Helenistična umetnost je umetnost obdobja v klasični antiki, ki se je začela s smrtjo Aleksandra Velikega leta 323 pr. n. št. in končala, ko so Rimljani začeli osvajati grški svet že leta 146 pr. n. št. in se v bistvu končala leta 31 pr. n. št. z osvajanjem Ptolemajskega Egipta po bitki pri Akciju. V to obdobje spadajo številna najbolj znana dela grškega kiparstva, med njimi Laokoontova skupina, Miloška Venera in Samotraška Nike. Sledi obdobje klasične grške umetnosti, poznejša grško-rimska umetnost pa je bila v glavnem nadaljevanje helenističnih smeri.
Izraz "helenistična" se nanaša na širitev grškega vpliva in razširjanje njegovih idej na osvojena ozemlja s koine grščino kot skupnim jezikom. Izraz je sodoben izum; helenističen svet ni bilo le ogromno območje, ki je obsegalo celotno Egejsko morje vse do današnje Indije, ampak tudi ogromno časovno obdobje. V umetniškem smislu to pomeni, da je značilna velika raznovrstnost, ki jo pogosto imenujejo helenistična umetnost.
Ena od opredelitvenih značilnosti helenističnega obdobja je bila razdelitev Aleksandrovega imperija v manjše dinastične imperije, ki so jih ustanovili diadohi (Aleksandrovi generali, ki so postali regenti različnih regij): Ptolemajci v Egiptu, Selevkidi v Mezopotamiji, Perziji in Siriji, Atalidi v Pergamonu itd. Vse dinastije so delovale kot kraljevsko pokroviteljstvo, ki je bilo različno med mestnimi državami.
V Aleksandrovem obdobju so delovali trije umetniki: kipar Lizip, slikar Apel in graver gem Pirgotel . Po njegovi smrti je bilo obdobje velike blaginje in precejšnje ekstravagance za večino grškega sveta, vsaj za bogate. Vladarji so postali pomembni pokrovitelji umetnosti. Kiparstvo, slikarstvo in arhitektura so uspevali, vazno slikarstvo pa ni imelo več velikega pomena. Ustvarjeni so bili lepi kovinski izdelki in prevladovala je raznovrstna razkošna umetnost. Nekatere vrste popularne umetnosti so bile vse bolj prefinjene.
V pisnih virih je helenistična umetnost opisana kot dekadentni slog, ki je sledil zlati dobi klasične Grčije. Izraza baročni in rokokojski iz 18. stoletja sta se včasih sklicevala na umetnost tega celovitega in individualnega obdobja. Ponovno zanimanje za zgodovinopisje in nekatera nedavna odkritja, kot so grobnice v Vergini, lahko dajo boljšo oceno obdobja.
Arhitektura
Na arhitekturnem področju so veliki mestni načrt in veliki kompleksi v 5. stoletju pred našim štetjem večinoma izginili iz mestnih držav . Dorski tempelj je bil praktično opuščen . To mestno načrtovanje je bilo za grški svet precej inovativno; namesto da bi preračunljivo ravnalo s prostorom s popravljanjem napak, načrti gradnje ustrezajo naravnemu okolju. Pojavijo se kraji zabave in prostega časa, predvsem so se množila gledališča in parki. Helenistične monarhije so pogosto imele veliko prostora, na katerem so lahko zgradili velika mesta: Antiohija, Pergamon in Selevkeja ob Tigrisu.
To je bil čas gigantizma: tak je bil drugi Apolonov tempelj pri Didimi, ki je 20 kilometrov od Mileta v Joniji. Zasnovala sta ga Dafnis iz Mileta in Pajonij iz Efeza konec 4. stoletja pr. n. št., vendar gradnja ni bila dokončana do 2. stoletja. Svetišče je eno največjih v sredozemski regiji: znotraj velikega dvorišča (21,7 metra do 53,6 metra) je cela, obkrožena z dvojno kolonado s 108 jonskimi stebri, visokimi skoraj 20 metrov, z bogato izrezanimi bazami in kapiteli.
Atene Korintski slog je bil prvič uporabljen pri zgradbi s polnim obsegom na templju olimpskega Zevsa v Atenah.
Pergamon
Zlasti Pergamon je značilen primer helenistične arhitekture. Od preproste trdnjave, ki je bila na akropoli, so različni atalidski kralji postavili ogromen arhitekturni kompleks. Objekti so raztreseni po akropoli tako, da je upoštevana oblika terena. Agora, ki je na jugu na najnižji terasi, meji na galerije s kolonadami ali stoo. To je začetek ulice, ki prečka celotno akropolo: ločuje upravne, politične in vojaške stavbe na vzhodu in vrhu skale od svetišč na zahodu, na sredi katerih je najpomembnejši veličasten Pergamonski oltar, znan kot oltar dvanajstih bogov ali bogov in velikanov, ena od mojstrovin grškega kiparstva. Kolosalno gledališče, ki je lahko sprejelo skoraj 10.000 gledalcev, ima klopi na brežini hriba.
