Béla IV. Ogrski

Béla IV. je bil od leta 1235 do 1270 ogrski in hrvaški kralj in od leta 1254 do 1258 štajerski vojvoda, * 1206, † 3. maj 1270.

Bil je najstarejši sin ogrskega kralja Andreja II. Na pobudo skupine vplivnih plemičev je bil kronan že med očetovo vladavino leta 1214. Oče je temu ostro nasprotova in mu do leta 1220 ni dal province, v kateri bi vladal. Tistega leta je bil imenovan tudi za vojvodo Slavonije z jurisdikcijo v Hrvaški in Dalmaciji. Približno takrat se je poročil z Marijo, hčerko nikejskega cesarja Teodorja I. Laskarisa. Od leta 1226 je kot vojvoda upravljal tudi Transilvanijo. Podpiral je krščanske misijone med poganskimi Kumani, naseljenimi na ravnicah vzhodno od njegove province. Nekaj kumanskih poglavarjev je priznalo njegovo suverenost, zato je leta 1233 privzel naslov kralja Kumanije. Po očetovi smrti 21. septembra 1235 je nasledil ogrski prestol in poskušal kraljevskemu naslovu vrniti avtoriteto, ki jo je njegov oče izgubil. V ta namen je revidiral vse kraljeve zemljiške posesti, ki jih je oče podaril plemičem in prelatom, kar je med njimi povzročilo nezadovoljstvo.

Ogrsko so napadli Mongoli in v bitki na reki Šaju 11. aprila 1241 uničili Bélovo vojsko. Béla je pobegnil z bojišča, Mongoli pa so ga zasledovali od mesta do mesta vse do Trogirja na jadranski obali. Mongolsko invazijo je preživel, napadalci pa so Ogrsko povsem opustošili in se marca 1242 nepričakovano umaknili. Béla je po njihovem umiku uvedel drastične reforme, da bi kraljestvo pripravil na drugo mongolsko invazijo. Baronom in prelatom je dovolil gradnjo kamnitih trdnjav in ustanavljanje zasebnih vojeških enot. Spodbijal je tudi razvoj utrjenih mest. Med njegovo vladavino se je iz Svetega rimskega cesarstva, Poljske in drugih bližnjih regij na Ogrsko priselilo več tisoč kolonistov in poselilo izumrle pokrajine. Bélo so zaradi naporov v obnovi kraljestva imenovali tudi »drugi ustanovitelj države« (madžarsko második honalapító).

Organiziral je obrambno zvezo proti Mongolom, v katero so bili vključeni hališki knez Danil Romanovič, krakovski knez Boleslav V. in drugi rusinski in poljski knezi. Zavezniki so mu leta 1254 pomagali zasesti vojvodino Štajersko, katero je šest let kasneje izgubil v korist kralja Otokarja II. Češkega. Med njegovo vladavino je v 1250. letih nastalo široko tamponsko ozemlje, v katero so bili vključeni tudi Bosna, Braničevo in druge na novo osvojene regije ob južni ogrski meji.

Na zatku 1260. let so se odnosi med njim in njegovim najstarejšim sinom Štefanom zaostrile zaradi očetovega favoriziranja hčerke Ane in njenenega najmlajšega sina, slavonskega vojvode Béle. Po državljanski vojni, ki je trajala do leta 1266 je moral Štefanu odstopiti ogrska ozemlja vzhodno od Donave.

Bélova družina je slovela po svoji pobožnosti. Umrl je v frančiškanskem samostanu. Sveti sedež je njegove hčerke Kunigundo, Jolando in Margareto razglasil za svetnice.

Otroštvo (1206-1220) thumb|levo|200px|Bélova starša Gertruda Meranijska in Andrej II. Ogrski, Landgrafenpsalter, Turingija, 13. stoletje

Béla je bil najstarejši sin ogrskega kralja Andreja II. in njegove prve žene Gertrude Meranijske.Almási 1994, str. 92.Kristó & Makk 1996, str. 247, Priloga 4. Na očetovo iniciativo je papež Inocenc III. 7. junija apeliral na ogrske prelate in barone, da že pred rojstvom prisežejo zvestobo kraljevemu bodočemu sinu.Kristó & Makk 1996, str. 247.Érszegi & Solymosi 1981, str. 127.

Kraljica Gertruda je očitno favorizirala svoje nemške sorodnike in dvorjane, kar je sprožilo nezadovoljstvo med domačiim plemstvom.Bartl in drugi 2002, str. 30.Makkai 1994a, str. 24. Skupina oškodovanih plemičev je izkoristila pohod njenega moža v oddaljeno Hališko kneževino in jo v gozdovih Piliških hribov ujela in 28. septembra 1213 umorila.Molnár 2001, str. 33. Kralj je po vrnitvi iz Haliča kaznoval samo enega od zarotnikov.Engel 2001, str. 91. Čeprav je bil Béla takrat otrok, ni umorjene matere nikoli pozabil in ji v številnih svojih kraljevih listinah izkazoval globoko spoštovanje. V korespondenci s svojo sestro, slavno frančiškansko svetnico Elizabeto Ogrsko, mu je Elizabeta večkrat svetovala, naj omeji svojo jezo do plemičev, krivih za smrt njune matere.

