Efez (/ ɛfəsəs /; grško Ἔφεσος Efezi, turško: Efes, iz hetitščine Apasa) je bilo staro grško mesto na obali Jonije, tri kilometre jugozahodno od današnjega Seldžuka v provinci Izmir, Turčija. Zgrajeno je bilo v 10. stoletju pred našim štetjem na mestu nekdanje arzavske prestolnice. Zgradili so ga atiški in jonski grški kolonisti. Med klasično grško dobo je bilo eno od dvanajstih mest Jonske lige. Mesto je cvetelo, ko je leta 129 pr. n. št. postalo del Rimske republike.
Mesto je bilo znano po bližnjem Artemidinem templju (končan okoli 550 pr. n. št.), enem od sedmih čudes antičnega sveta. Med številnimi drugimi veličastnimi stavbami sta najlepši Celzova knjižnica in gledališče za 25.000 gledalcev.
Efez je bil ena od sedmih cerkva v Aziji, navedenih v knjigi Razodetja Stephen L Harris, Understanding the Bible, Palo Alto, Mayfield, 1985.. Tukaj je bil napisan evangelij po Janezu. Mesto je bilo prizorišče več krščanskih koncilov iz 5. stoletja (glej Svet v Efezu).
Mesto so leta 263 uničili Goti. Čeprav je bilo obnovljeno, se je njegov pomen trgovskega središča zmanjšal, pristanišče je počasi zasipala reka Mali Meander (Küçükmenderes). Delno ga je uničil potres leta 614.
Ruševine Efeza so priljubljena mednarodna in lokalna turistična točka, delno zaradi enostavnega dostopa z letališča Adnan Menderes ali iz pristanišča Kuşadası za križarjenja, približno 30 km proti jugu.
Zgodovina Neolitik Območje okoli Efeza je bilo naseljeno že v neolitski dobi (približno 6000 pr. n. št.), kar je bilo razkrito z izkopavanji v bližnjem höyüku (umetne gomile, znane kot tell) Arvaly in Cukurici. [VIII. Muze Kurtrma Kazilari Semineri ] Adil Evren – Cengiz Icten, pp 111–133 1997[Arkeoloji ve Sanat Dergisi] – Çukuriçi Höyük sayi 92 ] Adil Evren 1998
Bronasta doba
Izkopavanja v zadnjih letih so odkrila naselja iz zgodnje bronaste dobe na hribu Ayasuluk. Po podatkih iz hetitskih virov je bila glavna prestolnica Kraljevine Arzava (druga neodvisna država v zahodni in južni Anatoliji/Mali Aziji) Apasa (ali Abasa). Nekateri strokovnjaki menijo, da je to poznejši grški Efez. Leta 1954 so odkrili pokopališče iz mikenskega obdobja (1500–1400 pr. n. št.) s keramično posodo v bližini ruševin bazilike svetega Janeza. To je obdobje mikenskega prodiranja, ko so se Ahajci (kot jih je imenoval Homer) v 14. in 13. stoletju pred našim štetjem naselili v Mali Aziji. Znanstveniki verjamejo, da je bil Efez ustanovljen v naselju Apasa (ali Abasa), mesto iz bronaste dobe, ki se je v 14. stoletju pred našim štetjem pojavilo v hetitskih virih pod vladavino Ahijavov, najverjetneje Ahajcev, kot so omenjeni v hetitskih virih.
Obdobje selitev Grkov
Efez je bil ustanovljen kot atiško-jonska kolonija v 10. stoletju pred našim štetjem na hribu (zdaj Ayasuluk), tri kilometre od središča starodavnega Efeza (kot potrjujejo izkopi na gradu Seldžuk v devetdesetih). Mitski ustanovitelj mesta je bil atenski kralj Androklos, ki je moral po smrti svojega očeta kralja Kodrosa zapustiti svojo državo. Po legendi je ustanovil Efez na kraju, kjer je delfski orakelj postal resničnost ("Riba in merjasec vam bosta pokazala pot"). Androklos je odpeljal večino avtohtonih Karijcev in Lelegov, prebivalcev mesta, in združil svoje ljudi z drugimi. Bil je uspešen bojevnik in kot kralj se je lahko pridružil dvanajstim mestom Jonije skupaj v Jonsko ligo. Med njegovim vladanjem je mesto začelo napredovati. Umrl je v boju proti Karijcem, ko je prišla pomoč iz Priene, drugega mesta Jonske lige. Androklos in njegov pes sta upodobljena na Hadrijanovem tempeljskem frizu iz 2. stoletja. Kasneje so grški zgodovinarji, kot so Pavzanias, Strabon, Herodot in pesnik Kalinos preimenovali mitološko osnovo mesta v Efos, ki je bila kraljica Amazonk.
