Selinunt (starogrško Σελινοῦς, Selinous, latinsko Selinūs) je bilo staro grško mesto na jugozahodni obali Sicilije v Italiji. Mesto je bilo med dolinama rek Belice in Modione. Zdaj je v občini Castelvetrano, med predelom Triscina di Selinunte na zahodu in Marinella di Selinunte na vzhodu. Na arheološkem najdišču je pet templjev okoli akropole. Od petih templjev je bil ponovno zgrajen samo Herin, znan tudi pod imenom tempelj E. Na svojem vrhuncu pred 409 pr. n. št. je v mestu živelo do 30.000 ljudi, brez sužnjev.
Zgodovina
Selinunt je bil ena najpomembnejših grških kolonij na Siciliji, na jugozahodni obali tega otoka, ob ustju majhne reke istega imena in 6,5 km zahodno od reke Hipsas (danes Belice). Po zgodovinarju Tukididu je kolonijo ustanovilo sicilijansko mesto Megara Hiblaja pod vodstvom Pamila približno 100 let po ustanovitvi tega mesta s pomočjo kolonistov iz Megare v Grčiji, ki je bila matično mesto Megare Hiblaje.Thucydides vi. 4, vii. 57; Scymnus 292; Strabo vi. p. 272. Datuma ustanovitve ni mogoče natančno določiti, saj ga Tukidid navaja samo s sklicevanjem na ustanovitev mesta, ki je sama po sebi nejasna, vendar jo lahko postavimo okoli 628 pr. n. št. Diodor Sicilski je datum postavil 22 let prej ali 650 pr. n. št., Hieronim pa še v leto 654 pr. n. št. Tukididov datum, ki je najverjetnejši, je nezdružljiv s temi zgodnejšimi datumi.Thucydides vi. 4; Diodorus Siculus xiii. 59; Hieronymus Chron. ad ann. 1362; Clinton, Fast. Hell. vol. i. p. 208. Ime naj bi izhajalo iz divje zelene (starogrško σέλινον, selinon),σέλινον, Henry George Liddell, Robert Scott, A Greek-English Lexicon, on Perseus ki je rasla v okolici. Iz istega razloga so list zelene sprejeli kot simbol na svojih kovancih.
Selinunt je bil najbolj zahodna grška kolonija na Siciliji, zato so kmalu prišli v stik s Feničani iz zahodne Sicilije in sosednjimi Sicilijanci na zahodu in severozahodu otoka. Zdi se, da se Feničani v glavnem niso spopadali z njimi, so pa bili že leta 580 pr. n. št. prebivalci Selinunta v sporu z negrškimi Elimi iz Segeste, katerih ozemlje jih je obkrožalo.Diodorus Siculus v. 9. Izseljenci z Rodosa in Knida, ki so kasneje ustanovili Liparo, so podprli Segesto, tako da so zmagali. Spori in sovražnosti med Segesto in Selinuntom so bili verjetno pogosti in mogoče je Diodor mislil na Selinutčane, ko je napisal, da je Segesta v vojni z Lilibejanci (sodobna Marsala) v 454 pr. n. št.xi. 86. Lilybaeum was only founded in 396 BCE
Reka Mazar, ki je takrat morda oblikovala mejo s Segesto, je tekla le približno 25 km zahodno od Selinunta in gotovo je, da se je območje Selinunta v nekoliko kasnejšem obdobju razširilo na njen breg, se utrdilo in trgovalo v ustju. Na drugi strani se je ozemlje Selinunta gotovo razširilo do reke Halikos (sicilijansko Platani), na ustju katere je ustanovil kolonijo Minoja ali Herakleja, kot je bila pozneje imenovana.Herodot v. 46. Selinunt je takrat že dosegel veliko moč in blaginjo, vendar je o tej zgodovini ohranjeno zelo malo podatkov. Tako kot večina sicilijanskih mest je tudi Selinunt prešel iz oligarhije v tiranijo in okoli 510 pr. n. št. je bil pod oblastjo despota po imenu Pejtagora, ki je s pomočjo Špartancev strmoglavil Evrileona, enega od spremljevalcev špartanskega princa Dorieja. Evrileon je po strmoglavljenju kmalu umrl. Selinuntčani so podprli Kartagino med veliko ekspedicijo Hamilkarja (480 pr. n. št.), celo obljubili so, da bodo poslali kontingent kartažanski vojski, ki pa je prišel šele po Hamilkarjevem porazu v bitki pri Himeri.Diodorus Siculus xi. 21, xiii. 55.
Selinunt je nato omenjen leta 466 pr. n. št., ko naj bi sodeloval z drugimi sicilijanskimi mesti pri pomoči Sirakuzam, da bi izselili Trazibula. Tukidid je omenjal Selinunt v povezavi z atensko ekspedicijo leta 416 pr. n. št. kot o močnem in premožnem mestu, ki je zelo sposobno za vojno na kopnem in morju, ima pa tudi velike zaloge bogastva v svojih templjih.Thucydides vi. 20. Diodor ga opisuje tudi v obdobju kartažanskega vdora, saj je užival v dolgem obdobju miru in ob številnih prebivalcih. Obzidje Selinunta je zasedalo približno 100 hektarjev. V 5. stoletju pr. n. št. je po oceni v njem živelo od 14.000 do 19.000 ljudi.
