thumb|right|300px|Ruševine gradu Grad Paz (, , ), tudi poznan kot Trdnjava Paz, je bila trdnjava stoječa na vzpetini nad naseljem Paz, ki je bila center srednjeveške fevdalne posesti. Nahajala se je blizu Boljuna, v občini Cerovlje, v Istri, na Hrvaškem, 17 km severovzhodno od Pazina, od katerega so ostale le skromne razvaline na vzhodnem robu naselja Paz.
Posest je prvič v zgodovinskih listinah omenjena v 11. stoletju (Paas, Pas), vendar je bil grad zgrajen v drugi polovici 14. stoletja. C. De Franceschi, I castelli della Val d’Arsa, AMSI, 1899, 1–2..
Zgodovina thumb|right|300px|Grad na Valvasorjevem bakrorezu (1679) Grad ali tudi trdnjavo povezujemo z navedbo posesti “Paas” iz 11. stoletja, ko je bila s tem imenom omenjena v darovnici Ulrika II. mejnega grofa v Istrski marki Oglejskemu patriarhatu. Kasneje se omenja kot Pasperc in Passberg in je bil del Boljunskega gospostva. V srednjem veku je bil pomemben fevd, s katerim so gospodarili Oglejski patriarhi. Okoli leta 1300 so posest pridobili v fevd gospodje Ebersteinski (Friderik (Fric) Eberstein). V drugi polovici 14. stoletja (1374), po smrti Mix-a Ebersteinskega, poslednjega moškega potomca te družine je Paz pripadel Habsburški Pazinski grofiji. S posestjo je najprej gospodarila družina Walderstein, ki je nadgradila obstoječi stari grad. V času vojne med Habsburžani in Beneško republiko leta 1508 so slednji zavzeli Paz in ga požgali, gradiščana Baltazarja Waldersteina so odvedli v ujetništvo v Benetke, kjer je umrl. Naslednje leto 1509 je grad Paz osvojil habsburški vojskovodja Krsto I. Frankopanski. Grad je nasledila njegova hči Barbara, ki se je omožila s članom družine Barbo, tako da je grad in posest prišel v last družine Barbo. Po smrti Barbare je grad podedoval njen sin Messaldo Barbo, ki je staro propadajočo gotsko trdnjavo po letu 1570 obnovil v renesančno utrjeno rezidenco, o čemer priča napis na vhodu v grad.
V zvezi z omenjenim Messaldom Barbom gre omeniti, da je postal goreči pristaš reformacije in da je leta 1574 v Vrhniki v gostilni ubil svojega sina Kastelana, ki se ni hotel odreči katoliški veri. Za uboj je bil obsojen in poslan v ječo, šele leta 1589 pa je bil usmrčen na glavnem trgu v Ljubljani. Po tej tragični zgodbi je Vladimir Nazor napisal pripovedko “Monstrum iz Paza”.
Masaldovi nasledniki v družini Barbo so s Pazom gospodarili do leta 1668, ko ga je kupila plemiška družina Turjaških (Auerspergov) oziroma ko Franc Karel Barbo proda imetje princu Turjaškemu, kateri je imel takrat v lasti Pazinsko provinco. Za časa Turjaških je bil grad v 18. stoletju tudi opuščen.
Na podlagi arheoloških izkopavanj so grad ali trdnjavo časovno datirali v drugo polovico 14. stoletja. To morda govori o tem, da so grad morda dali zgraditi Waldersteini, ki so bili lastniki območja po letu 1374, ali pa Habsburžani, ki so nasledili Goriške.
Sklici
Viri
C. De Franceschi, I castelli della Val d’Arsa, AMSI, 1899, 1–2;
Zunanje povezave
Paz (Istra)