Boris I. ali Boris Mihael (bolgarsko Борис I/Борис-Михаил, Boris I/Boris-Mihail) je bil kan in knez Prvega bolgarskega cesarstva, ki je vladal od leta 852 do 889, * ni znano, † 2. maj 907.
Leta 864 se je dal krstiti in se po svojem krstnem botru, bizantinskem cesarju Mihaelu III., preimenoval v Mihaela. Zgodovinar Steven Runciman ga ima za enega od največjih osebnosti v zgodovini.Runciman, str. 152.
Vladavina Borisa I. je kljub številnim vojaškim neuspehom povezana s pomembnimi dogodki, ki so oblikovali tako bolgarsko kot evropsko zgodovino. S pokristjanjenjem Bolgarov je odpravil tradicionalno državno religijo tengrizem. Kot izkušen diplomat je uspešno izkoristil nesoglasja med Konstantinopelskim patriarhatom in papeštvom in zavaroval avtokefalnost Bolgarske cerkve, s čimer je odpravil strah bolgarskega plemstva pred vmešavanjem Bizantincev v bolgarske notranje zadeve.
Ko sta bila Ciril in Metod leta 885 pregnana iz Velike Moravske, jima je Boris I. dal zatočišče in zagotovil pomoč za razvoj bolgarske pisave in književnosti. Po odstopu leta 889 je njegov najstarejši sin poskušal ponovno uvesti tradicionalno religijo, vendar ga je Boris I. odstavil. Sledil je cerkveni zbor v Preslavu, po katerem so bizantinsko duhovščino zamenjali z bolgarsko, grški jezik pa s tako imenovano staro cerkveno slovanščino, katero Bolgari zdaj imenujejo stara bolgarščina. Stara cerkvena slovanščina je postala uradni državni in cerkveni jezik.
V pravoslavni cerkvi ga častijo kot svetnika, kneza in krstitelja Bolgarije in ga enačijo z apostoli. Praznuje se 2. maja.Ὁ Ἅγιος Βόρις – Μιχαὴλ ὁ Ἱσαπόστολος ὁ πρίγκιπας καὶ Φωτιστῆς τοῦ Βουλγαρικοῦ λαοῦ. 2 Μαΐου. ΜΕΓΑΣ ΣΥΝΑΞΑΡΙΣΤΗΣ.
Ime in naslovi Boris je po uradni spreobrnitvi v krščanstvo privzel krščansko ime Mihael, zato se v nekaterih zgodovinskih virih imenuje tudi Boris Mihael.
Edini neposredni dokazi o njegovem vladarskem naslovu so njegovi pečati in napisi, ki so jih odkrili v Ballshiju v Albaniji in v Varni. Na njih se naslavlja z »arhont Bolgarije«, kar se običajno prevaja kot vladar, v 10. in 11. stoletju tudi kot knez.Бакалов, Георги. Средновековният български владетел. (Титулатура и инсигнии). София 1995, с. 144, 146, Бобчев, С.С.. Княз или цар Борис? (към историята на старобългарското право). Титлите на българските владетели, Българска сбирка, ХІV, 5, 1907, с. 311 V bolgarskih virih iz tistega obdobja se naslavlja s knez ali car, med Drugim bolgarskim cesarstvom pa s car.Бакалов, Георги. Средновековният български владетел..., с. 144-146
V sodobnem zgodovinopisju se naslavlja različno. Večina zgodovinarjev upošteva, da je po spreobrnitvi v krščanstvo spremenil tudi svoj naslov. Po njihovem mnenju se je do krsta naslavljal s kanЗлатарски, Васил (1994). История на Българската държава през Средните векове, т.1, ч.2, Второ фототипно издание, София: Академично издателство „Марин Дринов“, стр. 29.ISBN 954-430-299-9. ali kanas,12 мита в българската история.Страница за прабългарите. po njem pa knez (knjaz).Златарски, Васил (1994). История на Българската държава през Средните векове, т.1, ч.2. Второ фототипно издание, София: Академично издателство „Марин Дринов“. ISBN 954-430-299-9. Po drugi teoriji se je naslov knez začel uporabljati med Asparuhovo vladavino.Гербов, К.. Канасубиги е "княз", а не "хан" или "кан" - Омуртаг и Маламир са били князе преди Борис.
Vladanje Stanje v Srednji Evropi sredi 9. stoletja V zgodnjem 9. stoletju se je začelo silovito rivalstvo med grškim vzhodom in latinskim zahodom, ki je nazadnje privedlo do razkola med vzhodno pravoslavno cerkvijo v Konstantinoplu in katoliško cerkvijo v Rimu.
