Kultura žarnih grobišč – (KŽG) (1300 pr. n. št. - 750 pr. n. št.) je bila pozno bronastodobna kultura srednje Evrope. Ime izhaja iz običaja kremiranja - upepeljevanja mrtvih in shranjevanja pepela v žare, ki so jih nato pokopali na poljih. Kultura žarnih grobišč je sledila kulturi gomil in jo nasledila Halštatska kulturaChadwick and Corcoran, Nora and J.X.W.P. (1970). The Celts. Penguin Books. pp. 28–29. Jezikovni dokazi in kontinuiteta z naslednjo Halšatsko kulturo kažejo, da so ljudje na tem območju govorili v zgodnji obliki keltščine, morda izvirno proto-keltščino.Kruta, Venceslas (1991). The Celts. Thames and Hudson. pp. 93–100
Kronologija Verjame se, da je na nekaterih območjih, kot je v jugozahodni Nemčiji, obstajala okrog 1200 pr. n. št. (začetek Ha A), vendar bronasta D Riegseeova faza že vsebovala kremacijo (sežiganje mrličev). Ker je prehod iz srednje bronaste dobe v kulturo žarnih grobišč postopen, obstajajo vprašanja, kako jo opredeliti. Kultura žarnih grobišč pokriva faze Hallstatt A in B (Ha A in B) v kronološkem sistemu Paula Reineckeja, ne da bi jih zamenjali s kulturo Hallstatt (Ha C in D) naslednje železne dobe. To ustreza fazi Montelius III-IV severne bronaste dobe. Ali je vključena Reineckeova bronnasta D, je odvisno od avtorja in regije. Kulturna žarnih grobišč je razdeljena na naslednje podfaze (na podlagi Müller-Karpe: datacija pr. n. št. Bd D 1300–1200 Ha A1 1200–1100 Ha A2 1100–1000 Ha B1 1000–800 Ha B2 900–800 Ha B3 800–750
Obstoj faze Ha B3 se izpodbija, saj material vsebuje samo ženske pokope. Kot je razvidno iz poljubnih 100-letnih obsegov, je datiranje faz visoko shematično. Faze temeljijo na tipoloških spremembah, kar pomeni, da se jih ni treba strogo držati skozi celotno distribucijo. Vsekakor bi bilo zaželeno veliko več radiokarbonskih in dendroloških datacij.
Izvor Kulture žarnih grobišč so se razvile iz prejšnje kulture gomil. Prehod je bil postopen, v keramiki in pokopališčih. V nekaterih delih Nemčije sta kremacija in inhumacija obstajali hkrati (Wölfersheim). Nekateri grobovi vsebujejo kombinacijo keramike kulture gomil in mečev kulture žarnih grobišč (Kressborn, Bodenseekreis) ali kulturo gomil skupaj z zgodnjimi vrstami žarnih grobišč (Mengen). Na severu je bila kultura žarnih grobišč sprejeta le v obdobju Ha A2. 16 kegljev, najdenih v močvirju v Ellmoosenu (okrožje Bad Aibling, Nemčija), pokrivajo celoten kronološki razpon od bronaste B do zgodnjega obdobja žarnih grobišč (Ha A). To kaže na precejšnjo ritualno kontinuiteto. Ob Loari, Seni in Roni nekatera pristanišča vsebujejo usedline iz poznega neolitika do obdobja žarnih grobišč.
Kot izvor obreda kremiranja se pogosto navaja Madžarska, kjer je bilo razširjeno od prve polovice drugega tisočletja do konca stoletja . Neolitska kultura Cucuteni-Trypillian sodobne severovzhodne Romunije in Ukrajine je prav tako izvajala rituale kremiranja že približno 5500 pr. n. št.. Nekatera kremiranja so našli v proto-Lužički in kulturi Trzciniec.
Razširjenost in lokalne skupine Kultura žarnih grobišč se nahaja na območju, ki se razteza od zahodne Madžarske do vzhodne Francije, od Alp do blizu Severnega morja. Lokalne skupine, ki jih večinoma ločuje lončenina so:
kultura Knovíz v zahodni in severni Češki, južni Turingiji in severovzhodni Bavarski kultura Milavce na jugovzhodni Češki Unstrutska kultura v Turingiji, mešanica med kulturo Knoviz in južno-nemško kulturo žarnih grobišč Lužička kultura v severni Češki, Lužicah in na Poljskem
Južno-nemška kultura žarnih grobišč severovzhodno-bavarska skupina, razdeljena na nižjo bavarsko in zgornjo skupino Palatinat skupine spodnja-Majna-švabska v južnem Hessnu in Baden-Württembergu, vključno z Marburgom, Hanauom, spodnjo Majno in Friedbergom rensko-švicarska skupina v Porenje – Pfalškem, Švici in vzhodni Franciji, (skrajšano RSFO v francoščini)
Spodnja Renska kultura skupina spodnji Hessen severno-nizozemska-vestfalska skupina severozahodna skupina v nizozemski regiji Delta Srednje-donavska kultura žarnih grobišč Velatice-Baierdorf na Moravskem in v Avstriji Čaka v zahodni Slovaški
Gavska kultura je bila pozno bronastodobna kultura vzhodne Slovaške, podvrsta žarnih grobišč. Kultura je izvirala iz Slovaške v zgodnjem dvajsetem stoletju pred našim štetjem. Ljudstvo Gáva so živeli v naseljih in gradovih, ki so jih zgradili na slovaških in transilvanskih vzpetinah.
