Hiksi

Hiksi (egipčansko heqa khasut, vladarji tujih dežel, starogrško , Hiksós, Hxós) so bili ljudstvo mešanega izvora, morda iz zahodne Azije,Hyksos (Egyptian dynasty), Encyclopædia Britannica Online, Encyclopædia Britannica, Inc. Pridobljeno 8. septembra 2012. ki se je malo pred letom 1650 pr. n. št. naselilo v vzhodni delti Nila. Prihod Hiksov je privedel do propada Trinajste egipčanske dinastije in označil začetek drugega vmesnega obdobja Egipta.Encyclopædia Britannica, Inc. Pridobljeno 8. septembra 2012.

Pred Hiksi so se v delto Nila priselili Kanaanci. Prvi Kanaanci so prišli v obdobju Dvanajste egipčanske dinastije okoli leta 1800 pr. n. št. ali 1720 pr. n. št. in ustanovili neodvisno kraljestvo v vzhodni delti Nila.K.S.B. Ryholt, Adam Bülow-Jacobsen (1997): The Political Situation in Egypt During the Second Intermediate Period, C. 1800-1550 B.C., Museum Tusculanum Press. ISBN 978-87-7289-421-8. Kanaanski vladarji, združeni v Štirinajsto egipčansko dinastijo, so vladali iz Ititavija istočasno z egipčansko Trinajsto dinastijo. Moč Trinajste dinastije vedno hitreje pojemala, morda zaradi lakote in kuge.Manfred Bietak: Egypt and Canaan During the Middle Bronze Age, BASOR 281 (1991), str. 21-72, predvsem str. 38.

Okoli leta 1650 pr. n. št. so obe dinastiji napadli Hiksi in ustanovili Petnajsto egipčansko dinastijo. Propad Trinajste dinastije je imel za posledico praznino oblasti na jugu Egipta, ki je morda sprožila vzpon Šestnajste dinastije s sedežem v Tebah in lokalne Abidoške dinastije. Hiksi so nazadnje podjarmili obe dinastiji, tebansko za zelo malo časa. V Tebah je na oblast prišla Sedemnajsta dinastija in nekaj časa vladala v sožitju s hiškimi kralji, morda kot njihov vazal. Nazadnje so faraoni Sekerenre Tao, Kamoz in Ahmoz začeli vojno s Hiksi, ki je trajala dokler jih ni Hamudi, zadnji faraon egipčanskega porekla, izgnal iz Egipta.

Hiksi so prakticirali pokope s konji. Njihov glavni bog je bil bog groma Baal,Sarah Iles Johnston (2009): Ancient Religions, str. 10. katerega so združili z egipčanskim bogom groma in puščav Setom.Morenz, Siegfried (2013): Egyptian Religion, Routledge, ISBN 978-1-136-54249-7, str. 238. Hiksi so bili mešano ljudstvo z večinsko semitsko govorečo komponento.Starr, Chester G. (1991): Oxford University Press, ISBN 978-0-19-506628-9, str. 88. Nekaj znanstvenikov je trdilo, da so vsebovali tudi huritsko komponento.Ochsenwald, William L.: Syria: Early history, Encyclopædia Britannica Online. Encyclopædia Britannica, Inc. Pridobljeno 8. septembra 2012.Drews 1994, str. 254.Bright 2000, str. 60. Večina znanstvenikov je njihovo domnevo zavrnila.Martin Bernal (1987): Black Athena: The archaeological and documentary evidence, str. 40.Marc Van De Mieroop (2011): A History of Ancient Egypt, str. 149.Michael C. Astour (1967): Hellenosemitica: An Ethnic and Cultural Study in West Semitic Impact on Mycenaean Greece, str. 93.John Van Seters (2010): The Hyksos: A New Investigation, str. 185.J.R Kupper (1963): The Cambridge Ancient History, Northern Mesopotamia and Syria, str. 38. Huriti so govorili izoliran jezik, vendar so bili pod indoevropsko oblastjo in vplivom.

Hiksi so v Egipt prinesli več tehničnih inovacij, kulturne vplive, glasbene instrumente in tuje besede.John R. Baines, Peter F. Dorman: Ancient Egypt: The Second Intermediate Period, Encyclopædia Britannica Online, Encyclopædia Britannica, Inc. Pridobljeno 8. marca 2014. Med novitete so spadale nove tehnike obdelave brona in keramike, nove domače živali in nove kulturne rastline. V vojsko so uvedli konja in bojni voz,The Encyclopedia of Military History, 4th edition, 1993, Dupuy & Dupuy, str. 5. kompozitni lok, izboljšane bojne sekire in bolj napredne tehnike utrjevanja.

Poreklo Poreklo Hiksov je predmet več hipotez. Večina arheologov jih opisuje kot multietnično skupnost, v katero so bila vključena vsa zahodnoazijska ljudstva ali njihova mešanica, ki so sodelovala v zasedbi Nilove delte. Termin »Azijci«, ki se pogosto uporablja za Hikse, je v Starem Egiptu pomenil vsa ljudstva vzhodno od Egipta. Zahodnoazijsko poreklo Hiksov dokazujejo predvsem osebna imena, na primer Hajan in Sakirhar, in lončenina, podobna tisti, ki so jo arheologi izkopali v sodobnem Izraelu.

