Novičok (: začetnik, zelenec) je ime skupine živčnih strupov, ki so jih razvili v Sovjetski zvezi in Rusiji med letoma 1971 in 1993. Po trditvah ruskih znanstvenikov, ki so te živčne strupe razvili, so nekatere različice petkrat do osemkrat smrtonosnejše od bojnega strupa VX in do desetkrat bolj kot soman.
Razvili so jih v okviru sovjetskega razvojnega programa Foliant. Za pet različic novičoka se meni, da so bile prilagojene za uporabo v vojaške namene. Najbolj vsestranski je A-232 (novičok-5). Snovi novičok doslej še niso uporabili na bojišču. Britanska vlada je ugotovila, da sta bila z novičokom marca 2018 zastrupljena Sergej in Julija Skripal v Salisburyju v Angliji. To so po podatkih Organizacije za prepoved kemičnega orožja soglasno potrdili štirje laboratoriji po vsem svetu. Novičok je bil vpleten tudi v zastrupitev angleškega para v Amesburyju štiri mesece pozneje, verjetno z ostanki strupa, ki je bil uporabljen za napad v Salisburyju. Zaradi napadov je umrla ena oseba, tri druge so se znašle v kritičnem stanju, ki pa so ga preživele, en policist je bil za krajši čas hospitaliziran. Rusija zanika, da bi raziskovala ali proizvajala sredstva »pod imenom novičok«.
Cilji razvoja Bojne strupe novičok so razvili s štirimi cilji pred očmi: Natova oprema za odkrivanje kemičnih sredstev (ki so predstavljala standard v sedemdesetih in osemdesetih letih) naj teh sredstev ne bi bila sposobna odkriti, Natova oprema za zaščito proti kemičnim strupom naj naj ne bi bila sposobna ščititi pred njimi, z novimi snovmi naj bi bilo varneje ravnati, prekurzorji teh snovi so na seznamu Konvencije o kemičnem orožju, novo razvita sredstva bi se temu izognila.
Nekatera od teh sredstev so dvokomponentna; dve predhodni sestavini (prekurzorja) se zmešata in tvorita aktivno sredstvo tik pred njegovo uporabo. Prekurzorji so na splošno precej manj nevarni kot končni strupi, tako da ta pristop omogoča veliko preprostejše ravnanje in varnejši prevoz. Prekurzorje je poleg tega običajno veliko lažje stabilizirati kot same strupe, zato se s tem podaljšuje rok uporabnosti sredstev. Slaba stran pri tem je, da lahko neskrbna priprava vodi do strupa, ki ni optimalen. V osemdesetih in devetdesetih letih so razvili dvokomponentne različice več sovjetskih agentov, ki so jih vodili pod imenom »novičok«. Na program Foliant so morda vplivali podatki o tajnem ameriškem živčnem bojnem sredstvu z imenom »GJ«, ki ga je Sovjetski zvezi podtaknil dvojni agent v okviru Operacije Shocker.
Razkritje Po informacijah dveh ruskih kemikov, Leva Fjodorova in Vila Mirzajanova, v tedniku Moskovskije Novosti leta 1992 je Sovjetska zveza oziroma Rusija med v sedemdesetimi leti in začetkom devetdesetih let 20. stoletja razvila izredno močno kemijsko orožje četrte generacije. Članek je izšel na predvečer ruskega podpisa Konvencije o kemičnem orožju. Po mnenju Mirzajanova je Ruski vojaški kemični kompleks denar, ki ga je Zahod dal za izgradnjo centra za odstranjevanje kemičnih bojnih strupov, uporabil za gradnjo obrata za njihovo proizvodnjo. Mirzajanov je informacije objavil zaradi zaskrbljenosti v zvezi z okoljem. Bil je vodja protiobveščevalnega oddelka in je opravljal meritve zunaj objektov za kemično orožje z namenom, prepričati se, da tuji vohuni ne bodo odkrili sledov proizvodnje. Zaprepaden je ugotovil, da je raven smrtonosnih snovi osemdesetkrat večja od najvišje varne koncentracije.
Odgovorni v Ruskem vojaškem kemičnem kompleksu so priznali obstoj strupov novičok. Pričevanja treh znanstvenikov izvedencev, pripravljena za KGB potrjujejo, da so se novičok in sorodne kemične snovi resnično proizvajali in da je zato Mirzajanov z obvestilom javnosti storil veleizdajo.
