Normanska arhitektura

thumb|Beli stolp, Londonski Tower|300x300px thumb|Glavna ladja v stolnici v Durhamu

Izraz normanska arhitektura se uporablja za razvrstitev slogov romanske arhitekture, ki so jo razvili Normani v različnih deželah, ki so bile pod njihovo oblastjo ali vplivom v 11. in 12. stoletju. Izraz se uporablja za angleško romansko arhitekturo. Normani so zgradili veliko gradov, utrdb, tudi normanski keep – bivalno-obrambni grad, samostane, opatije, cerkve in stolnice, vse v slogu z običajnimi romanskimi zaobljenimi loki (predvsem prek oken in vrat) in ogromnih razsežnosti v primerjavi z drugimi regionalnimi slogi.

Izvor Ta romanski slog izvira iz Normandije in je postal zelo razširjen v severozahodni Evropi, predvsem v Angliji in Walesu, ki ga je zelo razvila in ima največ ohranjenih primerov. Ob približno istem času so Normani vladali na Siciliji, ki pozna posebno različico z bizantinskimi in saracenskimi vplivi ter je znana kot sicilska romanika. Starorimski izumi loka so osnova vse normanske arhitekture.

Anglonormanska arhitektura je nastala po normanski osvojitvi Anglije pod vodstvom Viljema Osvajalca (1066–1087) leta 1066 Normani so prinesli romansko arhitekturo iz Normandije v Anglijo. Velike romanske cerkve Jumièges (1037–1067), opatijska cerkev Mont Saint-Michel (1024–84), Sainte Trinité in opatija Saint-Étienne, Caen (začete leta 1062 in 1064), nastale pod Viljemom I., so bile zgled in kažejo podobne oblike, kot so se malo kasneje pojavile v osvojeni Angliji.Lexikon der Weltarchitektur, 218 Vendar pa najdemo normanske vplive tudi prej, kot je saško-normanski mešani slog iz okoli 1050 do 1065 v novi Westminstrski opatiji iz časa Edvarda Spoznavalca, ki je odrasel v izgnanstvu v Normandiji in poznal romansko arhitekturo.

Izraz so morda uporabljali učenjaki 18. stoletja, vendar je njegova uporaba v zaporedju slogov pripisana Thomasu Rickmanu (1817) v njegovem delu An Attempt to Discriminate the Styles of English Architecture from the Conquest to the Reformation (Poskus razločevanja sloga angleške arhitekture od osvojitve do reformacije), ki je uporabljal izraze normanski, zgodnjeangleški, decorated in perpendicular. Bolj vključujoč izraz romanska je bil uporabljen v romanskih jezikih leta 1715 OED "Romanesque": in French a letter of 1818 by Charles-Alexis-Adrien Duhérissier de Gerville seems to be the first in je od leta 1819 veljal za arhitekturo 11. in 12. stoletja.OED same entry; in French by Gerville's friend Arcisse de Caumont in his Essaie sur l'architecture du moyen âge, particulièrement en Normandie, 1824. Čeprav je Edvard Spoznavalec zgradil Westminstrsko opatijo v romanskem slogu (zdaj je vse nadomeščeno s kasnejšimi prezidavami) tik pred zasedbo, še vedno verjamejo, da je prva večja romanska stavba v Angliji.

Normanski lok

Normanski lok določa normansko arhitekturo. Veličastni oboki naj bi vzbudili strah in jih je zelo pogosto videti kot vhod v velike verske zgradbe, kot so stolnice.

Normandija Vikinški zavojevalci so prispeli ob ustje reke Sene leta 911, ko so se Franki borili na konjih in frankovski gospodarji gradili gradove. V naslednjem stoletju se je prebivalstvo na območju stopilo z Vikingi in se zdaj imenujejo Normani. Prevzeli so navade, pa tudi krščanstvo in langue d'oil (francoski dialekt). Normanski baroni so zgradili lesene gradove na zemeljskih vzpetinah in s tem začeli razvoj gradov mota ter velike kamnite cerkve v romanskem slogu Frankov. Leta 950 so začeli graditi kamnite bivalno-obrambne gradove. Normani so od vseh narodov v Evropi največ potovali in spoznavali različne kulture, tudi na Bližnjem vzhodu, od katerih so prevzeli nekatere prvine v svojo umetnost in arhitekturo. Izdelali so zgodnjekrščanske načrte bazilike z vzdolžno in stranskima ladjama ter apsido in zahodno fasado z dvema stolpoma kot v opatijski cerkvi Saint-Étienne v Caenu v začetku leta 1067, ki je postala vzorec za večje angleške stolnice 20 let kasneje.

