušal zapeljati Kalojanovo ženo. Zgodovinar Jurij Akropolit poroča, da je car iz Baldvinove lobanje naredil čašo za vino.

Car Kalojan je papežu Inocencu III. pisno sporočil, da je Baldvin umrl v ječi v enem od stolpov trdnjave Carevec v srednjeveški bolgarski prestonici Veliko Trnovo. Stolp, v katerem naj bi bil zaprt, se še vedno imenuje Baldvinov stolp.

Družina Latinci v Konstantinoplu so šele julija 1206 dobili zanesljivo vest, da je Baldvin mrtev, in avgusta 1206 za novega cesarja kronali njegovega brata Henrika Flandrijskega.

Zgleda, da so v Flandriji dvomili, da je Baldvin resnično mrtev. Regent je ostal Baldvinov brat Filip Namurski, potem pa sta kot grofici Flandrije vladali Baldvinovi hčerki Ivana in Margareta II.

Lažni Baldvin Leta 1225 se je v Flandriji pojavil mož, ki je trdil, da je domnevno mrtvi Baldvin. Njegova trditev je kmalu sprožila niz uporov proti vladavini Baldvinove hčerke Ivane. Številni ljudje, ki so Baldwina poznali pred njegovim odhodom na križarski pohod, so njegovo trditev zavračali, zato ni privabil veliko privržencev iz vrst kmetstva. Lažni Baldvin je bil prepoznan kot burgundski tlačan Bertrand iz Raya in leta 1226 usmrčen. Cohn 1970, str. 89–93.

Predniki

Sklici

Viri

Angold, Michael, The Fourth Crusade: Event and Context, Harlow: Pearson, 2003. . .