Artemisia Gentileschi ali Artemisia Lomi (italijansko: [arteˈmiːzja dʒentiˈleski]), italijanska baročna slikarka, * 8. julij 1593, † 1656
Danes velja za eno najbolj izurjenih slikark v generaciji po Caravaggioju. V dobi, ko ženske slikarke umetniške skupnosti ali pokrovitelji slikarjev niso enostavno sprejemali, je bila prva ženska, ki je postala članica Accademia di Arte del Disegno v Firencah in imela mednarodno klientelo.Bissell, R. Ward. Artemisia Gentileschi and the Authority of Art Critical Reading and Catalogue Raisonné. University Park: Pennsylvania State University Press, 1999.
Specializirala se je za slikanje močnih in trpečih žensk iz mitov, alegorij in Biblije - žrtev, samomorov, bojevnic. Nekatere njene najbolj znane teme so Susana in starca (zlasti različica 1610 v Pommersfeldenu) in Judita ubija Holoferna (najbolj znana je njena različica 1614–20 v galeriji Uffizi) in Judita in njena služkinja (njena različica 1625, Umetnostni inštitut v Detroitu).
Znana je bila po tem, da je lahko prepričljivo upodobila žensko postavo od akta do popolnoma oblečene.Patrizia Cavazzini, "Artemisia in Her Father's House", in Orazio and Artemisia Gentileschi (New Haven and London, 2001), pp. 283–95.Mary D. Garrard, "Artemisia Gentileschi's Self Portrait as the Allegory of Painting", The Art Bulletin, Vol. 62, No.1 (Mar.,1980) pp. 97–112. Artemisia je bila znana tudi po svoji spretnosti in talentu pri ravnanju z barvo, tako v celoti v kompoziciji, kot tudi v globini zgradbe.Adelina Modesti, "'Il Pennello Virile': Elisabetta Sirani and Artemisia Gentileschi as Masculinized Painters?" in Artemisia Gentileschi in a Changing Light, ed. Shelia Barker (Turnhout, 2018)Jesse Locker, "Artemisia in the Eyes of the Neapolitan Poets," from Artemisia Gentileschi: The Language of Painting (New Haven: Yale University Press, 2015)
Da je ženska slikala v 17. stoletju in da jo je kot mlado žensko posilil Agostino Tassi in sodelovala pri pregonu posiljevalca, je dolgo zasenčila njene dosežke kot umetnice.Elizabeth S. Cohen, "The Trials of Artemisia Gentileschi: A Rape as History." Sixteenth Century Journal XXXI/1 (2000): 47–75 Dolga leta so jo obravnavali kot posebnost. Danes velja za enega najbolj naprednih in najizrazitejših slikarjev svoje generacije, leta 2020 pa naj bi jo slavili na razstavi v Narodni galeriji v Londonu.
Življenjepis
Zgodnje obdobje Artemisia Gentileschi se je rodila kot Artemisia Gentileschi Lomi v Rimu 8. julija 1593, čeprav je v njenem rojstnem listu iz Archivio di Stato navedeno, da se je rodila leta 1590, kot najstarejši otrok toskanskega slikarja Orazia Gentileschija in Prudenzie di Ottaviano Montoni. Artemisia se je v očetovi delavnici učila slikanja, saj je pokazala veliko več talenta kot njeni bratje, ki so delali ob njej. Naučila se je risanja, kako mešati barvo in kako barvati. »Do leta 1612, ko še ni bila stara devetnajst let, se je lahko oče pohvalil z njenimi izjemnimi talenti, saj je trdil, da v slikarskem poklicu, ki ga je opravljala tri leta, ni imela vrstnika« .
Ker je očetov slog v tem obdobju črpal navdih pri Caravaggiou, je tudi na njen slog tako močno vplival. Njen pristop k predmetu pa je bil drugačen od očetovega, saj so njene slike zelo naturalistične, kjer je Orazio idealiziral. Hkrati se je morala Artemisia upreti »tradicionalnemu držanju in psihološkemu podrejanju temu pranju možganov in ljubosumju njenega očitnega talenta«. S tem je pridobila veliko spoštovanje in priznanje za svoje delo.
Prvo ohranjeno delo sedemnajstletne Artemisije je Suzana in starca (1610, zbirka Schönborn v Pommersfeldnu). Takrat so nekateri, pod vplivom prevladujočih napačnih predstav, sumili, da ji je pomagal oče. Slika prikazuje, kako je Artemisia prisvojila realizem Caravaggia, ne da bi bila ravnodušna do jezika Annibala Carraccija in bolonjske šole. To je ena redkih slik na temo Suzane, ki prikazuje spolno nasilje obeh starejših kot travmatičen dogodek.
