Inigo Jones, angleški arhitekt, * 15. julij 1573, London, † 21. junij 1652, London.
Inigo Jones je bil v zgodnjem modernem obdobju prvi pomemben angleški arhitekt (valižanskih prednikov), prvi ki je v svojih zgradbah uporabil vitruvijevska pravila sorazmernosti in simetrije.Vaughan Hart. Inigo Jones: The Architect of Kings (2011)
Kot najpomembnejši arhitekt v Angliji je bil Jones prvi, ki je tukaj predstavil klasično arhitekturo Rima in italijansko renesanso. V Londonu je zapustil pečat z zasnovo stavb, kot je Queen's House, ki je prva stavba v Angliji, oblikovana v čistem klasičnem slogu, Banqueting House, Whitehall, kot tudi načrt za oblikovanje trga Covent Garden, ki je postal model za prihodnji razvoj West Enda. S svojim delom kot gledališki oblikovalec je poskrbel za več ducat mask, največkrat s kraljevskim obličjem in mnoge druge ter v sodelovanju z Ben Jonsonom pomembno prispeval k scenografiji.
Zgodnje življenje in kariera
Poleg dejstva, da se je rodil v Smithfieldu v Londonu kot sin suknarja Iniga Jonesa starejšega in da je bil krščen v cerkvi sv. Jerneja Manjšega, je malo znanega o Jonesovih zgodnjih letih. Kasnejši valižanski viri trdijo, da je bila družina iz Walesa in celo, da se je Inigo prvotno imenoval Ynir ali Ynyr Jones.Arthur Aitkin, Journal of a Tour Through North Wales and Part of Shropshire (London: J. Johnson, 1797), p. 108. Toda noben zapis iz njegovega časa ne kaže na družinske vezi z Walesom.
Arhitekturnemu poklicu se ni približal na tradicionalen način, in sicer tako, da se je povzpel iz obrti ali z zgodnjo izpostavljenostjo uradu za dela, čeprav obstajajo dokazi, da je Christopher Wren pridobil podatke, ki kažejo, da je bil Jones mizarski vajenec na stolnivi sv. Pavla.Colvin, Howard, A Biographical Dictionary of British Architects: 1600 to 1840 (1954) Nekje pred letom 1603 ga je bogat mecen (verjetno grof Pembroke ali grof Rutland) poslal v Italijo, da bi študiral risanje, potem ko je bil navdušen nad kakovostjo njegovih skic. Iz Italije je odpotoval na Dansko, kjer je delal za Kristijana IV. pri načrtovanju palač Rosenborg in Frederiksborg.
Jones je najprej zaslovel kot oblikovalec kostumov in odrskih postavitev, še posebej potem, ko je na oder pripeljal »maske«. Pod pokroviteljstvom danske kraljice Ane (soproge kralja Jakoba I.) je zaslužen za uvedbo premičnih kulis in loka proskenija v angleško gledališče. Med letoma 1605 in 1640 je bil odgovoren za uprizoritev več kot 500 predstav, pri čemer je dolga leta sodeloval z Benom Jonsonom, kljub razmerju, ki je bilo prežeto s tekmovalnostjo in ljubosumjem: prepirala sta se, ali je v gledališču pomembnejša scenografija ali literatura. (Jonson je zasmehoval Jonesa v nizu svojih del, ki jih je pisal v obdobju dveh desetletij).<ref>See: The Masque of Augurs; The Staple of News; A Tale of a Tub, Love's Welcome at Bolsover. Jonson's follower Richard Brome also took a swipe at Jones in The Weeding of Covent Garden.</ref> Preživelo je več kot 450 risb za kulise in kostume, ki prikazujejo Jonesovo virtuoznost kot risarja in njegov razvoj med letoma 1605 in 1609 od prvotnega prikaza »brez znanja o renesančnem risanju« do razkazovanja »dovršene italijanske manire«Orgel, Steven and Strong, Roy C., Inigo Jones and the theatre of the Stuart Court, 1973 in razumevanja italijanske scenografije, zlasti Alfonsa in Giulia Parigi. Ta razvoj nakazuje drugi obisk Italije, ok. 1606Gotch, A. J., Inigo Jones, 1968 pod vplivom veleposlanika Henryja Wottona. Jones se je naučil tekoče govoriti italijanščino in obstajajo dokazi, da je imel v lasti italijansko kopijo I quattro libri dell'architettura Andree Palladia z robovi, ki se nanašajo na Wottona. Na njegovo arhitekturno delo je še posebej vplival Palladio.The Center for Palladian Studies in America, Inc., Palladio and English-American Palladianism V manjši meri se je držal tudi arhitekturnih načel starorimskega pisca Vitruvija.
