Drugo bolgarsko cesarstvo

Drugo bolgarsko cesarstvo (bolgarsko Второ българско царство, Vtorо Bălgarskо carstvo) je bila srednjeveška bolgarska država, ki je obstajala od leta 1185 do 1396 ali 1422.Тютюнджиев, Иван; Пламен Павлов (1992). Българската държава и османската експанзия 1369–1422 (bolgarščina). Велико Търново. Bilo je naslednik Prvega bolgarskega cesarstva in doseglo vrh svoje moči pod carjema Kalojanom in Ivanom Asenom II., potem pa so ga od poznega 14. stoletja do zgodnjega 15. stoletja osvojili osmanski Turki.Steven Runciman. A history of the First Bulgarian Empire.Васил Н. Златарски. История на българската държава през средните векове. Том I. История на Първото българско царство. Част I. Епоха на хуно-българското надмощие (679—852).

Do leta 1256 je bilo dominantna sila na Balkanu, ki je v več velikih bitkah porazila Bizantinsko cesarstvo. Leta 1205 je car Kalojan v bitki pri Odrinu porazil vojsko Latinskega cesarstva, ki je bilo ustanovljeno leto pred tem po četrti križarski vojni. Kalojanov nečak Ivan Asen II. je porazil tudi Epirski despotat. Med njegovim vladanjem se je Bolgarija raztezala od Jadranskega do Črnega morja in doživela gospodarski razcvet. V poznem 13. stoletju je začelo cesarstvo zaradi stalnih vpadov Mongolov, Bizantincev, Ogrov in Srbov ter notranjih sporov in vstaj propadati. V 14. stoletju si je za nekaj časa opomoglo in se stabiliziralo, vendar je osrednja oblast v več regijah izgubila svojo moč. Na predvečer osmanske invazije je bilo cesarstvo razdeljeno na tri dele.

Bolgarski umetniki in arhitekti so kljub močnemu bizantinskemu vplivu razvili svoj prepoznaven slog. V 14. stoletju sta v obdobju, znanem kot druga zlata doba bolgarske kulture, cvetela bolgarska književnost in umetnost.Kǎnev, Petǎr (2002). Religion in Bulgaria after 1989. South-East Europe Review 1: 81. Prestolnica Veliko Trnovo, katero so imeli za Novi Konstantinopel, je postala glavno kulturno središče in središče pravoslavnega sveta.Obolensky, str. 246. Po zmagi Osmanskega cesarstva se je velik del bolgarskih učenjakov in duhovščine odselil v Srbijo, Vlaško, Moldavijo in ruske kneževine, kamor so prenesli bolgarsko kulturo, knjige in hezihastične ideje.Kazhdan 1991, str. 334, 337.

Ime Za cesarstvo so njegovi sodobniki najpogosteje uporabljali ime Bolgarija, kot so ga imenovali njegovi prebivalci.Fine 1987, str. 13. Med vladavino carja Kalojana je bilo cesarstvo včasih znano kot bolgarsko in vlaško. Papež Inocenc III. in drugi tujci, med njimi tudi latinski cesar Henrik Flandrijski, so ga v uradnih dokumentih naslavljali z Bolgarija ali Bolgarsko cesarstvo.Letters by the Latin Emperor Henry. LIBI, vol. IV, Bulgarska akademija znanosti, Sofija, str. 15, 16.

V sodobnem zgodovinopisju se država imenuje Drugo bolgarsko cesarstvo, Drugo bolgarsko carstvo ali Drugo bolgarsko kraljestvo, da bi se razlikovala od Prvega bolgarskega cesarstva.Kenrick, Donald (2004). Gypsies, from the Ganges to the Thames. University of Hertfordshire Press. str. 45. ISBN 1902806239. Za obdobje pred sredino 13. stoletja se je uporabljaj tudi naslov Cesarstvo Vlahov in BolgarovEncyclopædia Britannica: Vlach. Pridobljeno 20. septembra 2011. ter njegove različice Vlaško-bolgarsko cesarstvo, Bolgarsko-vlaško cesarstvoKolarz, Walter (1972). Myths and Realities in Eastern Europe. Kennikat Press. str. 217. ISBN 0804616000. ali Romunsko-bolgarsko cesarstvo. Slednja se uporablja samo v romunskem zgodovinopisju.Boia, Lucian (1972). Romania: Borderland of Europe. str. 62.

Arabski letopisci so od 13. stoletja uporabljali izključno ime Vlaška in ne Bolgarija. Vlaško so imenovali al-Avalak, njene prebivalce pa ulakut ali ulag.Dimitri Korobeinikov. A broken mirror: the Kipchak world in the thirteenth century. V Florin Curta, urednik. The other Europe from the Middle Ages. Brill, 2008, str. 394.