Posilstvo Agostina Tassija
Njen oče je leta 1611 sodeloval z Agostinom Tassijem, ko je krasil oboke Casino delle Muse znotraj Palazza Pallavicini-Rospigliosi v Rimu, zato je Orazio slikarja najel, da bo zasebno poučeval hčer. Tassi je Artemisio med nadzorovanjem posilil. Vključen je bil še en moški, Cosimo Quorli.
Po posilstvu je imela Artemisia še naprej spolne odnose s Tassijem, v pričakovanju, da se bosta poročila, in v upanju, da ji bo povrnjeno dostojanstvo in prihodnost. Tassi je obljubil, da se bo poročil z Artemisio. Devet mesecev po posilstvu, ko je izvedel, da se Artemisia in Tassi ne bosta poročila, je Orazio obtožil Tassija. Orazio je tudi trdil, da je Tassi ukradel sliko Judith iz Gentileschijevega gospodinjstva. Glavno vprašanje tega sojenja je bilo dejstvo, da je Tassi odvzel Artemisiji deviškost. Če Artemisia ne bi bila devica, preden bi jo Tassi posilil, ga Gentileschi ne bi obtožil. Med naslednjim sedemmesečnim sojenjem je bilo ugotovljeno, da je Tassi načrtoval umor svoje žene, prešuštvoval s snaho in načrtoval, da bo ukradel nekaj Orazijevih slik. Na koncu sojenja so Tassija izgnali iz Rima, čeprav kazni nikoli niso izvršili . Artemisia je bila na sojenju mučena s palčnimi vijaki z namenom, da se preveri njeno pričevanje Artemisia: The Rape and the Trial Webwinds.com.
Artemisia je bila ob izgubi matere pri 12 letih obkrožena predvsem z moškimi. Ko je bila stara 17 let, je Orazio najel stanovanje v zgornjem nadstropju njihovega stanovanja ženski najemnici. Artemisia se je spoprijateljila s Tuzijo, vendar je Tuzia dovolila Agostinu Tassiju in Cosimu Quorlisu, da sta Artemisijo večkrat spremljala v domu. Tistega dne, ko se je zgodilo posilstvo, je Artemisia prosila Tuzijo za pomoč, toda ta je preprosto ignorirala Artemisio in se pretvarjala, da nič ne ve, kaj se je zgodilo. Artemisia se je počutila izdana, Tuzijino vlogo pri olajševanju posilstva pa je primerjala z vlogo zvodnice, ki je sostorilka pri spolnem izkoriščanju prostitutke .
Slika, imenovana Mati in otrok, je pripisana tistim zgodnjim letom. Dojenčka so razlagali kot posredno sklicevanje na njegovega posiljevalca Agostina Tassija, saj sega v leto 1612, le 2 leti po posilstvu. Slika se je v 1960-ih pojavila v švedski zasebni zbirki. Upodablja močno in trpečo žensko in osvetljuje njene tesnobe in izrazne umetniške sposobnosti.
Florentinsko obdobje (1614–20)
Mesec dni po sojenju se je Orazio dogovoril, da se bo njegova hči poročila s Pierantonio Stiattesijem, skromnim umetnikom iz Firenc. Kmalu zatem se je par preselil v Firence, kjer je Artemisia dobila naročilo za sliko v Casa Buonarroti. Postala je uspešna dvorna slikarka, uživala pa je v pokroviteljstvu hiše Mediči in Karla I. Angleškega. Menijo, da je Artemisia v tem obdobju naslikala tudi Devico in dete, zdaj v Palazzo Spada v Rimu.
Medtem ko sta bila v Firencah, sta Artemisia in Pierantonio okoli leta 1618 dobila hčerko, Prudentio, vendar je bila znana tudi kot Palmira, zaradi česar so nekateri učenjaki zmotno sklepali, da ima Artemisia dva otroka, ne enega. Prudentia je dobila ime po Artemisijini materi, ki je umrla, ko je bila Artemisia stara 12 let. Omeniti je treba, da je bila njena hči slikarka, ki jo je usposobila mati, čeprav o njenem delu ni nič znanega.
V Firencah se zdi, da je Artemisia doživela pomemben uspeh. Bila je prva ženska, ki je bila sprejeta na Accademia delle Arti del Disegno. Ohranila je dobre odnose z najbolj cenjenimi umetniki svojega časa, kot je Cristofano Allori in si lahko pridobila naklonjenost in zaščito vplivnih ljudi, začenši s Cosimom II. Medičejskim, velikim vojvodom Toskane in zlasti z veliko vojvodinjo, Christino iz Lorraine Njeno poznanstvo z Galileom Galileijem, razvidno iz pisma, ki ga je napisala znanstveniku leta 1635, kaže, da izhaja iz njenih florentinskih let.
