thumb|Kibela na prestolu z levom, rogom izobilja in muralno krono; rimski marmor, okoli leta 50, Getty Museum Kibela ali Cibela (frigijsko Matar Kubileya/Kubeleya - 'Kibelijina mati', morda 'Gorska mati'; lidijsko Kuvava; starogrško Κυβέλη Kybélē, Κυβήβη Kybḗlē, Κύβελις Kýbelis) je bila izvirno anatolska boginja mati; morda je imela izvor v zgodnje-neolitskem naselju Çatalhöyüku (na območju mesta Konye), kjer je najden velik kip boginje predstavljene kako sedi na levjem prestolu. To je edina frigijska boginja, ki jo danes poznamo in je bila uradna boginja te države. Njen frigijski kult so prevzeli in prilagodili grški kolonisti v Mali Aziji in ga razširili po celinski Grčiji in zahodnih grških kolonijah od 6. stoletja pr. n. št. dalje.
V Stari Grčiji je bila Kibela različno sprejeta. Prevzela je nekatere atribute boginje Zemlje Gaje, njenega minojskega pendánta Ree in boginje setve Demetre. Nekateri polisi, med njimi Atene, so jo imenovali zaščitnica, najpomembnejši grški rituali in obredi povezani s Kibelo jo prikazujejo kot tujo, eksotično in misteriozno boginjo, ki prihaja na vozu, ki ga vlečejo levi, njen prihod pa spremlja glasna glasba, pitje vina in nenavadna, ekstatična množica njenih oboževalcev. Od vseh božanstev v grški religiji, je edino Kibela imela za svečenike evnuhe. Mnogi njeni grški kulti vsebujejo tudi obrede posvečene Atisu, njenem kastriranem božanskem pastirju in spremljevalcu, katerega lik je najbrž predstavljal grško stvaritev.
V Rimu je bila Kibela znana kot Magna Mater ('Velika mati'). Rimska država jo je posvojila in razvila poseben kult, ko so Sibilske knjige priporočale da Kibelo vključijo v ključne verske obrede v času druge punske vojne. Rimski mitografi so iz nje naredili trojansko boginjo in jo tako smatrali kot enega od prednikov božanstev rimskega ljudstva, ki je, glede na mit, izhajal iz Trojanca Eneja. Ko je Rim zavladal Sredozemlju, so romanizirane oblike Kibelinih kultov raširili po vsem Rimskem cesarstvu. Razprave in spori o pomenu in moralnosti njenih kultov in svečeništva so se začeli v antiki in se nadaljujejo še danes.
Poreklo in razvoj kulta Anatolija thumb|Boginja na leopardjem prestolu iz Çatalhöyüka, okoli 6000 pr. n. št. Kibela se je morda razvila iz anatolske boginje matere, ki jo predstavlja kip Boginja na leopardjem prestolu iz Çatalhöyüka, ki datira v 6. tisočletje pr. n. št. Ta obilna boginja, mati plodnosti izgleda kot da rojeva na svojem prestolu, roke ima položene na dveh naslonih v obliki neke živali iz rodu mačk. V frigijski umetnosti 8. stoletja pr. n. št. so med ostanki, ki jih povezujejo s frigijsko boginjo materjo, tudi levi kot spremljevalci, ptica ujeda in majhna vaza za tekoče žrtvovanje ali druge darove.Elizabeth Simpson, "Phrygian Furniture from Gordion", in Georgina Herrmann (ed.), The Furniture of Ancient Western Asia, Mainz 1996, str. 198–201. Napis matar kubileya vrezan v zidu enega frigijskega svetišča, ki datira v prvo polovico 6. stoletja pr. n. št., običajno prevajajo kot »Mati gora«, kar potrjujejo tudi klasični viri,Roller 1999, str. 67–68. To kaže na etimološko razlago "Kibele" kot "tista iz las": v. Emilie Haspels, The Highlands of Phrygia, 1971, I 293 no 13, citirano v: Walter Burkert, Greek Religion, 1985, III.3.4, opombe 17 in 18. in je konsistentno s Kibelo kot eno od več podobnih boginj zaščitnic, poznanih kot "matere" in povezane z določenimi anatolskimi gorami ali drugimi lokacijami.Johnstone, u: Lane, 1996, str. 109. Je edina znana boginja starodavne Frigije in verjetno predstavljala najvišje uradno božanstvo Frigije. Nanjo je morda vplival kult sumerske kraljice Kubabe. Kubaba je bila kraljica Kiša iz tretje dinastije. Častili so jo v Karkemišu, helenizirano ime je Kybebe. Motz 1997, str. 105–106 (cf. Roller 1999, str. 67–68, kubileya = gora).
