thumb|300px|Kolumbovo izkrcanje; naslikal Dióscoro Puebla, 1862 Izraz odkritje Amerike se nanaša na serijo zgodovinskih odprav, ki so se začele s prihodom kastiljsko-aragonske ekspedicije Krištofa Kolumba v Novi svet, na karibski otok Guanahaní, 12. oktobra 1492 in so v Evropo prvič prinesle vedenje o do tedaj Evropejcem neznanem kontinentu.
Tako poimenovanje prinaša vedno več polemik. Prvi argument proti je, da izraža evrocentrističen pogled na svet, saj so prva človeška bitja Ameriko poselila že pred 14 000 leti in tam razvila lastno civilizacijo. Drugi argument pa je, da so Ameriko evropski Vikingi dosegli že v 10. stoletju, torej je bila Amerika tudi (severnim) Evropejcem poznana že dolgo pred Kolumbom. Bolj kot odkritje novega sveta, je bil ta dogodek torej srečanje dveh neodvisnih, razvitih in popolnoma različnih civilizacij, ki sta ena na drugo odločilno vplivali in katerih stik je močno spremenil potek svetovne zgodovine.
Priprave na prvo potovanje Ideja in snovanje projekta
V 15. stoletju je svilna pot, trgovska pot med Azijo in Evropo, nevarna zaradi fragmentacije mongolskega imperija, ki je vzdrževal red in enotnost ter zaradi padca Konstantinopla in turškega prevzema nadzora. Pomorski promet je bil v velikem porastu, zato so Evropejci začeli iskati nove pomorske trgovske poti do Indije in Kitajske.
thumb|300px|"Kolumbova geografska predstava o Aziji" Krištof Kolumb, trgovec in ljubiteljski kartograf, je prišel na idejo, da bi s plovbo proti zahodu gotovo lahko prišel do Indije. Zaradi neugodne situacije v dobičkonosni trgovini z začimbami, svilo in drugimi luksuznimi izdelki, je bil ta projekt že pred Kolumbom interesanten za kartografe in navigatorje, vendar pa se nihče ni zavedal pravih razsežnosti Pacifika in Zemlje. Kolumbove ideje so bile osnovane na treh teoretičnih in znanstvenih predpostavkah, zastavljenih že v klasičnem obdobju, ki so renesanso dosegle kot sprejete dogme: okroglost Zemlje, enotnost oceana in posledična možnost prečkanja, ter dimenzije zemeljske oble. Pri zastavljanju projekta naj bi izhajal iz zapisov renesančnega izobraženca Paolo del Pozzo Toscanelli (1397-1482). Nekateri Kolumbovi zapisi namreč skoraj dobesedno navajajo Toscanellijeve. Le-ta je pisal o možnosti plutja do Kitajske proti zahodu z vmesnimi postanki na mitičnem otoku Antilija in na otoku Cipango (Japonska). Vendar pa je nekje v snovanju tega projekta prišlo do velikih napak. Bistveni napaki sta bili nepravilna ocena obsega Zemlje in nepravilna ocena velikosti poznanega kopnega. Obseg so arabski in grški geografi že prej pravilno izračunali, vendar pa sta Toscanelli in Kolumb arabske podatke računala z italijanskimi miljami in tako končno številko zmanjšala za 25 % (približno 30.000 kilometrov namesto dejanskih 40.075). Še večja pa je bila napaka pri oceni volumna kopnega. Oceni Marina de Tira, da kopno pokriva 225°, je bilo prištetih še 28° iz opisov Marca Pola in 30° med Japonsko in Kitajsko. Ostajalo je torej 77° oceana, kar pa je daleč od resničnega stanja. Rezultat teh napak je bilo 6.575 km med Kanarskimi otoki in Catayem (del Kitajske), z večino kopenskega dela, namesto dejanskih 21.800 km z veliko večino oceanskega dela. Napaka je bila izjemna, vendar pa je sovpadala z razdaljo do karibskih Antilov, kar je pripeljalo do enega najpomembnejših dogodkov v zgodovini.
Številni avtorji so se od prvega trenutka spraševali, ali je bila Kolumbova napaka res le naključje ali je imel informacije o obstoju novih ozemelj. Menih Bartolomé de Las Casas je pisal o edinem preživelem mornarju z ekspedicije, ki je zašla na drugo stran Atlantika. Ta naj bi Kolumbu razkril, kaj se jim je zgodilo in mu dal vse podatke za pot do otoka La Española (današnja Haiti in Dominikanska republika), kjer je bila ustanovljena prva španska kolonija v Novem Svetu. Inca Garcilaso je mornarja tudi identificiral: Alonso Sánchez iz Huelve. To hipotezo je obudil tudi španski zgodovinar Juan Manzano (1911-2004). Bartolomé je v svojem delu "Historia de las Indias" zatrdil, da je bil Kolumb tako prepričan, da bo odkril ozemlja in ljudstva, kot da bi tam že bil.