Kiparstvo
Plinij starejši je opisal kiparstvo klasičnega obdobja z opombo: Cessavit deinde ars ('potem je umetnost izginila'). Pliny the Elder, Natural History (XXXIV, 52) Po oceni Plinija se je kip pomembneje zmanjšal po 121. olimpijskih igrah (296–93 pr. n. št.). Sledilo je obdobje stagnacije s kratkim razcvetom po 156. igrah (156–153 pr. n. št.).
V tem času je kiparstvo postalo bolj naturalistično in občuteno, prikazana so izjemna čustva. Na vrhu anatomskega realizma helenistični umetnik skuša predstaviti značaj svojega subjekta, vključno s temami, kot so trpljenje, spanje ali starost. Žanrski predmeti navadnih ljudi, žensk, otrok, živali in domačih prizorov so postali sprejemljivi predmeti za kiparstvo, ki so jih naročale bogate družine za okraševanje svojih domov in vrtov; na primer Deček si izdira trn.
Portreti moških in žensk vseh starosti so realistični, kiparji niso več prikazovali ljudi kot ideal lepote ali fizične popolnosti. Svet Dioniza, pastoralno idilo, ki jo naseljujejo satiri, menade, nimfe in sileni, so bili pogosto upodobljeni na zgodnejših poslikanih vazah in figurinah, a le redko v skulpturi naravne velikosti. Pijana ženska v Münchnu brez pridržka prikazuje staro žensko, suho, izčrpano, ki se muči s svojim kozarcem vina.
Portretiranje Obdobje je pomembno tudi za portrete. Eden takih je Barberinijev Favn v Münchnu, ki predstavlja spečega Satira v sproščeni drži in z zaskrbljenim obrazom, morda plen nočne more. Podobne ideje kažejo Belvederski torzo, Počivajoči Satir, Furiettijevi Kentavri in Speči hermafrodit.Smith, 127–154
Še en slaven helenistični portret je Polievktov Demosten z dobro izdelanim obrazom in rokami.
Portret je pod vplivom rimske umetnosti naturalistično obarvan. Nova helenistična mesta so nastajala po vsem Egiptu, Siriji in Anatoliji in so zahtevala kipe, ki so prikazovali grške bogove in junake za njihove templje in javne kraje. To je naredilo iz kiparstva, podobno kot lončarstva, industrijo, posledično standardizacijo in zniževala se je kakovost. Zaradi tega je ohranjenih mnogo več helenističnih kipov kot iz klasičnega obdobja.
Drugi klasicizem Helenistično kiparstvo ponavlja inovacije tako imenovanega drugega klasicizma: prostostoječi goli kipi, ki omogočajo občudovanje kipa z vseh strani; proučevanje draperije in učinke preglednosti oblačil in prožnost položajev. Taka je Miloška Venera, ki spominja na klasičen model, a se razlikuje po zvitju njenih bokov.
Barok Sestavljena skupina kipov v eno je bila helenistična inovacija, verjetno iz 3. stoletja, ob epskih bitkah zgodnejših ostankov tempeljskih pedimentov, reliefov sten in jih postavila kot skupino kipov v naravni velikosti. Njihov slog pogosto imenujejo barok z ekstravagantno izkrivljenimi telesi in intenzivnimi izrazi na obrazih.
Pergamon
Pergamon se ni razlikoval samo po svoji arhitekturi: bil je tudi sedež briljantne šole kiparstva, znane kot Pergamonski barok. Kiparji, ki posnemajo prejšnja stoletja, prikazujejo mučne trenutke, ki so postali ekspresivni s tridimenzionalnimi kompozicijami, pogosto v obliki črke V in anatomskim hiperrealizmom, na primer Barberinijev Favn.
Galačani Atal I. (269–197 pr. n. št.) je v spomin na zmago v Kaikosu nad Galačani dal izklesati dve seriji votivnih skupin: prva, posvečena na akropoli v Pergamonu, je slavna Galačan ubija sebe in svojo ženo, katere izvirnik je izgubljen; druga skupina, darovana Atenam, je sestavljena iz majhnih bronastih Grkov, Amazonk, bogov in velikanov, Perzijcev in Galačanov. Artemida iz Rospigliosija v Louvru je verjetno kopija enega od njih; kopije Umirajočega Galačana so bile v rimskem obdobju zelo številne. Izraz čustev, veliko podrobnosti – bujni lasje in brki ter nasilno gibanje so značilni za pergamonski slog.