Včasih porazdelitev artefakatov, ki pripadajo tem skupinam, kažejo ostre in dosledne meje, kar lahko kaže na nekatere politične strukture, kot so plemena. Kovinski predmeti so običajno veliko bolj razširjeni kot keramika in ni v skladu s temi mejami. Morda je bilo proizvedeno v specializiranih delavnicah, ki so skrbele za elito večjega območja.
Pomembna francoska pokopališča so Châtenay in Lingolsheim (Alzacija). Neobičajno zemljska dela so bila zgrajena v Goloringu blizu Koblenza v Nemčiji.
Sorodne kulture
Srednjeevropska Lužiška kultura je del tradicije žarnih grobišč, ki se nadaljuje v železno dobo brez opaznega preloma.
Pilinska kultura na severu Madžarske in Slovaške je rasla iz kulture gomil, a je tudi uporabila žgalne pokope. Lončenina kaže močne povezave s Gávsko kulturo, vendar je v poznejših fazah močan vpliv Lužiške kulture. V Italiji sta pozno bronastodobni kulturi Canegrate in proto-Villanovska in zgodnja železnodobna Villanovska kultura pokazali podobnost z žarnimi polji srednje Evrope. Žare najdemo v francoskem Langedocu in Kataloniji od 9. do 8. stoletja pr. n. št.. Na spremembe v pokopih je najverjetneje vplival razvoj na vzhodu.
Kultura Golasecca v severni Italiji se je razvila s kontinuiteto iz kulture Canegrate. Canegrate je predstavljal povsem novo kulturno dinamiko na področju, ki je bilo izraženo v lončarstvu in bronu, zaradi česar je to tipičen zahodni primer kulture žarnih grobišč, še posebej kultura Porenja-Švice-vzhodne Francije (RSFO). Lepontinski napisi na območju kažejo, da je jezik kulture Golasecca očitno keltski, zato je verjetno, da je bil jezik 13. stoletja pr. n. št. vsaj na območju RSEF na zahodnih žarnih poljih tudi keltski ali njegov predhodnik.
Podatki o krajevnem imenu so bili uporabljeni tudi za povezavo med materiali iz žarnih grobišč s proto-keltske jezikovne skupine v Srednji Evropi in trdili so, da je to kultura prednikov Keltov . Žarne plasti Halštatske kulture, Ha A in Ha B, so nasledile železnodobnemu obdobju Halštat Ha C in Ha D (8. in 6. stoletje pred našim štetjem), povezani z zgodnjimi Kelti; Ha D pa je nasledila Latenska kultura, arheološka kultura, povezana s kontinentalnimi Kelti antike.
Vpliv kulture žarnih grobišč se je široko razširil in našel pot proti severovzhodni obali Iberije, kjer so ga bližnji Keltiberi v notranjosti prilagodili za uporabo na njihovih pokopališčih . Na jugozahodu Iberskega polotoka je bilo ugotovljeno, da so bili elitni stiki, kot so kanelirana posoda, meči in čelade, na začetku vzhodno-zahodnih zgodnjih žarnih grobišč (Bronasta D-Halštat A). Pojav takih elitnih statusnih markerjev zagotavlja najpreprostejšo razlago širjenja keltskih jezikov na tem področju od prestižnih, proto-keltskih, zgodnjih žarnih grobišč kovinskih delavcev.
Migracije Številni zakladi kulture žarnih grobišč in obstoj utrjenih naselij (gradišč) so bili vzeti kot dokaz za razširjanje vojn in preobrat nekaterih učenjakov. Pisni viri opisujejo več padcev in pretresov v vzhodnem Sredozemlju, Anatoliji in Levantu okoli časa nastanka kulture žarnih grobišč: Konec mikenske kulture s konvencionalnim datumom c. 1200 pr. n. št Uničenje Troje VI c. 1200 pr. n. št Bitke Ramzesa III. proti morskim ljudstvom, 1195-1190 pr. n. št konec hetitskega imperija 1180 pr. n. št Reševanje Filistejcev v Kanaanu c. 1170 pr. n. št
Nekateri znanstveniki, med njimi Wolfgang Kimmig in P. Bosch-Gimpera, so domnevali, da je val migracij v Evropi. Tudi v tem kontekstu je bila tako imenovana invazija Dorcev na Grčijo (čeprav so nedavni dokazi pokazali, da so se Dorci leta 1100 pr. n. št. premaknili v post mikenski vakum, ne pa sprožili propad). Boljše metode datiranja kažejo, da ti dogodki niso tako tesno povezani, kot so nekoč mislili.