Mirzajanova so aretirali 22. oktobra 1992 in ga zaradi izdaje državnih skrivnosti zaprli. Kasneje je prišel na prostost, ker »v članku v časopisu Moskovskije novosti ni bilo ne formul ne imen strupenih snovi, ki jih sovjetski tisk ne bi že poznal in članek tudi ni objavil testnih lokacij«. Kot pravi Jevgenija Albac, je prava državna skrivnost, ki sta jo Fjodorov in Mirzajanov izdala, to, da so generali lagali in ti še vedno lažejo, tako mednarodni javnosti kot svojim sodržavljanom. Mirzajanov sedaj živi v ZDA.
V začetku leta 1994 je prišlo do naslednjega razkritja, ko je Vladimir Uglev, eden vodilnih ruskih znanstvenikov na področju večkomponentnega kemičnega orožja, v intervjuju z revijo Novoje Vremja razkril obstoj snovi A-232 (novičok 5). V intervjuju za The Washington Post je kemik izjavil, da je sodeloval pri razvoju proti zmrzali odporne snovi A-232, in potrdil, da so razvili dvokomponentno različico tega strupa. Uglev je ob zastrupitvi Skripalovih leta 2018 zatrdil, da so med razvojnim projektom Foliant sintetizirali več sto spojin, vendar so za orožje namenili samo štiri (sklepati je, da gre za novičok 5, 7, 8 in 9, ki jih omenjajo drugi viri), da so prvi trije bili v tekoči obliki in da je šele zadnjega od njih, ki so ga razvili šele 1980, bilo mogoče izdelovati kot prah. Drugače kot v pogovoru pred dvajset leti, je zanikal, da bi jim uspelo razviti dvokomponentna sredstva, to je vsaj do leta 1994, ko se je njegovo sodelovanje v razvoju končalo.
V devetdesetih letih je neznani ruski znanstvenik nemški zvezni obveščevalni službi (BND) izročil vzorec snovi novičok, ki so ga po poročilu Reutersa iz leta 2018 analizirali na Švedskem. Kemično formulo so posredovali zahodnim državam v NATO, ki so majhne količine snovi uporabile za testiranje zaščitne in testne opreme in za razvoj protisredstev.
Novičok so navedli v leta 2008 prijavljenem patentu za zdravljenje zastrupitev z organofosfornimi snovmi. Raziskave na Univerzi v Marylandu v Baltimoru so delno financirale vojaške sile ZDA.
Leonid Rink, ki je po lastnih besedah za svoj doktorat raziskoval snovi novičok, je potrdil pravilnost struktur, ki jih je objavil Mirzajanov. Leonid Rink sam je bil v Rusiji leta 1994 obsojen zaradi ilegalne prodaje agenta.
Razvojni in testni centri Kot je izjavila Stephanie Fitzpatrick, ameriška geopolitična svetovalka, naj bi Institut za kemilni razvoj v Nukusu, sovjetski Uzbekistan, proizvajal sredstva Novičok. The New York Times je objavil izjavo uradnikov ZDA, da gre pri ustanovi za večje razvojno in testno središče sredstev Novičok. Majhne, preizkusne količine orožja naj bi preizkušali na bližnji Ustjurtski planoti. Fitzpatrick tudi piše, da so agente mogoče testirali tudi v raziskovalnem centru v Krasnoarmejskem v bližini Moskve. Prekurzorje so proizvajali v tovarni kemikalij v Pavlodaru v sovjetskem Kazahstanu. Na tem mestu so prvotno tudi načrtovali proizvodnjo orožja na osnovi Novičok, vendar so zgradbo za proizvodnjo bojnih strupov, ki je bila še v gradnji, porušili leta 1987 zaradi bližnjega Sporazuma o kemičnem orožju (1990) in Konvencije o kemičnem orožju.
Od razglasitve neodvisnosti leta 1991 je Uzbekistan sodeloval z vlado ZDA pri razgradnji in dekontaminaciji mest, kjer so se agenti Novičok in druga kemična orožja proizvajali in testirali. Med 1999 in 2002 je Obrambno ministrstvo ZDA v sklopu $6 milijonskega programa za kooperativno zmanjšanje ogroženosti razgradilo večji razvojni in testni center za Novičok v Nukusu.
Hamish de Bretton-Gordon, britanski strokovnjak za kemična orožja in nekdanji vodilni oficir UK in NATO na področju kemičnih, bioloških in jedrskih bojnih sredstev, je "zavrnil" trditve, po katerih naj bi Novičok agente našli ne samo v Sovjetski zvezi, temveč tudi drugod, kot recimo v Uzbekistanu. Pravi, da so te snovi proizvajali samo v kraju Šihani v Saratovskem okrožju v Rusiji. Mirzajanov tudi trdi, da je Šihani kraj, kjer je leta 1973 znanstvenik Peter Petrovič Kirpičev kot prvi ustvaril agente Novičok, Vladimir Uglev pa se mu je pridružil pri projektu leta 1975. Po Mirzajanovu je Šihani bil kraj, kjer je tekla proizvodnja, orožje pa se je testiralo v Nukusu, med letoma 1986 in 1989.