Grška boginja Artemida in velika anatolska boginja Kibela sta bili prepoznani kot Artemida iz Efeza. Gospa iz Efeza – boginja z več dojkami, prepoznana kot Artemida, je bila darovana Artemidinemu templju, enemu od sedmih čudes sveta in največji zgradbi starodavnega sveta po mnenju Pavzaniasa (4.31.8). Omenja, da je tempelj zgradil Efez, sin rečnega boga Kaistra, pred prihodom Joncev. O tej strukturi ostaja sled.
Arhaično obdobje
Približno 650 let pr. n. št. so Efez napadli Kimerijci, ki so razrušili mesto, tudi Artemidin tempelj. Ko so bili Kimerijci izgnani, so mestu vladali tirani. Po uporu ljudstva je Efezu vladal svet. Mesto je bilo ponovno uspešno pod novim vodstvom številnih pomembnih zgodovinskih oseb, kot so pesnik elegij Kalinos in jambski pesnik Hiponaks, filozof Heraklit, veliki slikar Parazij, kasneje slovničar Zenodot in zdravnika Soranos in Ruf.
Približno 560 pr. n. št. so Efez osvojili Lidijci pod vodstvom kralja Kreza, ki je, čeprav strog vladar, s spoštovanjem ravnal z ljudmi in celo postal glavni financer rekonstrukcije Artemidinega templja. Njegov podpis je bil najden na bazi enega od stebrov templja (zdaj na ogled v Britanskem muzeju). Prebivalstvo različnih naselij okoli Efeza je prerazporedil (sinojkizem) v bližino Artemidinega templja zaradi širitve mesta.
Kasneje v istem stoletju, ko je še vladal Krez, so Lidijci napadli Perzijo. Jonci so zavrnili miroljubno ponudbo Kira Velikega, da bi ostali z Lidijci. Ko so Perzijci premagali Kreza, so Jonci ponujali mir, vendar je Kir vztrajal, da se predajo in postanejo del imperija. Herodotus i. 141 Porazil jih je perzijski poveljnik vojske Harpag leta 547 pred našim štetjem. Perzijci so nato v Ahemenidsko cesarstvo vključili grška mesta Male Azije. V teh mestih so nato vladali satrapi.
Efez je zanimal arheologe, ker za arhaično obdobje ni določena lokacija naselja. So pa številna območja, ki nakazujejo gibanje poselitve med bronasto dobo in rimskim obdobjem, vendar zasipavanje naravnih pristanišč in tok reke Mali Meander dokazujeta, da lokacija ni ostala ista.
Klasično obdobje
Efez je še naprej uspeval, toda ko so se dvignili davki pod Kambizom II. in Darejem I., so se Efežani pridružili jonskemu uporu proti perzijskemu vladanju v bitki za Efez (498 pr. n. št.), ki je spodbudil vojne v grško-perzijskem obdobju. Leta 479 pr. n. št. je Joncem skupaj z Atenami uspelo nagnati Perzijce z obale Male Azije. Leta 478 pr. n. št. so se jonska mesta z Atenami združila v Delsko-atiško zvezo proti Perzijcem. Efez ni prispeval z ladjami, ampak je dal finančno podporo.
Med peloponeško vojno je bil Efez najprej povezan z Atenami, vendar se je pozneje, ko se je imenovala dekelejska ali jonska vojna, pridružil Šparti, ki so jo podpirali tudi Perzijci. Vladanje nad mesti Jonije je spet prevzela Perzija.
Te vojne v Efezu niso močno vplivale na vsakdanje življenje. Efežani so bili presenetljivo sodobni v svojih družbenih odnosih: omogočili so tujcem, da se vključijo, cenjeno je bilo izobraževanje. V poznejših obdobjih je Plinij starejši omenil, da je v Efezu videl predstavo boginje Diane, delo Timarate, slikarjeve hčerke.
Leta 356 pr. n. št. je Artemidin tempelj po legendi požgal blaznež Herostrat. Prebivalci Efeza so tempelj takoj obnovili in celo načrtovali večjega in mogočnejšega od prvotnega.
Helenistično obdobje
Ko je Aleksander Veliki v bitki pri Graniku leta 334 pr. n. št. premagal perzijske sile, so bila osvobojena grška mesta v Mali Aziji. Properzijski tiran Sirpaks in njegova družina so bili kamenjani do smrti. Aleksandra so toplo pozdravili, ko je zmagoslavno prišel v Efez. Ko je Aleksander videl, da Artemidin tempelj še ni končan, je predlagal, da bi ga financiral, na sprednji strani pa bi napisali njegovo ime. Toda prebivalci Efeza so bili zadržani in se zahvalili z izgovorom, da ni primerno, da en bog gradi tempelj drugemu. Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št. je bil Efez leta 290 pr. n. št. pod nadzorom Aleksandrovega generala Lizimaha.
