sličica|200px|Tanzimat Fermanı Tanzimat () je izraz, ki se nanaša na reorganizacijo Osmanskega cesarstva, ki se je začela leta 1839 in končala s Prvim ustavnim obdobjem leta 1876.William L. Cleveland, Martin Bunton. A History of the Modern Middle East, 4th Edition, Westview Press: 2009, str. 82.
Za tanzimat so bili značilni različni poskusi, da bi posodobili Osmansko cesarstvo in ohranili njegovo ozemeljsko celovitost, katero so načenjala nacionalistična gibanja in zunanji agresorji. Reforme naj bi spodbudile osmanizem med različnimi etničnimi skupinami v cesarstvu in poskušale zajeziti plimo nacionalističnih gibanj v cesarstvu.
Reforme so poskušale izenačiti nemuslimanske podložnike imperija z muslimanskimi in jih s krepitvijo državljanskih svoboščin bolj temeljito vključiti v osmansko družbo. Za izboljšanje državljanskih svoboščin je bilo uvedenih veliko sprememb, na katere so številni muslimani gledali kot na nezaželen tuj vpliv na islamski svet. Takšno dojemanje je napore reformistov zelo otežilo.Roderic. H. Davison. Esays in Ottoman and Turkish History, 1774-1923 – The Impact of West. Texas 1990, str. 115-116.
Začetek Reforme sta zasnovala reformistična sultana Mahmud II. in njegov sin Abdulmedžid I. in prominentni, pogosto v Evropi izobraženi državni uradniki, ki so spoznali, da stare vojaške in verske institucije ne izpolnjujejo več potreb imperija. Večina simbolnih sprememb, na primer uniforme, je bila usmerjena k spreminjanju miselnosti državnih uradnikov. Veliko uradnikov, povezanih z vlado, so spodbudili, naj se oblačijo bolj evropsko. Veliko reform je poskušalo vpeljati preskušeno uspešno evropsko prakso, sicer pa so bile pod močnim vplivom francoskega civilnega zakonika, katerega ideje so v Osmansko cesarstvo prinesli vedno številčnejši osmanski študentje, ki so študirali v Franciji. Spremembe so vključevale odpravo starega sistema novačenja vojakov (devširme) v korist splošne vojaške obveznosti ter šolske, institucionalne in zakonodajne reforme in odpravo politične korupcije.
Politika, imenovana osmanizem, je imela namen združiti vse narode v Osmanskem cesarstvu, »muslimane in nemuslimane, Turke in Grke, Armence in Jude, Kurde in Arabce«. Uradno se je začela s Cesarskim odlokom o reorganizaciji (turško Tanzimât Fermânı) leta 1839, ki je razglasil enakost pred zakonom za vse muslimanske in nemuslimanske državljane Osmanskega cesarstva.Selim Deringil. The Invention of Tradition as Public Image in the Late Ottoman Empire, 1808 to 1908. Comparative Studies in Society and History, Vol. 35, No. 1 (januar 1993), str. 3-29.
Motivi Glavni motiv reform je bila borba proti počasnemu zatonu cesarstva, ki se je kazal v krčenju ozemlja in upadanju vojaške moči v primerjavi z evropskimi silami. Reforme so razen zunanjih zahtevale tudi notranje razmere v cesarstvu.
Navznoter je Osmansko cesarstvo pričakovalo, da bo z bolj centralizirano in legitimno oblastjo odpravilo miletski sistem in dobilo neposreden nadzor nad vsemi prebivalci cesarstva. Drugo veliko pričakovanje je bilo, da bo bolj odprta država postala privlačna za tujce. Oblast se je po drugi strani bala, da bodo med muslimani in nemuslimani izbruhnili spopadi. Da bi zmanjšala to nevarnost, je vsem omogočila versko svobodo. Verjetnost zunanje intervencije je zmanjšala s podelitvijo večjih pravic kristjanom.
Naslednji razlog za reforme je bila zaskrbljenost zaradi stopnjevanja vmešavanja evropskih sil v osmanske notranje zadeve. Po krimski vojni, ki jo je sprožil vdor Rusije v Osmansko cesarstvo leta 1850, so se osmanski voditelji poskušali izogniti njenemu nadaljevanju. Upali so, da bodo velike sile sprejemale tanzimat tako dolgo, dokler bodo trajale reforme.