Jonesov prvi zabeleženi arhitekturni načrt je za spomenik Frances, Lady Cotton, ki ga je naročil Rowland Cotton, ok. 1608–1611Giles Worsley, Inigo Jones and the European Classical Tradition (Yale, 2007), pp. 6, 8–9. v Norton-in-Halesu v Shropshiru, kjer je kazal zgodnje znake svojih klasičnih namenov. Julija 1606 je Jones naredil kulise za masko v Theobaldsu za grofa Salisburyja. V naslednjih letih je Jones izdelal risbe za novo borzo grofa Salisburyjevega na Strandu, kjer so se dela začela junija 1608,Giles Worsley, Inigo Jones and the European Classical Tradition (Yale, 2007), p. 7. in osrednji stolp stolnice sv. Pavla, kar kaže na podobno praktično arhitekturno neizkušenost in nezrelo obravnavanje tem iz virov, kot so Palladio, Serlio in Sangallo. Leta 1609, potem ko je morda spremljal Salisburyjevega sina in dediča, vikonta Cranborna, po Franciji, se pojavi kot svetovalec za arhitekturo v Hatfield House, ko je projekt napredoval, in leta 1610 je bil Jones imenovan za geodeta princa Henrika. Za princa je zasnoval maski Pregrade in Oberonovo masko in je verjetno sodeloval pri nekaterih predelavah palače sv. Jakoba.Edward Chaney and Timothy Wilks, The Jacobean Grand Tour: Early Stuart Travellers in Europe (I.B. Tauris: London, 2014), pp. 64–6, 153.
27. aprila 1613 je bil Jones imenovan za nadzornika kraljevih del in kmalu zatem se je odpravil na turnejo po Italiji z grofom Arundelskim, ki mu je bilo usojeno, da postane eden najpomembnejših mecenov v zgodovini angleške umetnosti. Na tem potovanju je bil Jones med drugim izpostavljen arhitekturi Rima, Padove, Firenc, Vicenze, Genove in Benetk. Njegove ohranjene skicirke kažejo njegovo preokupacijo z umetniki, kot sta Parmigianino in Schiavone. Znano je tudi, da je v tem času srečal Vincenza Scamozzija. Njegova komentirana kopija Palladijeve Quattro libri dell'architettura prav tako dokazuje njegovo veliko zanimanje za klasično arhitekturo: Jones je dal prednost rimski antiki, namesto da bi opazoval sodobno modo v Italiji. Bil je verjetno prvi domorodec, rojen, ki je iz prve roke preučeval te rimske ostanke in to je bilo ključno za novo arhitekturo, ki jo je Jones predstavil v Angliji in Walesu.
Maske Jones je delal kot producent in arhitekt za Masques od leta 1605 do 1640, vendar je njegovo najbolj znano delo na tem področju izšlo iz njegovega sodelovanja s pesnikom in dramatikom Benom Jonsonom. Po petnajstih letih skupnega dela sta razpravljala in se razhajala o svojem delu in o tem, kaj je najbolj sestavnega v maski. Medtem ko je Jonson trdil, da je najpomembnejši vidik maske pisana beseda, ki jo občinstvo sliši, je Jones trdil, da je vizualni spektakel najpomembnejši vidik in da je pomembnejše tisto, kar občinstvo vidi. Jones je tudi menil, da ima arhitekt ravno toliko ustvarjalne svobode in pravice kot pisatelj ali pesnik maske. V obrambo tega je Jones izjavil, da so maske »nič drugega kot slike s svetlobo in gibanjem«, s čimer je malo opazil izrečene besede.
Jonesovo delo na maskah z Jonsonom velja za enega prvih primerov scenografije, predstavljene v gledališču. V njegovih maskah so bile uporabljene zavese, ki so bile postavljene med oder in občinstvo in da so bile odprte, da bi predstavili prizor. Jones je bil znan tudi po uporabi odra in gledališkega prostora v celoti, pri čemer je svoje igralce postavljal v različne dele gledališča, na primer pod oder ali dvignil na višjo ploščad. Jonesova postavitev na odru je vključevala tudi različne uporabe svetlobe, eksperimentiranje z barvnimi stekli, zasloni in naoljenim papirjem, da bi ustvaril mehkejši vir svetlobe na odru.
Jones je znan tudi po tem, da je angleškemu občinstvu predstavil premikajočo se kuliso skozi tako imenovano machina versatilis'', ki pomaga ustvariti gibanje med stabilnim prizorom brez kakršnih koli opaznih odrskih delavcev in ustvariti predstavitev eteričnega.
