Avebury je neolitski henge s tremi kamnitimi krogi okoli vasi Avebury v grofiji Wiltshire v jugozahodni Angliji. Je med najbolj znanimi prazgodovinskimi kraji v Veliki Britaniji z največjim megalitskim kamnitim krogom na svetu. Je zelo privlačna turistična točka in kraj verskega pomena za sodobne pogane.

Zgrajen je bil v več sto letih v tretjem tisočletju pred našim štetjem v neolitiku oziroma mlajši kameni dobi. Sestavlja ga velik henge (nasip in jarek) z velikim zunanjim kamnitim krogom in dvema ločenima manjšima kamnitima krogoma v notranjosti središča spomenika. Prvoten namen je neznan, čeprav arheologi verjamejo, da so ga najverjetneje uporabljali za neko obliko obreda. Je del večje prazgodovinske pokrajine s starejšimi spomeniki v bližini, tudi West Kennet Long Barrow in Silbury Hill.

V železni dobi je bil kraj opuščen, bilo je le nekaj dokazov človekovega delovanja med rimsko zasedbo. V zgodnjem srednjem veku je okoli spomenika začela nastajati vas, danes stoji v njem. V poznem srednjem in zgodnjem novem veku so domačini uničili veliko stoječih kamnov znotraj hengea zaradi verskih in praktičnih namenov. Amaterska zgodovinarja John Aubrey in William Stukeley sta se zanimala za Avebury v 17. stoletju in odkrila več krajev ter jih ohranila, da niso izginili. Arheološko raziskavo je v 20. stoletju vodil Alexander Keiller, ki je nadziral projekt in rekonstruiral velik del spomenika.

Avebury je v lasti in upravljanju National Trusta.Gillings and Pollard 2004. p. 6. Razglašen je za zgodovinski spomenik [Aveburyjski kamniti krog] Avebury Henge, mnumber=220746 kakor tudi kraj svetovne kulturne dediščine od leta 1986, ki se obravnava kot del širše prazgodovinske pokrajine Wiltshire, znane kot Stonehenge, Avebury and Associated Sites. Unescova svetovna dediščina

Lega in okolje

Avebury je približno 10 do 11 km oddaljen od sodobnih mest Marlborough in Calne na območju apnenčaste pokrajine v Zgornji dolini Kennet, ki sestavlja porečje reke Kennet, lokalnih izvirov in sezonskih vodotokov. Spomenik stoji nekoliko nad lokalno pokrajino na nizkem krednem grebenu 160 m nad morsko gladino; na vzhodu je Marlborough Downs, območje nižinskih gričev v središču neolitskih in zgodnjebronastih spomenikov.

Radiokarbonska analiza in analiza cvetnega prahu v zakopanih tleh sta pokazali, da se je okolje nižinske Britanije spremenilo okrog 4250–4000 pred našim štetjem. Sprememba okolja travinja vlažnih težkih tal in prostranih gozdov je večinoma omogočala kmetijstvo, verjetno z uporabo požigalništva in oranja. Cvetni prah je slabo ohranjen v apnenčastih tleh okoli Aveburyja, tako da je najboljši dokaz za stanje lokalnega okolja v preteklosti študija odlaganja polževih lupin. Različne vrste polžev so živele v posebnih habitatih, zato prisotnost posamezne vrste označuje, kakšno je bilo območje v določenem trenutku. Po razpoložljivih dokazih so bili v začetku neolitika Avebury in okoliški griči pokriti z gostim hrastovim gozdom, ki je sčasoma izginil in ga je nadomestilo travinje. Malone 1989. pp. 31–35.

Ozadje Zgodovina mesta pred gradnjo hengea je negotova, saj je le malo dokazov sodobnih arheoloških izkopavanj. Dokazi o dejavnosti v regiji pred 4. tisočletjem pred našim štetjem je omejeno, kar pomeni, da je bilo malo človeške prisotnosti.

Mezolitik Mezolitik v Veliki Britaniji je trajal od okoli leta 11 600 do 7800 pred današnjim časom, ko je bil otok močno gozdnat in del kopnega, ki se imenuje Doggerland, povezan s celinsko Evropo. V tem obdobju so bili ljudje, ki so živeli v Veliki Britaniji, lovci in nabiralci, ki so se pogosto gibali po pokrajini v majhnih družinskih ali plemenskih skupinah, ko so iskali hrano in druge vire. Arheologi so odkrili dokaze, da so bili nekateri od teh lovcev in nabiralcev v bližini Aveburyja v poznem mezolitiku, z raztresenimi najdbami kremenovega orodja med 7000 in 4000 pr. n. št. Najpomembnejše odkritje je gosto razpršena zbirka delovnega orodja, najdenega 300 m zahodno od Aveburyja. Arheologi so sklepali, da je bila to točka, pri kateri je skupina nomadskih lovcev in nabiralcev ustanovila tabor.