Etimologija Izraz Hiks/Hiksos izhaja iz egipčanskega izraza hekau khaswet (al heqa-khaset, vladarji tujih dežel), ki se je na primer na Torinskem seznamu kraljev uporabljal za opis vladarje sosednjih držav. Izraz se je začel pojavljati že v poznem Starem kraljestvu za različne nubijske poglavarje, v Srednjim kraljestvu pa za semitsko govoreče poglavarje iz Sirije in Kanaana.

Beseda Hiks v pomenu »vladarji tujih dežel« (heqa-khaset) se je skoraj zagotovo nanašal samo na tuje dinaste in ne na celo ljudstvo.

Selitve Nemški egiptolog Wolfgang Helck je nekoč trdil, da so bili Hiksi del masovnih in zelo razširjenih huritskih in indoarijskih selitev na Bližnji vzhod. Hiksi so bili po Helkovem mnenju Huriti in del Huritskega cesarstva, ki je v tistem obdobju obsegalo večino zahodne Azije. Večina znanstvenikov je njegovo teorijo zavrnila. Leta 1993 jo je opustil tudi njen avtor.W. Helck: Das Hyksosproblem, Orientalia 62 (1993): 60–66.

Hiksi so bili verjetno Semiti, ki so prišli iz vzhodnega Sredozemlja. Kamoz, zadnji faraon iz tebanske Sedemnajste dinastije, na steli omenja Apepija kot »poglavarja Retenuja« (Kanaan in Sirija), kar kaže na kanaansko poreklo hiškega kralja. Napis je hkrati najtrdnejši dokaz za kanaansko poreklo Hiksov. Na Hajanovo ime se na splošno gleda kot na egipčansko obliko amoritskega imena »Hajanu« (bere se h-ya-a-n), ki je vsekakor pravilna.Ryholt, Kim S.B.: The Political Situation in Egypt during the Second Intermediate Period c. 1800-1550 B.C., Museum Tuscalanum Press 1997, str. 128. Kim Ryholt je razen tega opazil, da je ime Hajanu dokumentirano tudi na seznamu asirskih kraljev in se nanaša na »daljnega naslednika« Šamši-Adada I. Asirskega (okoli 1813 pr. n. št.), kar kaže, da se je ime uporabljalo več stoletij pred Hajanovo vladavino v Egiptu.Ryholt, str. 128.

Zahodnosemitskega ali kanaanskega izvora je tudi ime enega od treh najzgodnejših dinastov Petnajste dinastije Sakirharja.Ryholt, str. 127–128.

Na hiške osvajalce nekateri zgodovinarji gledajo kot na »horde s severa, ki so na hitrih bojnih vozovih preplavile Kanaan in Egipt«. Drugi zagovarjajo »plazeče osvajanje«, se pravi postopno infiltracijo nomadov ali pol nomadov, ki so bodisi počasi prevzeli oblast v državi bodisi v hitrem državnem udaru odstavili obstoječega vladarja. Britanski Arheolog Jacquetta Hawkes je leta 1963 v Svetu preteklosti (stran 444) izjavil: »Na hiške vladarje se nič več ne gleda kot na poglavarje osvajalskih azijski hord, ker so potujoče skupine Semitov že dolgo pred tem prihajale v Egipt zaradi trgovanja in z miroljubnimi nameni«. Egiptologi od takrat menijo, da so Štirinajsto dinastijo ustanovili trgovci, Petnajsto pa po vojni hiški osvajalci.

Jožef Flavij Jožef Flavij, zgodovinar iz 1 stoletja n. št., v svojem delu Proti Apionu zazpravlja o hkratnosti svetopisemskega eksodusa Izraelcev iz Egipta in dveh eksodusu podobnih dogodkov, ki jih je domnevno omenil zgodovinar Maneton okoli leta 300 pr. n. št. Kaj je napisal Maneton in kaj je Jožefovo ozioma Apionovo tolmačenje Manetona, je težko ugotoviti. Jožef svetopisemski eksodus enači s prvim Manetonovim eksodusom, v katerem je kakšnih 480.000 hiških pastirskih kraljev (v razpravi tudi samo pastirjev, kraljev in ujetih pastirjev) zapustilo Egipt in se odpravilo v Jeruzalem.Josephus, Flavius, Against Apion, 1:86–90. Prvi eksodus naj bi bil torej v hiškem obdobju, se pravi v 16. stoletju pr. n. št.

Jožef je prvi zapisal kasneje večkrat ponovljeno napačno etimologijo termina Hyksos, helenizirano obliko egipčanskega izraza hekw šasu, ki pomeni pastirski kralji. Egiptologi so šele pred kratkim dokazali, da ime Hiksi izhaja iz izraza heqa-khase, ki pomeni vladarji tujih dežel.Finkelstein, Israel in Silberman, Neil Asher, The Bible Unearthed: Archaeology's New Vision of Ancient Israel and the Origin of Its Sacred Texts, 2001, The Free Press, New York City, ISBN 0-684-86912-8, str. 54.