Cesarica Irena je že leta 781 začela navezovati tesnejše stike s Karolingi in papeži. Dogovarjala se je za poroko svojega sina s hčerko Karla Velikega Rotrudo in na frankovski dvor celo poslala učitelja, da bi princeso naučil grščine. Leta 787 je ponudbo umaknila, čeprav se sin s tem ni strinjal. Ko so na drugem nicejskem koncilu pod vodstvom cesarice Irene ponovno dovolili čaščenja ikon, Karel Veliki sklepov koncila ni priznal, ker na koncil niso bili povabljeni njegovi delegati, čeprav je bil vladar več kot treh provinc starega Rimskega cesarstva. Kasnejše izboljšanje odnosov s papeži ni preprečilo vojne Bizanca s Franki, ki so leta 788 osvojili Istro in Benevento.
Ko je papež Leon III. Karla Velikega kronal za cesarja Svetega rimskega cesarstva, je izničil legitimnost cesarice Irene. Papež je s kronanjem želel počastiti svojega zaščitnika Karla Velikega in predvsem povečati moč papeštva. Irena je bila, tako kot njeni predhodniki od Justinijana I., prešibka, da bi zaščitila Rim. Mesto, ki je izgubilo večino svojih prebivalcev, je ostalo brez cesarja, zato Franki in Italijani v Karlovem kronanju niso videli uzurpacije cesarskega naslova. Bizantinci so na imenovanje gledali povsem nasprotno, vendar protesti Irene in njenega naslednika Nikiforja I. niso imeli večjega učinka.
Mojmirju I. je uspelo združiti nekaj slovanskih kneževin in leta 833 ustanoviti Velikomoravsko državo. Njegov naslednik Rastislav se je boril tudi proti Germanom,К. Грот. Моравия и Мадяры, Петроград, 1881, стр. 108 и сл. zato je Velikomoravska poskušala vzdrževati dobre odnose in Bolgarijo, predvsem zaradi njene velike vojaške moči.
Vojaški pohodi thumb|250px|left|Bolgarija pod Borisom I.
Boris I. je kot sin in naslednik kana Presijana leta 852 poslal v Vzhodno Frankovsko svojo delegacijo, da bi potrdila mirovno pogodbo iz leta 845. Rudolfi Fulden. Annales, leto 852. Pertz, Mon. Germ. SS, I, str. 367. Ob prihodu na prestol je zagrozil Bizantinskemu cesarstvu z vojno, vendar ga ni napadel.Genesios, ed. Bon., str. 85—86. Dobil je samo majhno ozemlje v Strandži na jugovzhodu države.В. Н. Златарски. Известия за българите, str. 65—68. Mirovna pogodba z Bizantinci se ni podpisala, čeprav sta državi izmenjali nekaj delegacij.В. Розен. Император Василий Болгаробойца. Petrograd, 1883, str. 14.
Leta 854 je moravski knez Rastislav zaprosil Borisa I. za pomoč proti Vzhodni Frankovski. Po nekaterih virih je nekaj Frankov podkupilo bolgarskega vladarja, da je napadel Ludvika Nemškega.Dümmler, каз. съч., I, str. 38. Bolgarsko-slovanski pohod proti Frankom se je končal s katastrofalnim porazom in Ludvikovim napadom na Bolgarijo.Migne, Patrol. gr., t. 126, cap. 34, col. 197. V vojno proti Bolgarom so se vključili tudi Hrvati. Obe ljudstvi sta do takrat živeli v miru, kar kaže, da so bili Hrvati podkupljeni, da bi odvrnili bolgarsko pozornost od vojne na Moravskem.К. Грот. Известия о сербах и хорватах, str. 125—127. Kanasubigi Boris ni mogel doseči nobenega uspeha, zato sta si obe strani izmenjali darila in se mirno razšli.Const. Porphyr.. De admin, imp., ed. Bon, cap. 31, str. 150—151. Vojaške aktivnosti leta 855 so privedle do sklenitve miru med Bolgarijo in Vzhodno Frankovsko. Rastislav se je moral odtlej sam vojskovati proti Ludviku Nemškemu.
Medtem se je leta 855-856 začel konflikt med Bolgari in Bizantinskim cesarstvom, v katerem je Boris, odsoten zaradi vojne s Franki, izgubil Plovdiv, ozemlje okrog Zagore in pristanišča v burgaškem zalivu na Črnem morju. Bizantinski vojski sta poveljevala cesar Mihael III. in cezar Bardas.Gjuzelev, str. 130.Bulgarian historical review, 33 (1-4): 9.