Ozadje Ko je bizantinski cesar Bazilij II. (vladal 976–1025) leta 1018 podjarmil Prvo bolgarsko cesarstvo, je vladal previdno. Obstoječ davčni sistem, zakonodaja in oblast nižjega plemstva so ostali nespremenjeni do njegove smrti leta 1025. Avtokefalni bolgarski patriarhat je bil podrejen ekumenskemu patriarhu v Konstantinoplu in priključen k nadškofijskemu središču v Ohridu, sicer pa so tako patriarhat kot škofije ostali avtonomni. Bazilij je za prvega bolgarskega nadškofa imenoval Ivana I. Debrskega, njegovi nasledniki pa so bili Bizantinci, se pravi Grki. Bolgarski aristokrati in člani carjeve družine so dobili različne bizantinske naslove in bili preseljeni v azijski del Bizantinskega cesarstva.Bozhilov & Gyuzelev 1999, str. 342–343.Bozhilov & Gyuzelev 1999, str. 365. Bolgarski jezik, književnost in kultura so kljub težavam preživeli.Bozhilov & Gyuzelev 1999, str. 391–392. Večina osvojenega bolgarskega ozemlja je bila vključena v Bolgarsko, Sirmijsko in Paristrionsko témo.

Pod Bazilijevimi nasledniki je moč Bizantinskega cesarstva oslabela. Vdori Pečenegov in povišanje davkov so povečali nezadovoljstvo, ki je imelo za posledico več velikih uporov leta 1040–1041 ter v 1070. in 1080. letih. Središče prvih uporov je bila Bolgarska téma na ozemlju sedanje Makedonije, kjer sta se zgodila množična upora Petra Deljana (1040–1041) in Georgija Vojteha (1072). Oba so bizantinske oblasti s težavo zatrle.Andreev & Lalkov 1996, str. 140, 143. Uporoma so sledili upori v Paristrionu in Trakiji.Bozhilov & Gyuzelev 1999, str. 406. Po prihodu Komnenov se je stanje v Bizantinskem cesarstvu v prvi polovici 12. stoletja stabiliziralo. Bolgare so pacificirali in do poznega 12. stoletja ni bilo nobenega upora.

Zgodovina Začetki thumb|250px|Cerkev sv. Dimitrija Solunskega v Velikem Trnovem, ki sta jo na začetku upora zgradila Asen in Peter

Katastrofalno vladanje zadnjega komnenskega cesarja Andronika I. Komnena (vladal 1183–1185) je poslabšalo stanje med bolgarskim kmetstvom in plemstvom. Prvo dejanje njegovega naslednika Izaka II. Angela (vladal 1185–1195 in 1203–1204) je bilo dodatno obdavčenje za financiranje vojne z Normani in njegove poroke.Fine 1987, str. 11. Leta 1185 sta aristokrata, brata Teodor (Todor) in Asen iz Tǎrnovega, zaprosila cesarja, naj ju sprejme v vojaško službo in jima podeli zemljo. Izak II. je njuno prošnjo zavrnil in udaril Asena po obrazu.Fine 1987, str. 10. Brata sta po vrnitvi v Tǎrnovo začela graditi cerkev, posvečeno svetemu Dimitriju Solunskemu. Ljudem sta kazala ikono slavnega svetnika, za katerega sta trdila, da je zapustil Solun, da bi podprl bolgarsko stvar, in začela ščuvati k uporu. Verno prebivalstvo se je takoj pridružilo uporu proti Bizantincem. Starejši brat Teodor je bil kot Peter IV. kronan za bolgarskega cesarja.Andreev & Lalkov 1996, str. 144, 149. Uporu se je takoj pridružila skoraj vsa Bolgarija severno od Stare planine (Balkana), se pravi Mezija, in pridobila podporo Kumanov, turškega plemena, ki je živelo severno od Donave. Kumani so kmalu postali pomemben del bolgarske vojske in igrali ključno vlogo v vojaških uspehih, ki so sledili.Fine 1987, str. 11–12.Vásáry 2005, str. 17. Peter IV. je takoj po izbruhu upora poskušal osvojiti staro bolgarsko prestolnico Preslav, vendar mu to ni uspelo. Za prestolnico Bolgarije je namesto tega razglasil Veliko Trnovo.Andreev & Lalkov 1996, str. 144–145.

Ko se je bizantinska armada vojskovala z Normani, ki so napadli bizantinske posesti na zahodnem Balkanu in oplenili Solun, drugo največje mesto v cesarstvu, so začeli Bolgari napadati severno Trakijo. Bizantinci so se na njihove napade odzvali sredi leta 1186, ko je Izak II. organiziral vojni pohod, da bi zatrl upor, še preden bi se ta še bolj razširil. Bolgari so zavarovali gorske prelaze, vendar je Bizantincem preko drugih prelazov uspelo priti preko Stare planine.Andreev & Lalkov 1996, str. 150. Ko so se prebili do ravnine, se šibka uporniška vojska ni upala zoperstaviti mnogo močnejši in bolje organizirani bizantinski armadi. Peter IV. se je pretvarjal, da se namerava vdati, Asen pa se je medtem odpravil na sever preko Donave zbirat novo vojsko. Bizantinski cesar je požgal bolgarske poljščine in se vrnil v Konstantinopel. Asen se je kmalu zatem vrnil z okrepitvami Kumanov in sklenil, da se bo vojskoval, dokler ne bo Bolgarija svobodna.