Michelangelo Buonarroti, mlajši (nečak velikega Michelangela), zaposlen z gradnjo Casa Buonarroti, da bi proslavil svojega slavnega sorodnika, je prosil Artemizijo - skupaj z drugimi florentinskimi umetniki, vključno z Agostinom Ciampellijem, Sigismondo Coccapanijem, Giovanom Battistom Guidonijem in Zanobi Rosijem - prispevati sliko za strop. Vsakemu umetniku je bilo naročeno, da predstavi alegorijo vrline, povezane z Michelangelom in Artemisiji je bila dodeljena Alegorija nagnjenja. Slika prikazuje golo žensko figuro, ki predstavlja "nagnjenost" ali prirojeno ustvarjalno sposobnost. Sedeča v oblaku, drži pomorski kompas in ga vodi zvezda zgoraj. Verjame se, da je ženska podobna Artemisiji. Dejansko na več njenih slikah energične junakinje spominjajo na njene avtoportrete.
Leta 2011 je Francesco Solinas odkril zbirko šestindvajsetih pisem iz let 1616 do 1620, ki zagotavljajo nov vpogled v Gentileschijino osebno in finančno življenje v Firencah. Najbolj nepričakovano pa kažejo, da je imela strastno ljubezensko razmerje z bogatim firenškim plemičem po imenu Francesco Maria Maringhi. Zanimivo je, da se je njen mož Stiattesi dobro zavedal njunega odnosa in je na hrbtni strani Artemisijinih ljubezenskih pisem vzdrževal dopisovanje z Maringhijem. Kljub temu je to prenašal, verjetno zato, ker je bil Maringhi močan zaveznik, ki je paru zagotavljal finančno podporo. Vendar so se do leta 1620 na florentinskem dvoru začele širiti govorice o aferi in to dejstvo, v kombinaciji s stalnimi finančnimi in pravnimi težavami, jo je pripeljalo do ponovne selitve v Rim.
Med pomembnimi deli iz tega obdobja so La Conversione della Maddalena ('Spremenjenje Magdalene'), Avtoportret kot igralka lutnje (v zbirki Muzeja umetnosti Wadsworth Atheneum) in Giuditta con la sua ancella ('Judita in njena služkinja'), zdaj v Palači Pitti. Artemisia je naslikala drugo različico Judita ubija Holoferna, ki je zdaj v Firenški galeriji Uffizi. Prva, manjša Judita obglavlja Holoferna (1612–13) je prikazana v neapeljskem Museo di Capodimonte. Kljub njenemu uspehu so finančni presežki, ki jih je imel njen mož, privedli do težav z upniki in razhoda z možem. Brez njega se je leta 1621 vrnila v Rim.
Vrnitev v Rim, Beneško obdobje (1621–30) Artemisia je v Rim prispela istega leta, ko je njen oče Orazio odšel v Genovo. Medtem ko za to ni dovolj dokazov, nekateri verjamejo, da je Artemisia sledila očetu do Genove, saj trdijo, da bi tokrat skupaj poudarila podobnost slogov, zato je pogosto težko določiti, kdo od obeh je naslikal določena dela. Večina dokazov pa podpira domnevo, da je Artemisia ostala v Rimu in poskušala najti dom ter vzgajati hčer.
Čeprav je bil mojster že desetletje mrtev, je bil Caravaggiov slog še vedno zelo vpliven in je mnoge slikarje prepričal v sledenje njegovemu slogu (tako imenovani Caravaggisti), kot so Carlo Saraceni (ki se je vrnil v Benetke 1620), Bartolomeo Manfredi in Simon Vouet. Ona in Vouet bosta nadaljevala poklicni odnos in sta vplivala drug na drugega v smislu sloga in njihovega učenja iz Caravaggiovega sloga.Richard Spear, "I have made up my mind to take a short trip to Rome," in Orazio and Artemisia Gentileschi, 335–43. Slikarski slogi v Rimu v začetku 17. stoletja so bili raznoliki, vendar so kazali bolj klasičen način bolonjskih učencev Carraccijev in baročni slog Pietra da Cortone.
Kaže, da je bila Artemisia povezana tudi z akademijo Desiosi. Proslavili so jo s portretom, ki je nosil napis Pincturare miraculum invidendum facilius quam imitandum ('Naslikati čudo je lažje zavidati kot posnemati'). V istem obdobju se je povezala s Cassianom dal Pozzom, humanistom in zbirateljem in ljubiteljem umetnosti, medtem ko je gostujoči francoski umetnik Pierre Dumonstier II. leta 1625 izdelal črno-rdečo kredo njene desne roke.