Srbija Po smrti srbskega kneza Vlastimirja okrog leta 850 je bila njegova država razdeljena med njegove sinove Mutimirja, Strojimirja in Gojnika. Vojna s Srbijo (839-842) med Vlastimirjevim očetom Prosigojem in Borisovim očetom Presijanom se je končala s srbsko zmago, zato se je Boris I. nameraval maščevati za očetov poraz. Leta 853 ali 854 je bolgarska vojska pod poveljstvom Borisovega sina Vladimirja Rasata napadla Srbijo, da bi bizantinsko oblast zamenjala s svojo. Srbska vojska, kateri so poveljevali Mutimir in njegova brata, so porazili Bolgare in ujeli Vladimirja Rasata in dvanajst bojarjev.Fine. The Early Medieval Balkans, str. 141. Boris I. in Mutimir sta zatem sklenila mir ali celo zavezništvo. Mutimirjeva sinova Pribislav in Štefan sta do meje spremila bolgarske ujetnike in v znak miru izmenjala darila. Boris je Srbom dal »bogata darila«, sam pa je dobil dva sužnja, dva sokola, dva psa in 80 krznen.F. Raçki. Documenta historiae Chroatie etc., Zagreb, 1877, str. 359.П. Шафарик. Славян. древн., II, 1, str. 289.KOnstantin VIII. Porfirogenet. De administrando imperio, ibid., cap. 32, str. 154-155. V Srbiji se je začela državljanjska vojna med brati, ki se je končala z izgonom Mutimirjevih mlajših bratov na bolgarski dvor.The Serbs, str. 15. Mutimir je zaradi političnih razlogov na dvoru obdržal nečaka Petra Gojnikovića.Đekić, Đ. 2009. Why did prince Mutimir keep Petar Gojnikovic?. Teme 33 (2): 683-688. PDF. Vzroki za vojno niso jasni, verjetno pa je šlo za izdajo. Peter je kasneje porazil Mutimirjevega sina Pribislava in zasedel srbski prestol.
Krst thumb|250px|Borisov krst, Madridski Skilica Razlogi za Borisovo spreobrnitev v krščanstvo so predmet številnih razlag. Nekateri zgodovinarji jo povezujejo s sestro, ki se je spreobrnila med bivanjem v Konstantinoplu. Anderson, 1999, str. 80. Druga zgodba kot pobudnika omenja grškega sužnja na njegovem dvoru. Še bolj mitološka zgodba pravi, da je Boris osupnil in se ustrašil nad ikono Sodni dan in se odločil, da bo sprejel krščanstvo. Zgodovinarji vidijo v njegovem krstu zgolj premišljeno, pragmatično in politično dejanje.Spence, Richard B.. Boris I of Bulgaria. Dictionary of World Biography, Vol. 2, (Frank Northen Magill, Alison Aves, eds.), Routledge, 1998, ISBN 9781579580414.
Boris I. se je zaradi različnih diplomatskih razlogov začel zanimati za spreobrnitev v krščanstvo že dolgo pred tem. Zaradi širjenja svoje oblasti nad slovanskim svetom in pridobitve močnega zaveznika proti najmočnejšemu bolgarskemu sovražniku Bizantinskemu cesarstvu, je najprej poskušal najti zaveznika v Ludviku Nemškemu proti Rastislavovi Velikomoravski.Sullivan, Richard E. (1994). Khan Boris and the Conversion of Bulgaria: A case Study of the Impact of Christianity on a Barbarian Society. Christian Missionary Activity in the Early Middle Ages. Variorum, str. 55–139. ISBN 0-86078-402-9. Ludvik mu je obljubil, da mu bo poslal misijonarje, ki bi lahko Bolgare pripeljali pod okrilje rimske cerkve.Barford, Paul M. (2001). The Early Slavs: Culture and Society in Early Medieval Eastern Europe. Cornell University Press. str. 91–223. ISBN 0-8014-3977-9. Konec leta 863 je cesar Mihael III. napovedal Bolgariji vojno. Sledilo je obdobje lakote in naravnih nesreč, ki so povzročile upor in prisilile Borisa, da je z Bizantinci sklenil mir in obljubil, da se bo v zameno za mir in ozemeljske koncesije v Trakiji spreobrnil v krščanstvo po vzhodnem obredju.Fine, str. 118-119 Na začetku leta 864 se je dal z družino in izbranimi člani bolgarskega plemstva v Pliski v tajnosti krstiti predstavnikom bizantinske duhovščine.Anderson, Gerald H. (1999). Biographical Dictionary of Christian Missions. Wm. B. Eerdmans Publishing. str. 80. ISBN 0-8028-4680-7. Njegov krstni boter je bil cesar Mihael III., po katerem je privzel krščansko ime Mihael.
Borisa je tudi brez diplomatskih pritiskov zanimalo pokristjanjenje Bolgarov, zlasti zaradi odprave neenotnosti v bolgarski družbi. Ob njegovem prihodu na prestol so Bolgari in Slovani predstavljali ločena elementa bolgarske družbe. Bolgari so bili manjšina in hkrati vojaška aristokracija, podobna Normanom v srednjeveški saški Angliji. K družbeni delitvi je svoje prispevala tudi verska pluralnost. Slovani so imeli svoje bogove, medtem ko je bolgarska elita verovala v nebeškega boga Tangro. Z zlomom moči starih verovanj bi Boris zmanjšal vpliv plemstva (bojarjev), ki so upirali kanovi avtoriteti.
S prihodom Metoda in njegovih učencev in uvedbo cirilične pisave se je Bolgarija osvobodila grške pisave in grškega jezika v cerkvenem obredju. K poenotenju države je pripomogel tudi razvoj slovanske krščanske kulture.
Pokristjanjenje Bolgarov in ustanovitev Bolgarske cerkve 250px|thumb|right|Borisov krst, Manasova kronika