Anglija Oblika Prej veljavna anglosaška dvoranska stavba je imela malo skupnega z mogočnimi cerkvami normanske tradicije. Za velike novogradnje je bil pomemben dodatek razporeditev delov prostora, deli so enakovredni med seboj.

Pri okraševanju je normanski cikcakasti pas postal legendaren skupaj s cinami, verigami in valjčnimi vzorci, predvsem geometrijskimi oblikami.

Za obok je bila odločilna gradnja stolnice v Durhamu, ki je okoli 1104 kot prva v veliki cerkvi uvedla rebrasti obok v ladji, s čimer je spominjala na cerkev v Caenu in stolnico v Beauvaisu. Ta obočna oblika je začela svoj zmagoviti pohod po Evropi.

Ladje normanskih cerkev so presenetljivo podolgovate: stolnica St. Albans ima 10 obočnih pol, Winchester 11, stolnica Ely 13 in Norwich 14. Prečne ladje in kori so tudi podolgovati. V Normandiji je bilo največ korov z dvema obokoma, kasneje v Gloucestru, Chichestru in Lincolnu s tremi, v St. Albansu, Elyju in Norwichu s štirimi.

Po normanski tradiciji je bil prvotno kor stopničast (Westminster, Canterbury, Old Sarum, St. Albans, Rochester, Ely, Durham, Christchurch in Lincoln) in imel ambulatorij s kapelami (opatija Battle, Canterbury II, Winchester, Gloucester, Tewkesbury, Chichester in Norwich). Po prelomu stoletja se je slika pod vplivom reform spremenila in prednost je dobil pravokoten kor (Southwellov, Old Sarum II, Hereford, Romsey).

Tradicionalni normanski obrambni sistem se je spremenil na zahodu in severu Anglije, okrogli stebri so postali norma (Gloucester, Tewkesbury, Worksop, Dunfermline).

Poseben razvoj Zdi se, da se je poseben razvoj, verjetno v povezavi z Durhamom, začel na zahodu otoka, z visokimi okroglimi stebri v glavni ladji, visokimi do 9,30 metra, v Gloucestru (prva četrtina 12. stoletja) in Tewkesburyju. Na severu je temu načelu sledila opatija Dunfermline (1128–1150). Kot različica te višine se lahko verjetno šteje tudi podaljšanje arkade (Romsey, Jedburg, Oxford in Hereford). Na okroglih stebrih v zmernih razmerjih najdemo širitev v Southwellu, Carlislu, Malvernu, Chestru in Melbournu.

Če povzamemo, je do sredine 12. stoletja prevladoval slog iz Normandije, ko se telesna členitev stene začne raztapljati. Ritem sprememb in stene, prikrivanje debeline stene s polstebri, profili in okrasje, globina stratifikacije zgornjega nadstropja in postopno odpiranje stene so pomembne prvine. Čeprav so ti nujen pogoj za nastanek gotike, še vedno v romaniki prevladujeta masivnost in teža oblike.

V Angliji so imeli normanski plemiči in škofje vpliv že pred normansko zasedbo leta 1066, ki je imel učinek na pozno anglosaško arhitekturo. Edvard Spoznavalec je bil izgnanec v Normandiji in je leta 1042 pripeljal zidarje za delo v Westminstrsko opatijo, prvo romansko zgradbo v Angliji. Leta 1051 je pripeljal normanske viteze, ki so zgradili gradove mota kot obrambo pred Valižani. Po vdoru so hitro gradili gradove mota in ob izbruhu gradbene dejavnosti zgradili cerkve in opatije, pa tudi bolj zapletene utrdbe, kot so normanski kamniti bivalno-obrambni gradovi.

Stavbe kažejo velike razsežnosti, enostavne geometrijske oblike, zid z majhnimi pasovi kiparskega okrasja, morda kot slepe arkade, koncentrične elemente okrog kapitelov, okrogel vrat in v timpanonu pod lokom. Normanski lok je krožni lok. Normanski frizi so okoli lokov vklesani ali zarezani z geometrijskim ornamentom, kot so vzorci V-oblike, pogosto jih imenujejo cikcakasti ornamenti. Cerkve v obliki latinskega križa so pogosto imele globoke prezbiterije in kvadraten stolp na križišču, ki je ostal v angleški cerkveni arhitekturi. Od leta 1083 dalje je bilo zgrajenih stotine župnijskih cerkva in ustanovljenih veliko stolnic.