Četudi so bili motivi za izvedbo reform birokratski, so ga podprli liberalni ministri in intelektualci, kakršni so bili Kabuli Mehmed Paša in skrivnostna družba Mladoturkov,Allana Lindgren, Stephen Ross (2015). The Modernist World. Routledge. ISBN 1317696166. Pridobljeno 6. maja 2017.Malcolm Yapp (9. januar 2014). The Making of the Modern Near East 1792-1923. Routledge. str. 119. ISBN 1317871073. Pridobljeno 6. maj 2017. in liberalno misleči državljani, med njimi Midhat Paša, ki se pogosto šteje za enega od ustanoviteljev osmanskega parlamenta.Hanioglu, M. Sukru (1995). The Young Turks in Opposition. Oxford University Press. ISBN 0195358023. Pridobljeno 6. maja 2017.The Syrian Land: Processes of Integration and Fragmentation: Bilād Al-Shām from the 18th to the 20th Century. Franz Steiner Verlag. 1998. str. 260. ISBN 3515073094. Pridobljeno 6. maja 2017.Zvi Yehuda Hershlag (1980). Introduction to the Modern Economic History of the Middle East. Brill Archive. str. 36–37. ISBN 978-90-04-06061-6. Pridobljeno 9. junija 2013.Caroline Finkel (19. julij 2012). Osman's Dream: The Story of the Ottoman Empire 1300-1923. John Murray. str. 6–7. ISBN 978-1-84854-785-8. Pridobljeno 11. junija 2013. Zaradi notranje, finančne in diplomatske krize, ki je dosegla višek leta 1875-1876, je moral Midhat Paša leta 1876 vesti ustavo, s katero se je tanzimat končal.Selçuk Akşin Somel (2010). The A to Z of the Ottoman Empire. Rowman & Littlefield. str. 188. ISBN 978-0-8108-7579-1. Pridobljeno 9. junija 2013.
Reforme Reforme so se začele med vladavino sultana Mahmuda II. Sultan Abdulmedžid I. je 3. novembra 1839 izdal cesarski odlok (turško hatt-i sharif) z naslovom Tanzimât Fermânı (تنظيمات). Odloku je sledilo več zakonskih aktov, ki so udejanili njegovo politiko.
Sultan je v odloku izjavil, da z njim želi »preko novih institucij v vse province Osmanskega cesarstva prinesti ugodnosti dobre državne uprave«. Reforme so prinesle:NTV Tarih. History magazine, julij 2011. Sultan Abdülmecid: İlklerin Padişahı, str. 46-50. (v turščini). jamstva, da bo vsem podložnikom zagotovljena popolna varnost njihovega življenja, časti in premoženja (1839) uvedba prvih bankovcev (1840) ustanovitev prve javne poštne službe (1840) reorganizacija finančnega sistema (1840) reorganizacija civilnega in kazenskega zakonika (1840) ustanovitev Meclis-i Maarif-i Umumiye (1841), prototipa prvega osmanskega parlamenta (1876) reorganizacija oboroženih sil in načina rekrutiranja, uvedba nabora in določenje trajanja vojaške službe (1843–1844) uvedba državne himne in državne zastave (1844) prvi splošen popis prebivalstva (1844, ki je veljal samo za moške) uvedba osebnega dokumenta, ki se je uradno imenovala Mecidiye, neuradno pa kafa kağıdı (1844) ustanovitev Sveta za javno svetovanje (1845) in Ministrstva za izobraževanje (Mekatib-i Umumiye Nezareti, 1847, ki je kasneje postal Maarif Nezareti, 1857) ukinitev suženjstva in trgovanja s sužnji (1847) ustanovitev prvih sodobnih univerz (darülfünun, 1848)), akademij (1848) in učiteljskih šol (darülmuallimin, 1848) ustanovitev Ministrstva za zdravstvo (Tıbbiye Nezareti, 1850) uvedba trgovinskega kodeksa (1850) ustanovitev Akademije znanosti (Encümen-i Daniş, 1851) ustanovitev družbe Şirket-i Hayriye, ki je uvedla prve parne trajekte (1851) ustanovitev sodobne Mestne občine Istanbul (Şehremaneti, 1854) in Mestnega sveta za načrtovanje (İntizam-ı Şehir Komisyonu, 1855) Hatt-ı Hümayun leta 1856 (imenovan Islahat, kar pomeni dopolnila ali izboljšave), ki je podložnikom vseh verstev obljubljal popolno enakost pred zakonom (1856) ukinitev devširme, sistema rekrutiranja vojakov, ki je omogočila, da so vojaki postali tudi odrasli nemuslimani (1856) različni odloki za izboljšavo delovanja javnih služb in trgovanja vzpostavitev prvega telegrafskega (1847–1855) in železniškega omrežja (1856) nadomestitev cehov s tovarnami ustanovitev Osmanske centralne banke (Bank-ı Osmanî leta 1856, ki je bila leta 1863 reorganizirana v Bank-ı Osmanî-i Şahane)Ottoman