Ker je reka Kaistros (grško Κάϋστρος) ali Mali Meander zasula staro pristanišče, je nastalo močvirje povzročilo malarijo in številne smrtne žrtve med prebivalci. Lizimah je prisilil ljudi, da so se premaknili s starodavne posesti okrog templja na sedanje mesto, oddaljeno dva kilometra, ko je kralj poplavil staro mesto tako, da je blokiral kanalizacijo. Novo naselje je bilo uradno imenovano Arsinoa (starogrško Ἀρσινόεια Edwyn Robert Bevan, The House of Seleucus, Vol. 1 (E. Arnold, 1902), p. 119. ali Ἀρσινοΐα Wilhelm Pape, Wörterbuch der griechischen Eigennamen, Vol. 3 (Braunschweig, 1870), p. 145.) po kraljevi drugi ženi Arsinoi II. iz Egipta. Ko je Lizimah uničil bližnji mesti Lebed in Kolofon leta 292 pr. n. št., je svoje prebivalce preselil v novo mesto.
Efez se je uprl po zahrbtni smrti Agatokla (Lizimahovega sina), s helenističnim kraljem Sirije in Mezopotamije Selevkom I. Nikatorjem pa dobil priložnost, da odstrani in ubije Lizimaha, svojega zadnjega tekmeca, v bitki pri Korupediji leta 281 pr. n. št. Po smrti Lizimaha se je mesto spet imenovalo Efez.
Tako je Efez postal del selevkidskega cesarstva. Po umoru kralja Antioha II. Teosa in njegove egipčanske žene je faraon Ptolemaj VIII. Everget prevzel cesarstvo in egiptovska flota je preplavila obalo Male Azije. Efez je bil pod egipčansko vladavino med 263 in 197 pr. n. št.
Selevkidski kralj Antioh III. Veliki je poskušal vrniti grška mesta Male Azije in ponovno osvojiti Efez leta 196 pr. n. št., a se je sprl z Rimom. Po vrsti bitk ga je premagal Scipion Aziatik v bitki pri Magneziji leta 190 pr. n. št. Kot posledica poznejšega sporazuma iz Apameje je Efez prišel pod oblast Eumena II., atalidskega kralja iz Pergamona (vladal 197–159 pr. n. št.). Ko je njegov vnuk Atal III. Filometor umrl leta 133 pr. n. št. brez moških potomcev, je svoje kraljestvo zapustil Rimski republiki pod pogojem, da mesto Pergamon ostane svobodno in samostojno.
Rimsko obdobje
Efez kot del kraljevine Pergamon je postal sestavni del Rimske republike leta 129 pr. n. št., ko je Evmen III. zatrl upor.
Mesto je takoj občutilo rimski vpliv. Davki so se precej povečali, sistematično so plenili zaklade mesta. Zato je leta 88 pr. n. št. Efez pozdravil Arhelaja, generala Mitridata Velikega, pontskega kralja, ko je osvojil Azijo (rimsko ime za zahodno Malo Azijo). Mitridat je iz Efeza naročil, naj ubijejo vsakega rimskega državljana v pokrajini, kar je povzročilo azijske večernice, pokol 80.000 rimskih državljanov v Aziji ali vseh, ki so govorili latinsko. Mnogi so živeli v Efezu, uničeni so bili kipi in spomeniki rimskih državljanov v Efezu. Toda ko so videli, kako Zenobij, Mitridatov general, obravnava ljudi v Iosu, so zavrnili vstop njegovi vojski. Zenobij je bil povabljen v mesto, da bi obiskal Filopojmena, očeta Monime, najljubše Mitridatove žene, in nadzornika Efeza. Ker ljudje od njega niso pričakovali nič dobrega, so ga vrgli v zapor in ga umorili. Mitridat se je maščeval z groznimi kaznimi, vendar so bila grška mesta osvobojena in so dobila več pravic. Efez je za kratek čas postal samoupraven. Ko je rimski konzul Lucij Kornelij Sula premagal Mitridata v prvi mitridatski vojni, je Efez ponovno prešel pod rimsko oblast leta 86. pr. n. št. Sula je uvedel ogromno odškodnino skupaj s petletnim davkom, ki je dolgoročno težko obremenil azijska mesta.
Kralj Ptolemaj XII. Avlet iz Egipta, ki se je upokojil v Efezu leta 57 pr. n. št., je svoj čas preživljal v Artemidinem templju, ko mu ni uspelo obnoviti prestola iz rimskega senata.DioCass_39.16'3;
Mark Antonij je prišel v Efez, ko je bil prokonzul Plutarch: Ant_23'1-24'12 in 33. pr. n. št. s Kleopatro, ko je zbral floto 800 ladij pred bitko pri Akciju z Oktavijanom.Plutarch: Ant_56'1-10
Ko je Oktavijan postal cesar 27. pr. n. št., je bila najpomembnejša sprememba, ko je namesto Pergamona naredil Efez za glavno mesto prokonzularne Azije (ki je pokrivalo zahodno Malo Azijo). Za Efez se je začela doba blaginje, tako da je postal sedež guvernerja in večje trgovsko središče. Po mnenju Strabona je bil drugi po pomembnosti in velikosti, za Rimom.Strabo . Geography (volume 1–7) 14.1.24. Cambridge: Loeb Classical Library, Harvard University Press