Andrej II. je leta 1213 ali 1214 Bélo zaročil z neznano hčerko bolgarskega carja Borila, vendar je bila zaroka preklicana.Fine 1994, str. 102. Érszegi & Solymosi 1981, str. 131. Leta 1214 je od papeža zahteval, naj izobči nekaj neimenovanih plemičev, ki so načrtovali Bélovo imenovanje za kralja.Engel 2001, str. 93–94. Osemletni Béla je bil še isto leto kljub temu kronan, vendar od očeta ni dobil nobene province, v kateri bi vladal. Engel 2001, str. 94. Razen tega je pred odhodom na križarski pohod v Jeruzalem avgusta 1217 za svojega namestnika imenoval esztergomskega nadškofa Ivana.Kristó & Makk 1996, str. 248. Kontler 1999, str. 76. V tem obdobju je bil Béla v Steyru v Svetem rimskem cesarstvu pri Bertholdu Meranijskem, svojem stricu po materini strani. Andrej je po vrnitvi iz Svete dežele proti koncu leta 1218Érszegi & Solymosi 1981, str. 133. organiziral Bélovo zaroko z nikejsko princeso Marijo, hčerko cesarja Teodorja I. Laskarisa, ki je spremljala na poti na Ogrsko. Poroka je bila leta 1220.

Rex iunior Vojvoda Slavonije (1220–1226) thumb|levo|200px|Dalmatinska trdnjava Klis, ki jo je Béla leta 1223 vzel upornemu dalmatinskemu velikašu Sidragi

Andrej II. je leta 1222 Béli prepustil ozemlje med Jadranskim morjem in Dravo (Hrvaška, Dalmacija in Slavonija).Kristó & Makk 1996, str. 248–249. Pismo papeže Honorija iz leta 1222 razkriva, da ga je k temu prisililo »nekaj zlobnih ljudi«.Kristó & Makk 1996, str. 249. Béla se je v dokumentih sprva naslavljal s »sin kralja Andreja in kralj«, od leta 1222 pa je uporabljal naziv »po milosti Božji kralj, sin ogrskega kralja in vojvoda cele Slavonije«.

V prvi polovici leta 1222 se je na očetovo zahtevo ločil od svoje žene,Érszegi & Solymosi 1981, str. 136. vendar je papež Honorij odklonil Andrejevo zahtevo za razglasitev neveljavnosti zakona.Érszegi & Solymosi 1981, str. 137. Béla je sprejel papeževo odločitev in se pred očetovo jezo umaknil v Avstrijo.Fine 1994, str. 150. Ko so prelati v prvi polovici leta 1223 očeta prepričali, naj mu odpusti, sta se z ženo vrnila. Po vrnitvi v Slavonijo se je odpravil na pohod proti upornemu dalmatinskemu plemiču Domaldu in osvojil njegovo trdnjavo Klis. Domaldu je zasegel vse posesti in jih razdelil med njegove rivale in svoje zaveznike Šubiče.Fine 1994, str. 150. Magaš 2007, str. 66.

Vojvoda Transilvanije Kralj Andrej je leta 1226 Bélo premestil iz Slavonije v Transilvanijo.Kristó & Makk 1996, str. 251. V Slavoniji ga je nasledil brat Koloman.Érszegi & Solymosi 1981, str. 138. Béla je v Transilvaniji začel izvajati ekspanzionistično politiko in se ozirati na ozemlja preko Karpatov.Curta 2006, str. 405–406.Engel 2001, str. 95. Podprl je spreobračevalske dejavnosti dominikancev med Kumani, naseljenih na teh ozemljih,>Makkai 1994b, str. 193. in se leta 1227 sestal s kumanskim poglavarjem Boricijem. Poglavar se je odločil, da se bo spreobrnil v krščanstvo. Curta 2006, str. 406. Po srečanju se je dal s svojimi podložniki krstiti in priznal Bélovo suverenost. še isto leto je bila na kumanskem ozemlju ustanovljena rimskokatoliška škofija Kumanija.Curta 2006, str. 407.

Béla je dolgo nasprotoval očetovim »neuporabnim in odvečnim nepreklicnim darilom«, ker je doniranje kraljevih posesti uničilo tradicionalno podlago kraljeve oblasti. Engel 2001, str. 91–93, 98. Leta 1228 je začel po celi državi zahtevati vračilo podarjenih Andrejevih posesti. Engel 2001, str. 98. Papež je njegova prizadevanja podprl, oče pa ga je pogosto oviral. Kristó & Makk 1996, str. 252. Béla je zasegel tudi posestva transilvanskih plemičev Simona in Mihaela Kacsics, ki sta rovarila proti njegovi materi.