Bank Museum: History of the Ottoman Bank. in Osmanske borze (Dersaadet Tahvilat Borsası, 1866)Istanbul Stock Exchange: History of the Istanbul Stock Exchange. uvedba zemljiškega zakona (Arazi Kanunnamesi, 1857) dovoljenje za zasebno založništvo in tiskarstvo (Serbesti-i Kürşad Nizamnamesi (1857) dekriminalizacija homoseksualnosti (1858) ustanovitev Višje upravne šole (1859)Cleveland & Bunton. A History of the Modern Middle East, 4. izdaja, 5. poglavje, str. 84. ustanovitev Šole za ekonomske in politične znanosti (Mekteb-i Mülkiye, 1859) zakon o tisku in novinarstvu (Matbuat Nizamnamesi, 1864) ostanovitev Cesarskega osmanskega liceja v Galatasaraju (1868) razglasitev Zakona o nacionalnosti, ki je izenačil vse državljane, ne glede na njihovo versko in etnično pripadnost (1869)
Gülhanski hatišerif thumb|200px|Mustafa Rešid Paša, glavni snovalec Gülhanskega hatišerifa, objavljenega 3. novembra 1839)
Hatt-ı Şerif, dobesedno Vzvišeni odlok ali Cesarsko oznanilo iz hiše vrtnic (gülhane), je bila prva v nizu tanzimatskih reform vlade sultana Abdulmedžida I. in ključen dokument na poti k posvetni državi. Odlok, imenovan po hiši vrtnic v palači Topkapi, je ukinil zakup in vzpostavil davčni sistem s plačanimi pobiralci davkov. Razen tega je odlok uvedel vojaški nabor znotraj upravnih enot, ki je temeljil na številu prebivalcev.
Najpomembnejše določilo odloka je bila uvedba zakona za vse podložnike, tudi muslimane, ki je zagotavljal pravico do življenja in lastnine. S tem odlokom se je končal sistem kul, ki je dopuščal, da je vladar samovoljno usmrtil svojega podložnika in/ali zaplenil njegovo premoženje. To določilo je poskušalo vzpostaviti zakonsko in socialno enakost za vse osmanske državljane. Reforme so ukinile miletski sistem, v katerem so verske skupnosti delovale samostojno po zakonih svoje vere. Prebivalci so bili zato organizirani v zaključene družbe. Nekatere so imele tudi privilegije. Določilo je te privilegije ukinilo in poskušalo ustvariti družbo, v kateri bi za vse veljali isti zakoni.
Reforme so pomenile najbolj popolno rekonstrukcijo javnega življenja v Osmanskem cesarstvu. Vsebovale so vzpostavitev sistema državnih šol in spodbujale k vpisu vanje. Vse province so bile organizirane tako, da je guverner lahko imel svoje svetovalce, ki so mu pomagali izboljšati upravo. Reforme so z uvedbo centralne banke, državnih obveznic in decimalizacijo valute posodobile finančni sistem. In ne nazadnje so reforme razširile sistem cest, kanalov in železniških prog, ki so omogočili boljše komuniciranje in transport.
Reakcije Reakcije na odlok niso bile docela pozitivne. Kristjani na Balkanu reform niso podprli, ker so se želeli biti osamosvojiti, centralizacija oblasti pa jim je to otežila. Njegovo sprejetje je nekaj provinc spodbudilo, da so zahtevale neodvisnost in se uprle. Združeno kraljestvo je bilo zainteresirano za neokrnjeno Osmansko cesarstvo, zato je reforme v celoti podprlo.
Odlok iz leta 1856 in verska svoboda Reformski odlok iz leta 1856 je poskušal uresničiti obljube tanzimata. Odlok zelo specifično govori o položaju nemuslimanov, kar je morda posledica obdobja verskih nemirov, ki so sledili odloku iz leta 1839. Eden od ciljev tanzimata je bil, da država ne sme dopuščati prisilnega spreobračanja v islam in usmrčevanja muslimanov, ki so se spreobrnili v drugo vero. Zgleda, da so bile pravice nemuslimanov, vsaj do odloka leta 1856, kljub temu resno okrnjene. Osmanska vlada je na različne načine poskušala vzpostaviti stike z nemuslimani. Najprej jim je ponudla možnost, da dobijo status varovanih oseb (zimmi), ki jim je omogočal bivanje v Osmanskem cesarstvu in pravico do zasebne lastnine, kar pa je bilo povezano s plačevanjem posebnega davka (cizye).
Za osmansko vladajočo elito je verska svoboda pomenila pravico do obrambe njihove vere.Selim Deringil. There Is No Compulsion in Religion: On Conversion and Apostasy in the Late Ottoman Empire. Comparative Studies in Society and History 42 (3, julij 2000): 547-575.
Posledice