Pergamonski oltar
Te značilnosti so dosegle vrh v frizu velikega Pergamonskega oltarja, okrašenega po naročilu Evmena II. (197–159 pr. n. št.) z gigantomahijo, ki se razteza 110 metrov v dolžino, v kamen je vklesana pesem, sestavljena posebej za dvor. Olimpski bogovi v njej zmagujejo, vsak na svoji strani, nad Giganti, večina je preoblikovana v divje zveri: kače, ptice roparice, leve ali bike. Njihova mati Gaja želi pomagati, vendar ne more storiti ničesar, le gleda lahko, kako trpijo pod udarci bogov.
Rodoški kolos
Ena redkih mestnih držav, ki ji je uspelo ohraniti popolno neodvisnost, da ni bila pod nadzorom katerega koli helenističnega kraljestva, je bil Rodos. Po tem ko ga je Demetrij Poliorket (305–304 pr. n. št.) eno leto oblegal in je preživel, so Rodošani zgradili kolos v spomin na svojo zmago. Z višino 32 metrov je bilo eno od sedmih čudes antičnega sveta. Napredek v litju brona je omogočil Grkom, da so ustvarili velika dela. Veliko velikih bronastih kipov je bilo izgubljenih, večina je bila pretopljena in bron so ponovno uporabili.
Laokoontova skupina
Odkrita je bila v Rimu leta 1506. Takoj jo je pregledal Michelangelo in začel se je njen veliki vpliv na renesančno in baročno umetnost. Laokoont, ki ga davijo kače, obupno skuša oslabiti oprijem, ne da bi gledal svoje umirajoče sinove. Skupina je ena izmed redkih nearhitekturnih antičnih skulptur, ki jih je mogoče enačiti s tistimi, ki so jih omenili antični pisci. Plinij starejši ga pripisuje rodoškim kiparjem Agezandru, Atenodorju in Polidorju.
Winckelmanna, ki je prvi opisal razlike med grško, grško-rimsko in rimsko umetnostjo, je navdihnil Laokoont. Gotthold Ephraim Lessing je v svojem Laocoonu (1766) zasnoval veliko idej o Winckelmannovih pogledih na harmonijo in izražanje v vizualnih umetnostih. Lessing contra Winckelmann
Sperlonga Drobne skulpture iz Sperlonge so še ena vrsta "baročnih" skulptur v helenističnem slogu, morda za cesarja Tiberija, ki je bil gotovo prisoten pri propadu morske jame v južni Italiji, ki so jo krasile. Napisi kažejo, da so isti kiparji izdelali Laokontovo skupino ali so bili morebiti povezani.
Neoatika Od 2. stoletja različni učenjaki vidijo neoatiški ali neoklasični slog kot odziv na baročne ekscese, vračanje v različico klasičnega sloga ali kot nadaljevanje tradicionalnega sloga za kultne kipe. Delavnice v slogu so večinoma izdelovale kopije za rimski trg, ki je hotel kopije klasičnih, ne pa helenističnih del. Smith, 240–261
Slikarstvo in mozaiki
Slike na panelih so verjetno najuglednejše umetniško sredstvo, vendar niso ohranjene. Možno je dobiti kakšno predstavo o tem, kakšni so bili iz drugih medijev in kopij ali izgubljenih slik na različnih vrstah materiala.
Stensko slikarstvo Stenske slike so se začele pojavljati bolj izrazito v pompejskem obdobju. Niso bile prikazane samo na krajih bogoslužja ali v grobnicah. Pogosto so bile zidne slike uporabljene za okrasitev doma. Običajne so bile v zasebnih domovih v Delosu, Prieni, Teri, Pantikapaionu, Olbiji in Aleksandriji.
Tri glavne značilnosti, ki so edinstvene za helenistični slog slikarstva, so tridimenzionalna perspektiva, uporaba svetlobe in sence in trompe l'oeil realizem.
Nekaj grških zidnih poslikav je preživelo stoletja. Najveličastnejše so na makedonskih kraljevih grobnicah v Vergini, ki kažejo, kako kakovostno je bilo grško slikarstvo. Najbolj znane kamnite slike najdemo na makedonski grobnici v Agios Athanasiosu.
Raziskovalci so bili omejeni na preučevanje helenističnih vplivov na rimskih freskah, na primer v Pompejih ali Herkulaneju. Nekatere slike v vili v kraju Boscoreale so očitno odmev na izgubljene makedonske kraljeve slike. http://www.metmuseum.org/toah/hd/haht/hd_haht.htm
Krajina