thumb|right|250px| Ruševine trdnjave Halič

Bélovega najmlajšega brata, hališkega kneza Andreja, so spomladi 1229 izgnali iz njegove kneževine.Érszegi & Solymosi 1981, str. 139. Béla se je odločil, da mu bo pomagal vrniti se na prestol. Po pisanju Galicijsko-volinijske kronike se je pri tem ponosno šopiril, da »bo mesto zbrisal s površja zemje, ker ni nikogar, ki bi ga rešil iz njegove roke«.The Galician-Volynian Chronicle (leto 1230), str. 37. Leta 1229 ali 1230 je s svojimi zavezniki Kumani začel oblegati Halič, vendar mu mesta ni uspelo osvojiti in se je umaknil. Ista kronika omenja, da je na proti domov veliko vojakov umrlo zaradi več bolezni.The Galician-Volynian Chronicle (leto 1230), str. 38.

Leta 1228 ali 1230 je napadel Bolgarijo in oblegal Vidin, vendar mu trdnjave ni uspelo osvojiti. Curta 2006, str. 387. Fine 1994, str. 129. Približno takrat je na ozemlju med Karpati in spodnjo Donavo ustanovil mejno provinco Severinsko banovinoCurta 2006, str. 388. in se leta 1233 začel naslavljati s »kralj Kumanije«. Finančno je podprl odpravo fratra Julijana in treh dominikancev, ki so se odločili obiskati potomce Ogrov, ki so nekaj stoletij pred tem ostali v legendarni pradomovini Ogrov Magni Hungarii.Kontler 1999, str. 77. Érszegi & Solymosi 1981, str. 144. Cartledge 2011, str. 28.

Kralj Vladanje do mongolske invazije (1235-1241) thumb|right|250px|alt=Béla's coronation| Bélovo kronanje, Iluminirana kronika

Kralj Andrej II. je 21. septembra 1235 umrl. Bartl in drugi 2002, str. 31. Za njegovega naslednika je bil 14. oktobra v Székesfehérváru brez ugovorov kronan Béla.Kristó & Makk 1996, str. 254. Po prihodu na prestol je odpustil in kaznoval številne očetove najbližje svetovalce. Julija Kana je aretiral, palatina Denisa pa oslepil pod obtožbo, da je imel ljubezensko razmerje s kraljevo vdovo Beatriks. Kristó & Makk 1996, str. 255. Ukazal je, naj aretirajo tudi Beatriks, vendar ji je uspelo pobegniti v Sveto rimsko cesarstvo, kjer je po Andrejevi smrti rodila njegovega sina Štefana.Kristó & Makk 1996, str. 254-255. Béla in brat Koloman sta imela Štefana za njenega nezakonskega sina.Érszegi & Solymosi 1981, str. 145. Kristó & Makk 1996, str. 282.

Béla je razglasil, da je bil osnovni namen njegovih dejanj »ponovna vzpostavitev kraljevih pravic in stanja, kakršno je bilo« med vladavino njegovega starega očeta Béle III.Makkai 1994a, str. 25. Njegov sodobnik, redovnk in letopisec Rogerij Apulski, omenja, da je »sežgal tudi stole baronov«,Master Roger's Epistle (4. poglavje), str. 143. da bi na sejah državnega sveta v njegovi prisotnosti ne mogli sedeti. Ustanovil je komisije, ki so revidirale vse kraljeve listine od leta 1196, ki so vsebovale darovanje zemlje. Z razveljavitvijo darovnic je od sebe odvrnil mnogo podložnikov. Papež Gregor IX. je ostro protestiral zaradi ukinitve nepovratnih sredstev za cistercijane in vojaške redove. Po preklicu zasega cerkvenih posesti leta 1239 je dobil papeževo dovoljenje, da v državni upravi zaposli lokalne Jude in muslimane, čemur se je Sveti sedež več desetletij upiral.Engel 2001, str. 96–98.

Frater Julij se je leta 1236 vrnil iz Magnae Hungariae in Bélo seznanil z Mongoli, ki so do takrat prodrli do Volge in načrtovali napad na Evropo. Napadli so Desht-i Qipchaq, najzahodnejši del evrazijskih step, in pregnali Kumane. Curta 2006 str. 409. Več kot 40.000 Kumanov se je v begu pred Mongoli pomikalo proti mejam Ogrskega kraljestva in leta 1339 zahtevalo dovoljenje za vstop v državo.Cartledge 2011, str. 29. Grousset 1970, str. 264. Béla jim je dal zatočišče šele potem, ko mu je njihov poglavar Köten obljubil, da se bodo vsi spreobrnili v krščanstvo in se bojevali proti Mongolom.Curta 2006,str. 410. Chambers 1979, str. 91. Naselitev številnih nomadskih Kumanov ob Tisi je povzročilo številne spore z lokalnimi vaščani. Béla, ki je potreboval njihovo vojaško pomoč, je rope, posilstva in druge zločine redko kaznoval, Engel 2001, str. 99. s čimer si je nakopal sovraštvo svojih ogrskih podložnikov.Master Roger's Epistle (3. poglavje), str. 141. Kristó & Makk 1996, str. 256.