Arheologa Mark Gillings in Joshua Pollard sta menila, da je imel Avebury v poznem mezolitiku sprva obreden pomen. Dokaz naj bi bile jame v bližini južnega vhoda spomenika, ki so posledica zabitih lesenih kolov, ki naj bi podpirali veliko leseno konstrukcijo. Čeprav te jame niso bile nikoli datirane, jih gotovo ni mogoče pripisati mezolitiku. Gillings in Pollard sta ugotovila, da njihovo umeščanje ni povezano s hengeem, saj so lahko bile tam že stoletja ali celo tisočletja, preden je bil henge dejansko zgrajen. To sta primerjala s podobnimi lesenimi stebri, ki so bili postavljeni v južni Britaniji v mezolitiku v Stonehengeu in hribu Hambledon.

Zgodnji neolitik thumb|right|250px|West Kennet Long Barrow in Silbury Hill sta bila zgrajena v neposredni bližini Aveburyja več stoletij, preden je bil zgrajen henge thumb|right|250px|

V 4. tisočletju pred našim štetjem, po začetku neolitika v Veliki Britaniji, je britanska družba doživela korenite spremembe. To se je ujemalo z uvedbo udomačenih vrst živali in rastlin na otoku, spreminjala se je tudi materialna kultura, ki je vključevala lončarstvo. Ta razvoj je lovcem in nabiralcem omogočal, da se ustalijo in pridelujejo lastno hrano. Hkrati so postavili tudi prvi spomenik.

Na podlagi antropoloških študij preteklih in sodobnih družb sta Gillings in Pollard menila, da so bili gozdovi, jase in kamni pomembni v neolitski kulturi ne le kot sredstvo, temveč kot simbol; mesto Avebury kaže približevanje teh treh elementov. Neolitska dejavnost v Aveburyju je razvidna iz kremena, živalskih kosti in lončenine, kot je peterborouska posoda, kar sega v začetek 4. in 3. tisočletja pr. n. št. Pet različnih področij neolitske dejavnosti je bilo ugotovljenih v 500-metrskem pasu iz Aveburyja; to so razni kremeni vzdolž črte West Kennet Avenue – avenija, ki povezuje Avebury z neolitskim najdiščem The Sanctuary. Pollard je menil, da so področja dejavnosti v neolitiku postala pomemben označevalec v pokrajini.

Pozni neolitik V poznem neolitiku je britanska družba doživela še vrsto pomembnih sprememb. Med letoma 3500 in 3300 pred našim štetjem so se prazgodovinski Britanci prenehali nenehno širiti in kultivirati divjino. Namesto tega so se osredotočili na naseljevanje in kmetovanje na najbolj kmetijsko rodovitnih območjih otoka: Orkney, vzhodna Škotska, Anglesey, zgornja Temza, Wessex, Essex, Yorkshire in doline estuarija reke Wash.

Poznoneolitski Britanci so tudi spremenili svoje versko prepričanje, prenehali so graditi velike prekatne grobove, za katere so arheologi splošno mislili, da so bili povezani s čaščenjem prednikov. Namesto tega so začeli graditi velike lesene ali kamnite kroge, v tisoč letih so jih po vsej Veliki Britaniji in na Irskem zgradili več sto. Parker Pearson 2005. pp. 56–59.

Zgradba

Kronologija gradnje Aveburyja je jasna. Ni bil zasnovan kot en spomenik, je posledica različnih projektov, ki so bili izvedeni v različnih časovnih obdobjih pozne prazgodovine. Barrett 1994. p. 13. Aubrey Burl je menil, da je osrednji del nastal 3000 pr. n. št., notranji kamniti krog 2900, zunanji krog in henge 2600 in avenije okoli 2400 pr. n. št.

Gradnja velikih spomenikov, kot je ta v Aveburyju, kaže, da se je stabilno kmetijsko gospodarstvo v Veliki Britaniji razvilo okrog 4000–3500 pred našim štetjem. Ljudje, ki so jih zgradili, so morali biti dovolj varni, da so preživeli čas ob takih nebistvenih dejavnostih. V Avberyju so henge in z njim povezane dolge grobnice, kamniti krogi, avenije in nasipi.

Arheolog Mike Parker Pearson je ugotovil, da so kamne v hengeu dodali v podobnem obdobju, kot so gradili Silbury Hill, velik del Stonehengea in Durrington Walls. Razmišljal je, da je bil takrat "verski preporod". Parker Pearson 2005. p. 67.