Apionov drugi eksodus se je zgodil, ko se je odpadniški egipčanski svečenik Osarsef na čelu 80.000 »gobavcev« uprl Egiptu. Apion v nasprotju z Manetonom ta eksodus enači s svetopisemskim in celo trdi, da se je svečenik imenoval Mojzes.Josephus, Flavius, Against Apion, 1:234–250. Veliko znanstvenikovMiriam: From Prophet to Leper.Egyptian Account of the Leper's Exodus. izraza gobavi svečeniki ne jemlje dobesedno, ampak v njem vidijo neko novo versko prepričanje.

Sodobna znanost thumb|250px|right|Skupina Azijcev (hieroglif neposredno nad glavo prve živali) prihaja v Egipt (okoli leta 1900 pr. n. št.), slika iz grobnice uradnika Hnumhotepa II. iz Dvanajste dinastije dinastije v Beni Hasanu

Na hiško osvojitev Egipta nekateri arheologi gledajo kot na prihod »hord s severa, ki so s hitrimi bojnimi vozovi poleteli skozi Palestino in Egipt«. Drugi zagovarjajo »plazeče osvajanje«, se pravi počasno infiltriranje potujočih nomadskih in polnomadskih plemen, ki so postopoma miroljubno ali na silo z državnim udarom prevzeli oblast v državi.Jacquetta Hawkes (1963): The World of the Past, str. 444.

Na splošno velja, da so bili Hiksi verjetno semiti, ki so prišli iz Levanta. Kamozova izrecna trditev, da je bil Apofis azijskega porekla, je najtrdnejši dokaz za kanaansko poreklo večine Hiksov, vendar so mogoče tudi druge razlage.

Huriti ali Indoevropejci Vzporedno s selitvijo Hiksov so se dogajale tudi obsežne selitve indo-arijcev v osrednji in južni Aziji. Hiksi so uporabljali enako bojne vozove kot indo-arijci. Egipčani omenjajo da je bilo hiško osvajanje hitro.

Nemški egiptolog Wolfgang Helck je nekoč trdil, da so bili Hiksi del obsežnih huritskih in indoarijskih selitev na Bližnji vzhod. Po Helcku so bili Hiksi Huriti iz Huritskega cesarstva, ki je takrat obsegalo velik del zahodne Azije. V članku iz leta 1993 je priznal, da za obsežno huritsko invazijo ni nobenega dokazaW. Helck: Das Hyksosproblem, Orientalia 62 (1993): 60–66. in dopustil možnost pomorske invazije indoevropskih ljudstev, predvsem iz Anatolije. Večina egiptologov njegove teorije ne podpira.

Amoriti ali zahodni semiti Kamoz, zadnji faraon tebanske Sedemnajste dinastije, na svoji steli omenja Apofisa kot poglevarja Retenjuja, kar kaže na njegovo kanaansko poreklo. Hajanovo ime se na splošno enači z amoritskim imenom Hajanu, ki se bere h-ya-a-n.Ryholt, Kim (1997): The Political Situation in Egypt during the Second Intermediate Period c.1800-1550 B.C., Museum Tuscalanum Press, str. 128. Ryholt je razen tega opazil, da je na seznamu asirskih kraljev omenjen Hajanu, ki je bil daljni prednik kralja Šamši-Adada I. Asirskega (vladal okoli 1800 pr. n. št.), kar kaže, da se je ime uporabljalo že več stoletij pred Hajanovo vladavino.

Na kanaansko poreklo hiških vladarjev, če ne tudi na poreklo Hiksov samih, kaže tudi etimologija imena kralja Sakirharja, enega od treh najzgodnejših vladarjev iz Petnajste dinastije. Po Ryholtovem mnenju element hr ustreza kanaanski besedi harru, ki pomeni gora. Sveti ali božanski gori sta dokazani še najmanj v dveh imenih hiških vladarjev - Jakubherja in Anetharja. Obe imeni bi sta zahodnosemitski, zato bi lahko bilo zahodnosemitsko tudi Sakirharjevo ime.

Zgleda, da je element skr istoveten elementu śkr, ki pomeni najeti ali nagraditi in se pojavlja v številnih amoritskih imenih. Če ima element śkr v imenih obliko sa-ki-ru-um ali sa-ka-ŕu-um, bi se ime lahko prečrkovalo v Sakirhar ali Sakarhar. Obe imeni bi lahko pomenili nagrada ali Harova nagrada.

Fenicija-Palestina v bronasti dobi II John Van Seters v svoji knjigi Hiksi: Nove raziskave trdi, da Ipuverjev papirus ni iz prvega vmesnega obdobja (okoli 2300-2200 pr. n. št., kot se je domnevalo, ampak iz drugega vmesnega obdobja Egipta (okoli 1700-1600 pr. n.št.).