Pred kratkim je Robert Drews po preučitvi in zavrnitvi hipoteze o migraciji predlagal, da so opazna kulturna združenja dejansko deloma razložena kot posledica nove vrste vojskovanja, ki temelji na izdelavi meča Naue II in z vrstami pehote, ki je v bojih nadomeščala vozove. Drews nakazuje, da je politična nestabilnost, ki jo je prinesla centraliziranim državam, ki so temeljile na maryannu vozu, povzročila razčlenitev teh politik
Naselja Število naselij se je močno povečalo v primerjavi s prejšnjo kulturo gomilnih grobišč. Na žalost je bilo le malo izkopanih. Utrjena naselja, pogosto na hribih ali na rečnih bregovih, so značilne za kulturo žarnih grobišč. So močno utrjena s suhim kamnitim ali lesenim obzidjem. Izkopi odprtih naselij so redki, vendar kažejo, da so bile običajne hiše, zgrajene iz lesenih stebrov in stene obložene s trstičjem in ometane, velike z 3-4 prostori. Znana so tudi hiše na kolih, morda so služile kot kleti.
Odprta naselja Hiše so bile eno ali dvosobne. Nekatere so bili precej majhne, 4,5 m × 5 m na Runder Bergu (Urach, Nemčija), dolge 5-8 m v Künzigu (Bavarska, Nemčija), druge pa do 20 m. Zgrajene so bili z lesenimi stebri in stenami iz trstike in blata. V naselju Velatice v kraju Lovčičky (Južnomoravska, Češka) je bilo izkopanih 44 hiš. Velike zvonaste jame so znane iz kulture Knovíz. Naselje Radonice (Louny) je vsebovalo več kot 100 jam. Najverjetneje so jih uporabljali za shranjevanje žita in izkazali precejšnjo presežek proizvodnje.
Naselja na hribih
Na jezerih južne Nemčije in Švice so zgradili številna kolišča. Sestavljena bodisi iz preprostih enosobnih hiš, ki so bile izdelane iz trstičja in blata ali zgrajene kot brunarice. Naselje pri Zugu v Švici je bilo uničeno zaradi ognja in daje pomemben vpogled v materialno kulturo in naselbinsko organizacijo tega obdobja. Dobilo je tudi številne dendrološke datacije.
Utrjena naselja Utrjena gradišča postanejo običajna v obdobju žarnih grobišč. Pogosto so bili uporabljeni strmi hribi, kjer je bilo treba okrepiti le del oboda. Odvisno od materialov, ki so bili na voljo na lokalni ravni, so bili uporabljeni suhozidi, leseno ogrodje napolnjeno s kamni ali zemljo in palisade. Druga utrjena naselja so uporabila rečne bregove in močvirna območja.
Gradišče Hořovice blizu Berouna (CR) je bilo veliko 50 ha in obkroženo s kamnitim zidom. Večina naselij je bila precej manjša. Obdelava kovin je bila skoncentrirana v utrjenih naseljih. Na Runder Bergu blizu Uracha v Nemčiji je bilo najdenih 25 kalupov.
Gradišča razlagajo kot osrednja mesta. Nekateri znanstveniki vidijo nastanek gradišč kot znak povečane nevarnosti vojn. Na koncu bronaste dobe je bila večina gradišč opuščena.
Kolikor vemo, niso obstajala posebna stanovanja za zgornji razred, vendar ni bilo v takšni meri izkopanih naselij. V Franche-Comté so se kot stanovanja uporabljale jame, morda v času težav.
Materialna kultura
Keramika Lončenina je bila običajno dobro izdelana, z gladko površino in navadno ostrim profilom. Nekatere oblike naj bi imitirale kovinske prototipe. Posebej značilni so bikonični lonci z valjastimi vratovi. Obstaja nekaj vrezanega okrasja, vendar je velik del površine običajno ostal preprost. Kanelirana dekoracija je pogosta. V švicarskih stanovanjskih naseljih je bila vrezana dekoracija včasih nameščena s kositrno folijo. Lončene peči so bile že znane (Elchinger Kreuz, Bavarska), kar kaže tudi homogena površina posod. Druge posode so skodelice skovane iz bronaste pločevine s kovičenimi ročaji (tip Jenišovice) in veliki kotli z navzkrižnimi dodatki. Lesene posode so bile ohranjene le v zaledenelih okoljih, na primer v Auvernier (Neuchâtel), a so bile morda zelo razširjene.
Orodje in orožje