Ti elementi odrskega oblikovanja in gledališke produkcije bodo kasneje imeli vpliv zunaj angleškega dvora, saj bodo tisti, ki delajo na javnih odrih, prevzeli te ideje in jih uporabili na zgodnjem modernem odru in za njegovo širšo publiko.
Arhitektura
Septembra 1615 je bil Jones imenovan za glavnega geodeta kraljevih del, kar je pomenilo resen začetek Jonesove kariere. Na srečo sta tako Jakob I. kot Karel I. izdatno trošila za svoje stavbe, kar je bilo v velikem nasprotju z varčnim dvorom Elizabete I. Kot kraljev geodet je Jones zgradil nekaj svojih ključnih stavb v Londonu. Leta 1616 so se začela dela na kraljičini hiši v Greenwichu za ženo Jakoba I., Ano. S položenimi temelji in zgrajenim prvim nadstropjem so se dela nenadoma ustavila, ko je leta 1619 Ana umrla.Jemma Field, Anna of Denmark: The Material and Visual Culture of the Stuart Courts (Manchester, 2020), pp. 67–8. Jones je predložil načrt za kraljičin pogrebni voz ali katafalk, vendar ni bil izveden.Clare McManus, Women on the Renaissance stage (Manchester, 2002), pp. 205–8. Delo v Greenwichu se je nadaljevalo leta 1629, tokrat za kraljico Karla I., Henrieto Marijo. Končana je bila leta 1635 kot prva strogo klasična stavba v Angliji, ki je uporabljala ideje, ki jih najdemo v arhitekturi Palladia in starega Rima. To je Jonesovo najzgodnejše ohranjeno delo.
Med letoma 1619 in 1622 je bila zgrajena banketna hiša v palači Whitehall, zasnova, ki izhaja iz stavb Scamozzija in Palladia, ki ji je bil nekaj let pozneje dodan strop, ki ga je poslikal Peter Paul Rubens. Palača Whitehall je bila eden izmed številnih projektov, kjer je Jones delal s svojim osebnim asistentom in poročenim nečakom Johnom Webbom.
Kraljičina kapela, palača sv. Jakoba, je bila zgrajena med letoma 1623 in 1627 za rimskokatoliško ženo Karla I., Henrieto Marijo Francosko. Deli zasnove izvirajo iz Panteona starega Rima in Jones je očitno nameraval cerkev spominjati na rimski tempelj. Te stavbe kažejo realizacijo zrelega arhitekta z samozavestnim razumevanjem klasičnih načel in intelektualnim razumevanjem, kako jih izvajati.
Drugi projekt, pri katerem je Jones sodeloval, je zasnova trga Covent Garden. Grof Bedfordski mu je naročil gradnjo stanovanjskega trga, ki ga je naredil po vzoru italijanskega trga v Livornu. Je prvi redno načrtovan trg v Londonu. Grof se je čutil dolžnega zagotoviti cerkev in Jonesa je opozoril, da želi varčevati. Rekel mu je, naj preprosto postavi »skedenj« in Jonesov pogosto citiran odgovor je bil, da bo imelo njegovo gospostvo »najboljši skedenj v Evropi«. Pri zasnovi cerkve svetega Pavla se je Jones zvesto držal Vitruvijevega načrta za toskanski tempelj in to je bila prva v celoti in pristno klasična cerkev, zgrajena v Angliji. Notranjost sv. Pavla, Covent Garden je leta 1795 uničil požar, a navzven je ostal tak, kot ga je zasnoval Jones, in dominira na zahodni strani trga.
Jones je zasnoval tudi trg Lincoln's Inn Fields in hišo na trgu, Lindsey House, zgrajeno leta 1640, pogosto pripisujejo Jonesu. Njegova zasnova rustikalnega pritličja z ogromnimi pilastri zgoraj, ki podpirajo entablaturo in balustrado, je služila kot model za druge meščanske hiše v Londonu, kot so terase Regent's Park Johna Nasha, pa tudi v drugih angleških in valižanskih mestih, kot je v Bathu, Royal Crescent.
Drugi velik projekt, ki se ga je Jones lotil, je bilo popravilo in preoblikovanje stolnice sv. Pavla. Med letoma 1634 in 1642 se je Jones boril z dotrajano gotiko starega sv. Pavla, ga obložil s klasičnim zidanjem in popolnoma preoblikoval zahodno pročelje. Jones je združil velikanske zvitke iz cerkve Gesù v Vignoli in della Porta z velikanskim korintskim portikom, največjim te vrste severno od Alp, vendar je bil uničen v velikem londonskem požaru leta 1666. Tudi približno v tem času, okrog leta 1638, je Jones zasnoval risbe, s katerimi je popolnoma preoblikoval palačo Whitehall, vendar so izvedbo teh načrtov onemogočile finančne in politične težave Karla I.