Sicilska odprava 416 pr. n. št. so se obnovili stari spori med Selinuntom in Segesto in pripeljali do velike atenske ekspedicije na Sicilijo. Selinunt je pozval Sirakuze na pomoč, da so lahko blokirali Segesto, a so jim pomagale Atene.Thucydides vi. 6; Diodorus Siculus xii. 82. Zdi se, da Atene niso takoj ukrepale, da bi rešili Segesto, vendar ni znan noben nadaljnji spopad. Ko je atenska ekspedicija prvič prišla na Sicilijo (415 pr. n. št.), je bil Tukidid predstavljen generalu Nikiu, ki je predlagal, da bi Atenci takoj odšli v Selinunt in ga prisilili, da se mirno preda, vendar je bil ta nasvet zavrnjen in ekspedicija poslana v Sirakuze. Posledično je Selinunt igral le manjšo vlogo pri nadaljnjih operacijah, vendar pa se večkrat omenja vojska Sirakuz.
Zasedba Kartažanov Poraz atenske vojske je očitno zapustil Segesto na milost in nemilost njihovim tekmecem. Predali so mejni okraj, ki je bil prvotni predmet spora s Selinuntom. Ta pa ni bil zadovoljen in nadaljeval sovražnost, tako da je Segesta poiskala pomoč pri Kartagini. Ta je poslala majhno vojsko, ki je s pomočjo Segeste v bitki premagala Selinunt. Kartažani so naslednjo pomlad (409 pr. n. št.) poslali veliko vojsko 100.000 moških, ki jo je vodil Hanibal Mago (vnuk Hamilkarja, ki je umrl v Himeri). Vojska je pristala v Lilibeju in od tam odšla naravnost v Selinunt. Prebivalci mesta niso pričakovali take sile in so bili popolnoma nepripravljeni, da bi se uprli. Mestna utrdba je bila v mnogih krajih v slabem stanju, oborožene sile, ki so jih obljubili Sirakuze, Akragas (sodobni Agrigento) in Gela, niso bile pripravljene in niso prišle pravočasno. Selinunt se je sam boril proti Kartažanom in še naprej branil hiše tudi po prekoračitvi obzidja. Po desetdnevnem obleganju je bilo mesto zavzeto in večina branilcev mrtva. Po podatkih iz virov je bilo ubitih 16.000 državljanov Selinunta, 5000 je bilo ujetih in zaprtih, 2600 pod poveljstvom Empediona je pobegnilo v Akragas.Diodorus Siculus xiii. 54-59.Diodorus Siculus xiii. 59, 114. Kasneje je precej preživelih in ubežnikov zbral Hermokrat iz Sirakuz in jih naselil znotraj obzidja mesta. Kmalu zatem je Hanibal uničil mestno obzidje, vendar je dovolil preživelim prebivalcem, da se vrnejo in živijo kot prebivalci Kartagine. Precejšen del državljanov Selinunta je sprejel to ponudbo, kar je bilo potrjeno s pogodbo, ki so jo pozneje sklenili Dionizij, tiran v Sirakuzah, in Kartažani leta 405 pr. n. št.
Uničenje Selinunt je bil spet omenjen leta 397 pr. n. št., ko so podprli Dionizija med vojno s Kartagino, vendar sta mesto in ozemlje spet pripadla Kartažanom po miru iz 383 pr. n. št. Zdi se, da je reka Halkus, ki je bila določena kot vzhodna meja kartažanskega gospostva na Siciliji po pogodbi iz 383 pr. n. št., kljub začasnim prekinitvam na splošno ostala meja in jo je v skladu s pogodbo Agatokles leta 314 pr. n. št. ponovno določil kot mejo.Diodorus Siculus xiv. 17-97 Ta zadnja pogodba je izrecno določala, da so Selinunt, Herakleja in Himera podložni Kartagini. Leta 276 pr. n. št. pa so se med selitvijo Pira na Sicilijo Selinuntčani prostovoljno pridružili Piru po zajetju Herakleje. Po prvi vojni je bil Selinunt spet pod nadzorom Kartagine, njegovo ozemlje pa je bilo večkrat prostor vojaških operacij med Rimljani in Kartažani.Diodorus Siculus xxiii. 1, 21; Polybius i. 39. Okoli 250 pr. n. št., ko so se Kartažani začeli umikati in se omejili na obrambo čim manj krajev, so vse prebivalce Selinunta preselili v Lilibej ter mesto uničili.