Ko je ogenj poškodoval stolnico v Canterburyju leta 1174, so normanski zidarji vpeljali novo gotsko arhitekturo. Okoli 1191 sta nastali stolnici v Wellsu in Lincolnu v slogu angleške gotike in normanski slog je postal skromnejši slog pokrajinske arhitekture.

Zunanjost Zunanjost anglonormanske cerkve je logična predpostavka strukturnih načel notranjosti. Južna pristopna kapela v Norwichu s svojo strukturo in bogato korno pregrado je primer vzhodnega zaključka, ki se je prenašal iz Normandije (po zgledu na apsido cerkve La Trinité v Caenu). Fasada transepta sprejema normanski rizalit s stolpastimi strukturami na vogalih. Pediment je običajno razdeljen v slepa loka, niše in okrasne vdolbine (Norwich, Winchester, Southwell in Lincoln). Stena te stavbe je bila v zgodnjih fazah vedno preprosta (St. Albans in Winchester), nato pa jo začnejo vse bolj krasiti s slepimi loki in venci ob napuščih. V svetlobnem nadstropju je notranja postavitev uradno poslala zunanjost (Norwich, Ely, Peterborough). Normanski kvadratni stolp, še vedno v grobem sestavljen v 11. stoletju (St. Albans), je aktualen še v 12. stoletju s členitvijo s pilastri, vzorci in slepimi zasloni. To vodi ob prelomu stoletja do popolne rešetkaste stene v Norwichu.

Zahodna fasada thumb|Niše v fasadi stolnice v Lincolnu Kritična prvina anglonormanske arhitekture je zahodna fasada z dvema stolpoma po zgledu St-Étienne in St. Trinité v Caenu in Jumiègesu. To prikazuje stolnica v Durhamu (1100) in v Southwellu (okoli 1130). Medtem ko stolpi v Southwellu še vedno stojijo nad stranskima ladjama, gredo v Durhamu dlje.

Drug pomemben element oblikovanja fasade so niše, kot je razvidno (do 1092) na veliki zahodni fasadi v Lincolnu: trojni večplastni portali že močno presegajo stranske ladje, motiv niš se prenaša na južno ožjo stran. Niše na fasadi se pojavijo kasneje v Tewkesburyju (1140).

Rochester dobi okoli sredine stoletja zahodna stolpa nad glavno ladjo in majhne robne stolpe nad stranskima ladjama. Slepe arkade so dekorativno razporejene po celotni fasadi.

Do leta 1174 je bil zgrajen širok zahodni transept v Elyju. S svojim mogočnim stolpom (kvadratni, masivni osrednji stolp in štirje osmerokotni stolpi nad transepti), zobčastimi členi (struktura fasade sledi stolpom zgoraj), horizontalnimi slepimi arkadami tvori enotnost, Ely je na pragu gotike.

Okrasje thumb|Cikcakasti vzorec na loku arkade v stolnici v Durhamu Tudi arhitekturna dekoracija sega v normansko tradicijo. Geometrijski vzorci, kot so trikotniki, cikcak, šahovnice, valji in pletenice, kroglice se pojavljajo v pasovih. Z njimi so okrašeni arhivolti na portalih, oknih, obokih in lokih galerij, slepih in drugih arkadah. Diamanti, luske in šahovnice izpolnjujejo obokane plošče in stene, tako je v Peterboroughu (transept in kor), Herefordu (ladja), Christchurchu (ladja) in Elyju (fasada). Rastlinski okraski krasijo stene portalov (Ely, Rochester, Lincoln itd). Figurativna plastika se pojavi na fasadah (Lincoln) in v timpanonu (Ely, Rochester, Malmesbury). Značilna sta cikcak ali V-okras v skupini (Durham, Gloucester, Ely, Peterborough itd) in prekrižana krožna korna pregrada (Durham, Ely, Worcester, Grad Acre itd.). Zanimiv je tudi okrasni relief valjastih stebrov (Durham, Dunfermline, Norwich, Waltham). Kapiteli so preproste kocke ali bogatejše nagubani (Winchester, Norwich, Dunfermline itd.). Običajno so stisnjeni ali skrčeni kot blazine.

Škotska Škotska je bila pod zgodnjim vplivom Normanov s plemiči na dvoru kralja Macbetha okoli leta 1050. Njegov naslednik Mael Coluim III. ga je strmoglavil z angleško in normansko pomočjo, njegova kraljica Margaret je spodbujala cerkev. Benediktinski red je ustanovil samostan v Dunfermlineju. Njen šesti in najmlajši sin, ki je postal kralj David, je zgradil kapelo svete Marjete na začetku 12. stoletja.

Irska