Bizantinci so zbrali novo vojsko pod poveljstvom cesarjevega nečaka Ivana Dukasa Angela. Ker se je cesar ustrašil državnega udara, je Dukasa zamenjal s slepim Ivanom Kantakuzenom, ki po zakonu ni mogel postati cesar. Bolgari so ponoči napadli njegov tabor in ubili veliko vojakov.Andreev & Lalkov 1996, str. 150–151.Fine 1987, str. 14. Sredi leta 1186 je proti Bolgarom krenila naslednja vojska pod poveljstvom generala Alekseja Branasa. Branas se je namesto proti Bolgarom obrnil proti Konstantinoplu in zase zahteval bizantinski prestol. Kmalu zatem so ga umorili.Bozhilov & Gyuzelev 1999, str. 431. Bolgari so izkoristili nastali kaos in vdrli v severno Trakijo ter oplenili podeželje, še preden se je bizantinska vojska odzvala s protinapadom. Vojski sta se spopadli samo enkrat blizu trdnjave Lardea, spopad pa se je končal brez zmagovalca. Bolgari so še naprej plenili Trakijo in se brez težav umikali na sever v gore Balkana.Andreev & Lalkov 1996, str. 151.

Proti koncu leta 1186 je Izak II. odšel na svoj drugi pohod proti Bolgarom. Vojska je bila prisiljena prezimiti v Sofiji in s tem dala Bolgarom čas za pripravo na obrambo. Na začetku naslednjega leta so Bizantinci oblegali Loveč, vendar ga niso uspeli osvojiti. Z Bolgari so sklenili premirje, s katerim so de facto priznali bolgarsko neodvisnost.Bozhilov & Gyuzelev 1999, str. 431–432.Fine 1987, str. 15.

Ko je bil vodja tretjega križarskega pohoda Friderik I. Barbarossa na robu vojne z Bizantinci, sta mu Asen in Peter IV. ponudila vojsko 40.000 mož v zameno za uradno priznanje bolgarske države. Odnosi med križarji in Bizantinci so se nazadnje izboljšali in ponudba je propadla. Naslednje leto se je Izak II. odpravil na še en pohod proti Bolgarom, ki se je končal s katastrofalnim porazom na prelazu Trjavna. Cesar se je komaj rešil, cesarsko zakladnico, vključno s krono in križem, pa so zasegli zmagovalci.Andreev & Lalkov 1996, str. 153–155. Asen se je po zmagi kronal za cesarja kot Ivan Asen I.Fine 1987, str. 16. Peter IV. je obdržal cesarski naslov, oblast pa je prepustil svojemu bolj energičnemu bratu.Andreev & Lalkov 1996, str. 145.

V naslednjih štirih letih se je težišče vojne prestavilo na ozemlje južno od gora Balkana. Asenova strategija hitrih napadov na različnih mestih se je izplačala in kmalu je osvojil pomembni mesti Sofijo in Niš na jugozahodu ter si odprl pot v Makedonijo.Bozhilov & Gyuzelev 1999, str. 434. Leta 1194 so Bizantinci zbrali ogromno vojsko, sestavljeno iz vzhodnih in zahodnih enot, vendar so bili v bitki pri Arkadiopolu poraženi. Izak II., ki se ni več mogel upirati Bolgarom, je poskušal skleniti zavezništvo z ogrskim kraljem Bélo III., vendar ga je pred tem odstavil in oslepil brat Aleksej III. Angel.Fine 1987, str. 27. Bizantinci so se poskušali pogajati za mir, a ker je Asen v zameno zahteval vrnitev vsega bolgarskega ozemlja, se je vojna nadaljevala. Leta 1196 je bila bizantinska vojska ponovno poražena daleč na jugu pri Seresu. Ivana Asena je po vrnitvi v Tǎrnovo ubil njegov bratranec Ivanko v zaroti, ki jo je spodbudil Konstantinopel.Andreev & Lalkov 1996, str. 156–157. Peter IV. je začel oblegati Tǎrnovo, zato je Ivanko pobegnil v Konstantinopel in kasneje postal guverner Plovdiva (Filipopolis). Manj kot leto za Asenom so umorili tudi Petra IV.Andreev & Lalkov 1996, str. 146–147.

Vzpon 250px|thumb|alt=A map of the Bulgarian Empire in the late 12th century|Karta Bolgarskega cesarstva z ozemeljskimi razširitvami v vojnih pohodih leta 1185 in 1197 right|250px|thumb|Cerkev Štiridesetih mučencev v Velikem Trnovem, v kateri je pokopan car Kalojan