Zdi se, da mesto ni bilo nikoli obnovljeno. Plinij starejši omenja ime (Selinus oppidumiii. 8. s. 14), kot da bi v njegovem času še vedno bilo, vendar ga je Strabon uvrstil med izumrla mesta. Ptolemaj, čeprav omenja reko Selinus, ne omenja mesta imena.Strabo vi. p. 272; Ptolemy iii. 4. § 5. Selinuntske terme (sodobni Sciacca), ki izvirajo iz starodavnega mesta in so jih Rimljani pogosto obiskovali, so 30 km oddaljene od Selinunta: žvepleni izviri so še vedno zelo cenjeni zaradi zdravilnih lastnosti in so posvečene tako kot večina termalnih vod na Siciliji San Calogeru. V poznejšem obdobju so jih imenovali Aquae Labodes ali Larodes, kakor se imenujejo v Antoninovem itinerarju.Antonine Itinerary p. 89; Tabula Peutingeriana
Arheološki ostanki
Mesto je ob morju, med reko Modione (starodavno Selinus) na zahodu in reko Cottone na vzhodu, na dveh visokih planotah, povezanih s sedlom. Del mesta na jugu, ob morju, ima akropolo z dvema ulicama, ki se križata, in številne templje (A, B, C, D, O). Na delu mesta na severu proti notranjosti so bila stanovanja po Hipodamovem načrtu z akropolo in dvema nekropolama (Galera-Bagliazzo in Manuzza).
Druge pomembne ostanke najdemo na visokih planotah prek rek proti vzhodu in zahodu mesta. Na vzhodu, severno od sodobne vasi Marinella, so trije templji (E, F, G) in nekropola (Buffa). Na zahodu so najstarejši ostanki Selinunta: Demetrino svetišče in arhaična nekropola (Pipio, Manicalunga, Timpone Nero). Dve pristanišči sta bili v ustju obeh rek.
Sodobni arheološki park, ki pokriva približno 40 hektarjev, je razdeljen na: akropola v središču s templji in utrdbami hrib Gaggera na zahodu z Demetrinim svetiščem hrib Mannuzza na severu s starodavnimi stanovanji vzhodni hrib z drugimi templji nekropole
Akropola
Akropola je masiv iz krede, ki na jugu pada v morje, severni konec pa se razširi na 140 metrov. Naselje v obliki trapezoida, razširjeno na sever z velikim podpornim zidom na terasah (približno enajst metrov visok), je bilo obdano z obzidjem (večkrat obnovljeno in spremenjeno) z zunanjostjo iz kvadratnih kamnitih blokov in notranjostjo iz grobega kamna (emplekton). Imelo je pet stolpov in štiri vrata. Na severu je bila akropola utrjena s številnimi zidovi in stolpi od začetka 4. stoletja pr. n. št.. Na vhodu v akropolo je tako imenovani Poluksov stolp, zgrajen v 16. stoletju, da bi odvračal barbarske pirate, na vrhu ostankov antičnega stolpa ali svetilnika.
Mestni načrt je razdeljen v četrtine z dvema glavnima ulicama (širine 9 metrov), ki se križata pravokotno (cesta sever–jug je dolga 425 metrov, vzhod–zahod pa 338 metrov). Vsakih 32 metrov ju prečijo druge manjše ceste (široke 5 metrov). Ta urbani sistem, ki je sledil starodavnemu modelu, izhaja iz 4. stoletja pr. n. št. (tj. obdobje kartažanske vladavine). Prvim letom kolonije je mogoče pripisati več oltarjev in malih svetišč, ki so jih zamenjali okrog petdeset let pozneje z velikimi, trajnejšimi templji. Prvi od njih je megaron v bližini templjev B in C. Pred templjem O je kartažanski prostor za žrtvovanja iz 409 pr. n. št., sestavljen iz prostorov, zgrajenih iz suhih zidakov, v katerih so odložene vaze s pepelom z amforami vrste kartažanski "torpedo". Na hribu akropole so ostanki številnih dorskih templjev.
Tempelj O in tempelj A, od katerih je malo ostalo, razen skalnate kleti in oltarja, ki je bil zgrajen med 490 in 460 pr. n. št., sta imela skoraj enako strukturo, podobno tisti templja E na vzhodnem hribu. Peristil je bil širok 16,2 metra in dolg 40,2 metra s 6 x 14 stebri (6,23 metra visokimi). V notranjosti se je pojavil pronaos v antisu, naos z aditonom in opistodom v antisu, ločen od naosa. Naos je bil stopnico višji od pronaosa in aditona, ki je bil ponovno stopnico višje. V steni med pronaosom in naosom sta dve spiralni stopnišči pripeljali do galerije (ali nadstropja) zgoraj. Pronaos templja A ima tlak iz mozaika s simboličnimi figurami feničanske boginje Tanit, kerikeja, Sonca, krono in bikovo glavo, ki pričajo o ponovni uporabi prostora kot verskega ali domačega območja v obdobju Kartažanov. Tempelj O je bil posvečen Pozejdonu ali morda Ateni, tempelj A Dioskuroma ali morda Apolonu.