Po zastrupitvi Skripalovih je nekdanji vodja varnostne službe GosNIIOKhT Nikolaj Volodin v intervjuju za publikacijo Novaja Gazeta potrdil, da so testi potekali v Nukusu testi in dejal, da so za teste bili uporabljeni psi.
Maja 2018 je časopis Irish Independent poročal, da " nemška zvezna obveščevalna služba ima v rokah živčni strup Novičok, ki ga je razvila Sovjetska zveza v devetdesetih letih, in da je po nemških virih o tem obvestila zaveznike, med drugim Britanijo in ZDA." Vzorec so analizirali na Švedskem."Germany obtained sample of Novichok in the 1990s, reports suggest". Irish Independent. 18 May 2018. Majhne količina živčnega strupa Novičok so nato nekatere države NATO proizvedle za testne namene."West's knowledge of Novichok came from sample secured in 1990s: report". Reuters. 18 May 2018.
Opis agentov Novičok
Mirzajanov je kot prvi opisal strukturo teh snovi. Dispergirane v ultra finem prahu namesto v plinu ali parah imajo edinstvene lastnosti. V naslednjem koraku je bil ustvarjen binarni agent, ki naj bi imel iste lastnosti, vendar bi ga bilo mogoče izdelati z uporabo snovi, ki niso nadzorovane v okviru CWC. ali ki jih nadzornim obiskom v okviru sporazuma ne bi uspelo zaznati. Najmočnejši spojini iz te družine, Novičok-5 in Novičok-7, naj bi bili pet do osemkrat močnejši od VX. Oznako "Novičok" nosi binarna različica sredstva, končna spojina pa se navaja s kodo (npr. A-232). Prva spojina serije Novičok je bila dejansko binarna oblika VR, znanega živčnega strupa iz serije V, kasnejši agenti Novičok pa so binarne oblike spojin kot sta A-232 in A-234.Halámek E, Kobliha Z. POTENCIÁLNÍ BOJOVÉ CHEMICKÉ LÁTKY. Chemicke Listy 2011; 105(5):323–333
Po javnosti nedostopnemu poročilu ameriške vojaške obveščevalne službe z dne 24. januarja 1997 sta A-232 in njegov etilni analog A-234, razvita v okviru programa Foliant, "tako strupena kot VX, tako odporna proti zdravljenju kot soman, pri tem pa ju je težje zaznati in lažje proizvajati kot VX ". Binarni različici naj bi po poročilu uporabljali acetonitril in organski fosfat, "ki ju je mogoče prikriti kot prekurzorja pesticidov."
Mirzajanov v svoji avtobiografiji navaja nekoliko drugačne strukture, kot so jih ugotovili zahodni strokovnjaki. Razkriva, da so ustvarili številne spojine in da so v javno dostopni literature objavljeni številni manj učinkoviti derivati kot novi organofosfatni insekticidi,Sokolov VB, Martynov IV. Effect of Alkyl Substituents in Phosphorylated Oximes. Zhurnal Obshchei Khimii. 1987; 57(12):2720–2723. tako da bi tajni razvoj kemičnega orožja lahko prikrili kot legitimne raziskave na področju pesticidov. Spojina A-234 naj bi bila pet do osemkrat močnejša od VX.
Agente naj bi bilo možno uporabiti kot tekočino, aerosol ali plin v različnih sistemih, kot so topniške granate, bombe, izstrelki in škropilne naprave.
Kemija Kot pravi strokovnjak za kemijska orožja Jonathan Tucker, so prvo binarno recepturo okviru programa Foliant uporabili za izdelavo snovi 33 (VR), ki je zelo podobna bolj splošno znani VX; razlikujeta se samo v alkilnih priponah na atome dušika in kisika. "To orožje je dobilo kodno ime Novičok."
Poročali so številnih možnostih za strukture. V prvi vrsti gre za klasično organofosforno jedro (včasih se P=O nadomesti s P=S ali P=Se), ki se najpogosteje imenuje fosforamidat ali fosfonat, pri tem običajno fluoriran d (npr. monofluorofosfat). V organskih skupinah je videti več raznolikosti, pri tem je najpogostejši substitut fosgen oksim in njegovi analogi. Že sam po sebi je močno kemično orožje, ki samo še pojača delovanje sredstva Novičok. Mnogi so mnenja, da strukture iz te skupine vsebujejo tudi motive za križne povezave, ki se lahko kovalentno vežejo na aktivno mesto acetilholinesteraznega encima na več točkah, kar morda pojasni značilno hitrost, s katero Novičok encim onemogoči.