V 2. stoletju pr. n. št.. grški pisec Pavzanij piše o obstoju magnezijskem (lidijskem) kultu 'Matere bogov', katere kip je bil vrezana v eni vdolbini na gori Spil. To naj bi bil najstarejši prikaz te boginje in so ga pripisovali legendarnem Broteju (Tantalov sin). Ogromni ostanki takega kipa na gori Spil, sicer erodiran, se skladajo s kasnejšo predstavo Kibele v sedečem položaju z rokami, ki počivata na figurah levov ob njenih bokih. V Pesinuntu v Frigiji, je boginja mati, ki so jo Grki smatrali za Kibelo, imela obliko neoblikovanega kamna iz črnega meteoritskega železa in bila morda povezana ali identična s Agdistis, gorskim božanstvom Pesinunta.Schmitz, Leonard, in Smith, William, Dictionary of Greek and Roman Biography and Mythology, 1867, p. 67.link to perseus.org. Roller, 1994, pp. 248–56, suggests "Agdistis" as Cybele's personal name at Pessinos. Ta kamen je bil leta 204 prenesen v Rim. thumb|upright|left|Erodiran kip Kibele v steni na gori Spil, na francoski razglednici z začetka 20. st.
Nobenega sodobnega teksta ali mita ni, ki bi pričal o izvornem značaju Kibelinega frigijskega kulta. Predstave in ikonografija v kontekstu pogrebnih ritualov ter vseprisotnost njenega frigijskega imena Matar ('mati') kaže, da je delovala kot posrednik med »mejo znanega in neznanega«: civiliziranega in divjega, sveta živih in sveta mrtvih. Njena povezanost z jastrebi, levi in gorami anatolske divjine jo dela mater zemlje, ki ima moč upravljati z zemljo in kontrolirati njene pretnje usmerjene na urejeno življenje. Prebivalci so jo zato vzeli za svojo boginjo zaščitnico. V Frigiji je ta zveza zelo verjetna, morda je bila prisotna tudi v severni Anatoliji, kjer je bil Kibelin kult v Lidiji povezan s pol legendarnim kraljem Midasom, ki bi lahko bil pokrovitelj njenega kulta.Roller, 1999, pp. 69ff. Da se je prikazala njena vloga zaščitnice mest ali mestnih državic, so jo včasih prikazovali s krono (corona muralis) na glavi, ki je predstavljala mestno obzidje.Takacs, in Lane, p. 376
Grčija Od začetka 6. st. pr. n. št. se je kult anatolske boginje matere razširil iz Frigije na grške kolonije zahodne Male Azije, obalno Grčijo, egejske otoke in Magno Graecijo. Grki so jo imenovali Mātēr ali Mētēr ('mati'), od začetka 5. stoletja pr. n. št. pa Kybélē; Pindar jo v enem fragmentu imenuje »Gospodarica mati Kibela«.Roller, 1999, p. 125, citing Pindar, fragment 80 (Snell), Despoina Kubela Mātēr (). Walter Burkert jo ima za eno od »tujih božanstev« v grški religiji, likom, ki kombinira minojsko-mikenskuo tradicijo s frigijskim kultom uvoženim neposredno iz Male Azije. V Grčiji in Frigiji je bila "Gospodarica živali" (Potnia Therōn),Roller, 1999, p. 135; Potnia Theron (Πότνια Θηρῶν) lahko včasih najdemo kot naslov v starodavnih virih, vendar je včasih znanstveni sklep iz ikonografije. katere oblast nad naravo izražajo levi, ki jo obkrožajo, sedijo v njenem naročju ali vlečejo njen voz. Poistovetili so jo z Reo, minojsko-grškom boginjo Zemlje, »mater bogov«. Kot primer posvečenega materinstva je delno poistovetena z atributi Demetre, boginje poljedelstva.