Henge

Avebury je henge, sestavlja ga vrsta spomenikov z velikim krožnim nasipom z notranjim jarkom. Ni popoln krog in meri nad 1000 metrov po obodu. Edini znan primerljiv podoben primer ima le četrtino velikosti Aveburyja.

Radiokarbonske analize kažejo, da je bil henge izdelan sredi tretjega tisočletja pred našim štetjem. Gradnja je bila izjemna naloga; jarek je bil skopan v trdi kredi z orodjem iz rogovja in kamnitimi sekirami. Ocenjuje se, da je bilo izkopano več kot 90.000 m³ materiala, ki tehta 165.000 ton. Jarek je na zgornji ravni zdaj širok 20–24 metrov, prvotno je bil ožji, 12–15 metrov, s stranicami, ki strmo padajo proti dnu približno 10 metrov globoko. Burl špekulira, da je bil verjetno zgrajen v obrambne namene. Vrh nasipa je nepravilen.

Zunanji kamniti krog

Znotraj hengea je velik zunanji kamniti krog. Je eden največjih evropskih kamnitih krogov s premerom 331,6 metrov in največji v Veliki Britaniji. Zgrajen je bil okoli štiri ali pet stoletij po zemeljskih delih. Domneva se, da je bilo prvotno 98 stoječih kamnov iz peščenjaka, nekateri tehtajo več kot 40 ton. Kamni so različni po višini, visoki so od 3,6 do 4,2 m, kar se vidi na severnem in južnem vhodu. Radiokarbonska datacija nekaterih kamnov kaže gradnjo okoli 2870–2200 pr. n. št.

Dva velika kamna na južnem vhodu sta imela nenavadno gladko površino, verjetno zaradi poliranja s kamnito sekiro.

Notranji kamniti krog Bliže sredini spomenika sta dva dodatna, ločena kamnita kroga. Severni notranji krog ima 98 metrov v premeru, vendar stojita samo dva od štirih stoječih kamnov še vedno pokonci. Skupina treh kamnov je stala v sredini, vhod je bil obrnjen proti severovzhodu. Ob poskusu, izvedenem na megalitih Ring of Brodgar na Orkneyjskih otokih, so arheologi Joshua Pollard, Mark Gillings in Aaron Watson verjeli, da so vsi zvoki v notranjem krogu Aveburyja ustvarili odmev kot zvočni valovi, odbiti od stoječih kamnov.

Južni notranji obroč je imel premer 108 m do njegovega uničenja v 18. stoletju. Preostali deli njegovega loka zdaj ležijo pod vaškimi stavbami. En sam velik monolit, visok 5,5 m, stoji v središču skupaj s skupino manjših kamnov.

Avenija

Zahodna kennetska avenija, drevored parov kamnov, vodi od jugovzhodnega vhoda v henge, sledovi druge beckhamptonske vodijo ven iz zahodnega vhoda.

Arheolog Aaron Watson je menil, da je bil način, na katerega je bila avenija zgrajena v povezavi z Aveburyjem, Sanctuaryjem, Silbury Hillom in West Kennet Long Barrowom, nameren, in razlagal, da "avenija skrbno usmerja prehod skozi pokrajino, ki je vplivala na smer gibanja ljudi in kaj bi lahko videli ter poudarja povezavo med mesti in povečuje spektakel gibanja med temi spomeniki". Watson 2001. p. 300.

Namen

Namen neolitskih ljudi v Aveburyju je ostal neznan, čeprav so mnogi arheologi ugibali o njegovem pomenu in uporabi. Arheolog Aubrey Burl je verjel, da so tu potekali obredi "za pomiritev zlonamernih naravnih sil", ki so ogrožale njihov obstoj, kot so mraz, bolezni in smrt.

Colin Richards je v svoji študiji primerov, najdenih na Orkneyjskih otokih, menil, da so bili kamniti in leseni krogi zgrajeni v mlajši kameni dobi in so pomenili središče sveta ali axis mundi za tiste, ki so jih gradili, kar je Aaron Watson sprejel kot možnost v svoji razpravi o Aveburyju.

Veliko zanimanja obdaja morfologijo kamnov, ki so običajno opisani kot visok in vitek ali kratek in čokat. To je privedlo do številnih teorij, ki se nanašajo na pomen spola v neolitski kulturi, višji kamni veljajo za "moške" in krajši za "ženske". Kamni niso bili oblečeni in so jih lahko izbrali zaradi njihove prijetne naravne oblike. Po človeških kosteh, ki jih je našel Grey, so posamezne točke neke vrste grobnice. Čaščenje prednikov na velikem območju bi lahko bil eden od namenov spomenika.