Iskanje podpore in financiranja
Za izvedbo projekta je Kolumb potreboval podporo kralja oziroma visokega aristokrata.
Kolumb je svoj načrt najprej predstavil portugalskemu kralju Juanu II., ki pa ga je zavrnil, saj so portugalski raziskovalci dosegali velike napredke pri iskanju nove poti v Indijo okrog Afrike - cilj, ki so ga poskušali doseči že leta prej in ki je bil veliko bolj oprijemljiv kot pot v neznano. Poleg tega je Kolumbov načrt vključeval izplutje s Kanarskih otokov, kar je pomenilo, da bi si morala Portugalska morebitno novo pot deliti s Kastilijo.
thumb|300px|Kolumb kleči pred kraljico Izabelo I. Zaradi zavrnitve na Portugalskem, se je Kolumb odločil svoj projekt predstaviti Katoliškima kraljema. Prvi stik z dvorom je imel v Córdobi, kjer se je ta takrat nahajal zaradi bližine granadske fronte. Uspelo mu je vzpostaviti kontakt z vplivnim spovednikom kraljice Izabele Katoliške, menihom Hernandom de Talavero in celo s kardinalom Mendozo. Svèt je najprej zavrnil njegov projekt, leta 1486 pa so mu vplivne osebnosti omogočile osebno srečanje s Katoliškima kraljema v kraju Alcalá de Henares in nato še v Madridu. Prvi vtis o Kolumbovem projektu ni bil najboljši, vendar sta monarha zahvaljujoč posredovanju meniha Antonia de Marchene imenovala skupščino, ki naj bi preučila Kolumbov projekt. Skupščina je podvig označila za neizvedljiv, a Kolumb je vztrajal in se ponovno srečal s Katoliškima kraljema v Málagi poleti 1487, ko je ponovno dobil negativen odgovor. Kolumb je znova pisal Juanu II Portugalskemu, ki ga je povabil v Lizbono. Z njegovim odgovorom se je ponovno predstavil aragonsko-kastiljskemu dvoru in monarha sta mu leta 1488 dodelila subvencijo. Istega leta je Krištof poslal svojega brata Bartolomeja, da predstavi projekt angleškemu in francoskemu kralju.
Kolumb je dobil zavezništvo vojvode Medinacelija, ki je celo načrtoval možnost financiranja potovanja zaradi bogastva, ki bi mu ga uspeh lahko prinesel. Njegove veze so Kolumbu prinesle podporo kardinala Mendoze, kraljevega računovodje Alonsa de Quintanilla in meniha Diega de Deza, prinčevega učitelja. Z njihovo pomočjo je Kolumb dosegel novo srečanje s Katoliškima kraljema v Jaenu. Nato je bil njegov projekt zaustavljen zaradi granadske vojne in Kolumb je ponovno začel pogajanja s francoskim kraljem. Takrat je spoznal meniha Juana Péreza, ki je bil kraljičin spovednik in je kasneje postal Kolumbov tesni prijatelj. Pérez je pisal sami kraljici, ki je Kolumba Pozvala v Santa Fe, kjer so se monarhi zbirali za obleganje Granade, in mu dodelila novo finančno pomoč. Hkrati se je moral soočiti z novo skupščino, ki mu je ponovno dala negativen odgovor zaradi ogromnih finančnih zahtev.
Kolumb se je odločil, da odide v Francijo, vendar pa so njegovi podporniki, kot Luis de Santángel, začeli z vrsto ukrepov na dvoru in uspelo jim je omehčati nasprotovanja Talavere in drugih. Prav tako so se zavzeli za dosego zadostnih sredstev za izvedbo projekta. Čeprav je bila politična odločitev že sprejeta, so Kolumb in Katoliška kralja začeli s pogajanji o pogojih odprave, ki so se vlekla približno tri mesece. Končno, po šestih letih pogajanj in zavrnitev, so bile vse Kolumbove želje sprejete v pogodbi "Kapitulacije iz Santa Feja" oz. "Capitulaciones de Santa Fe", ki sta jo 17. Aprila 1492 podpisala Juan de Coloma v imenu Katoliških kraljev in menih Juan Pérez v imenu Krištofa Kolumba. Pogodba je Kolumbu v primeru uspeha predajala veliko moč in vpliv in mu zagotavljala nazive admirala, podkralja in generalnega guvernerja vseh osvojenih ozemelj ter naziv častnega Dona. Prav tako bi dobil eno desetino vseh bogastev, ki bi jih dosegel na svojem potovanju in eno desetino zaslužka trgovine z ozemlji pod njegovim vodstvom.