thumb|upright|Kibela, ki sedi v naisku (kapelici), 4. st. pr. n. št., Atalova stoa, Atene Kot običajno, je tudi širjenje Kibelinega kulta spremljal odpor. Po Herodotu, ko se je Anaharsid vrnil v Skitijo s poti po Grčiji v 6. stoletju pr. n. št., ga je njegov brat, skitski kralj, dal odstraniti ker se je priključil Kibelinemu kultu. Po atenski tradiciji je bil tamkajšnji metroon (tempelj) zgrajen okoli 500. pr. n. št., da bi pomirili Kibelo po tem, ko je ta boginja nad Atene poslala kugo, ker je bil en od njenih potujočih svečenikov ubit zato ker je poskušal zasnovati njen kult. Najstarejši izvor za to zgodbo je v Himni materi bogov, ki naj bi jo napisal rimski cesar Julijan leta 362.Roller, 1999. pp. 162 – 167; Roscoe, p. 200; Robertson, in Lane, p. 258. Finansiranje njenih kultov je bilo iz privatnih virov, njen značaj in povezanost z elementi divjine pa so jo razdvajali od olimpskih bogov.Roller, L., in Lane, E. (ed), 1996, p. 306 in 1999, pp. 129, 139.
Najstarejši grški prikazi Kibele so miniaturne votivne kopije njenih monumentalnih kamnitih kipov iz frigijskih gora. Predstavljena je sama v naiskosu, majhni kapelici, ki predstavlja njen tempelj, na glavi nosi polos, visoko kapo cilindrične oblike. Dolg hiton ji prekriva ramena in hrbet. Včasih jo spremljajo levi. V 5. st. pr. n. št. je Agorakrit ustvaril heleniziran kip Kibele, ki je bil postavljen na atenski agori. Tu je boginja prikazana sedeča, spremlja jo lev, ob njej je timpanum, vrsta bobna, ki je bil grška inovacija v njenem kultu in bil prisoten tudi kasneje.
Za Grke je bil timpanum oznaka tujih kultov, primeren za obrede vezane za Kibelo, Reo in Dioniza. Povezava med Kibelo in Dionizom v grški mitologiji ni starejša od 1. stoletja pr. n. št.: v psevdo-Apolodorovi Biblioteki piše, da je Kibela ozdravila Dioniza od besnila. Njuna kulta sta imeli nekaj skupnih značilnosti: tuje božanstvo, ki pride na vozu, ki ga vlečejo velike ekzotične mačke (Dioniza tigri, Kibelo levi), spremlja pa ju bučna glasba in množica tujcev in ljudi iz nižjih družbenih slojev. Že ob koncu 1. st. pr. n. št.. so bili v Atenah in drugih državicah rituali vezani za ti dve božanstvi včasih kombinirani; Strabon piše, da so se popularni rituali Ree-Kibele v Atenah včasih izvajali skupaj z Dionizovo povorko.Strabo, Geography, book X, 3:18; but see also<--why? this is much earlier-->[Euripides, Bacchae, 64 – 186, and Pindar, Dithyramb II.6 – 9. thumb|left|Kibela na vozu, ki ga levi vlečejo k žrtveniku (desno). Zgoraj je bog Sonca in nebesna telesa. Plošča iz Ai Khanouma, Baktrija (Afganistan), 2. st. pr. n. št..
Za razliko od njene javne vloge kot zaščitnice mest, se je Kibela znašla v središlu misterijskega kulta, privatnih obredov s htonskimi elementi, povezanimi z grškim kultom herojev in so primarni samo tisti, ki so opravili iniciacijo (bili posvečeni). Na reliefih je prikazana v spremstvu deklet in mladeničev z baklami in posodami za obredno očiščenje. Književni viri opisujejo radostno prepuščanje glasni glasbi tolkal ― timpanuma, kastanjet, činel in flavt.Roller, 1999, pp. 149 – 151 and footnotes 20 – 25, citing Homeric Hymn 14, Pindar, Dithyramb II.10 (Snell), Euripides, Helen, 1347; Palamedes (Strabo 10.3.13); Bacchae, 64 – 169, Strabo 10.3.15 – 17 et al.
Zaradi poistovetenja nekaterih Kibelinih vidikov z Reinimi, so Kibelo povezovali z raznimi polbogovi, ki so bili v Reinem spremstvu ali so delovali kot zaščitniki njenega sina Zevsa, ko je ta kot otrok ležal v jami kjer se je rodil. Med polbogovi so bili Koribanti z orožjem, ki so plesali okoli Zevsa in udarjali ob ščite, potem njihovi frigijski pandani, mladi Kurbanti, ki so izvajali podobno glasno glasbo, ples in pesem in končno Daktili in Telhini, magi povezani z obdelavo kovin. Roller, 1999, pp. 171, 172 (and notes 110 – 115), 173.
Kibela in Atis thumb|upright|Kip Atisa iz rimskega obdobja; predstavljen je s frigijsko kapo na glavi kako izvaja kultni ples