Odkritje Novega Sveta thumb|300px|Trasa Kolumbovega prvega potovanja S Kolumbovega prvega potovanja se je ohranil edinstven dokument: Kolumbov dnevnik, ki ga je povzel menih Bartolomé de Las Casas in tako ustvaril izjemno pomemben zgodovinski zapis.
Katoliška kralja sta 30. aprila 1492 izdala več dokumentov v zvezi s Kolumbovo odpravo. Strošek je bil ocenjen na 2.000.000 maravedíjev (takratna španska valuta), kar je približno 221.000 današnjih evrov, poleg Kolumbove plače. Čeprav velja splošna miselnost, da je bil denar pridobljen z dragulji Izabele Katoliške, je polovico denarja posodil Luis de Santángel, četrtino je prispeval Kolumb s pomočjo posojil, četrtino pa so najbrž dodali italijanski bankirji in trgovci, ki so živeli v Andaluziji.
Kolumb je v andaluzijska pristanišča prišel s kraljevo odločbo, ki je prebivalcem zapovedovala pomoč pri odpravi, vendar mu mornarji niso želeli pomagati, saj je bil zanje popolnoma nepoznan in mu niso zaupali. Bistvenega pomena je bila zato pomoč bratov Pinzón, mornarjev, ki sta osvojila velika bogastva in prestiž kot trgovca z morsko hrano s severa, kot gusarja in s sodelovanjem v vojnah s Portugalsko. Martín Alonso Pinzón je močno pomagal pri rekrutiranju mož in Kolumb mu je celo obljubil razdelitev pridobljenega bogastva.
thumb|200px|"Santa Maria": delo flamskega slikarja Andriesa van Eertvelta iz 17. stoletja Odpravo so sestavljale tri ladje. Daleč največja je bila karaka La Gallega, ki so jo preimenovali v La Santa María in ki ji je poveljeval Kolumb. Poleg nje sta pluli še dve karaveli, La Pinta, ki ji je poveljeval Martín Pinzón, in La Niña (prej La Santa Clara), ki ji je poveljeval Vicente Yáñez Pinzón. Večina članov posadke so bili Andaluzijci, nekaj pa je bilo tudi Baskov in mož od drugod. Skupaj z njimi so potovali tudi štirje kaznjenci, zdravnik, kirurg, pisar in prevajalec, ki je govoril hebrejsko in arabsko. Med posadko ni bilo nobenega duhovnika, kar je povzročilo veliko debat o namenih potovanja in Kolumbovi mentaliteti.
Ekspedicija je zapustila vas Palos de La Frontera 3. avgusta 1492. Po le treh dneh se je okvarilo krmilo La Pinte, zaradi česar so se morali 9. avgusta ustaviti na Kanarskih otokih, kjer so morali ostati en mesec. 6. septembra so izpluli, vendar so zaradi brezvetrja lahko zapluli proti zahodu šele tri dni kasneje. Po 25. septembru so se občutno povečali nemiri med posadko. 6. oktobra je prišlo do upora, ki ga je zatrl Martín Pinzón. Štiri dni kasneje so se nemiri ponovno začeli, dan zatem pa je Kolumb videl jate ptičev in se odločil usmeriti se proti jugozahodu. V noči z 11. na 12. oktober je zatrdil, da je videl luč v daljavi in ob dveh ponoči je Juan Rodríguez Bermejo spustil krik o zemlji na vidiku. To je bil eden izmed otokov Bahamov, ki ga je Kolumb poimenoval San Salvador, "sveti odrešenik", v čast Jezusu Kristusu (danes Guanahani). Mislil je, da je to skrajni vzhod ozemelj iz zapisov Marca Pola. Od 14. oktobra dalje je odkril še štiri nove otoke, ki jim je dal verska in politična imena: Santa María de la Concepción (danes Cayo Rum), la Fernardina (Long), Isabela (Crooked) in Juana (Kuba). Kolumb je najprej mislil, da je Kuba Cipango (Japonska), zato je poslal delegacijo, ki naj bi se predstavila velikemu kanu, vendar so našli le lokalnega "caciqueja" (voditelj). Takrat so se prvič srečali s tobakom. Kasneje sta Pinzón in Kolumb, ki sta se pred tem zaradi nesoglasij ločila, eden za drugim prispela na otok, ki ga je slednji poimenoval La Española (Haiti).
Kolumbovi načrti so se močno spremenili v noči na božič, ko je La Santa María nasedla in je ni bilo več mogoče rešiti. Ker na La Niñi ni bilo dovolj prostora za posadko nasedle karake, je moral Kolumb ustanoviti prvo kolonijo v Novem Svetu, Fuerte de Navidad, kjer je ostalo 39 mož pod vodstvom Diega de Arane.