Policijska psihologija je področje forenzične psihologije, ki se ukvarja z uporabo psiholoških spoznanj in metod pri delu policistov in policije kot organizacije. Njen namen je narediti policijsko delo učinkovitejše, usposobiti policiste za uspešno soočanje s stresnimi situacijami in skrbeti za etično primerno delo z osebami v postopku obravnave, poleg tega pa še opremiti policiste z znanjem, potrebnim za razumevanje lastnega vedenja in vedenja drugih ter znanja o tem, kako vplivati na vedenje drugih oseb.
Opredelitev Policijska psihologija je ena najmlajših vej uporabne psihologije, kot samostojna panoga pa vnaša psihološka spoznanja v policijsko dejavnost in delo. Ukvarja se s preučevanjem duševnih in fizioloških posledic policijskega dela ter preučevanjem osebnosti policista v različnih situacijah.
Psihološka znanja uporablja na različnih področjih: kazensko in civilno pravo, predkazenski postopki, zaposlovanje policistov, preučevanje duševnih in fizioloških posledic policijskega dela, preučevanje duševnih procesov in stanja policistov v duševno obremenjujočih situacijah, preučevanje osebnosti policistov v vseh možnih okoliščinah, raziskovalno delo na področju kriminala in policije kot organizacije.
Policijska psihologija vključuje tematike klinične, socialne, obče, forenzične, razvojne psihologije, psihologije osebnosti ter skupnosti, psihometrije, kriminologije, psihološkega svetovanja itd.
Zgodovina Zgodovina policijske psihologije izhaja iz razvoja forenzične psihologije na katerega so vplivali poleg psihologov tudi psihiatri in pravniki. Obstaja več razlag poteka razvoja, ki so večinoma odvisne od porekla avtorjev ter pripadnosti različnim smerem. Razvoj je predvsem odvisen od sprememb in dopolnitev pravnih norm, ki veljajo na določenem območju. Šele v 18. stoletju se je na sodiščih začel omenjati pojem "najmanjše duševne kompetentnosti", ki jo je moral obtoženi imeti, da je bilo sojenje pravično. Ta sprememba zakonodaji je močno povečala zanimanje za norost, zaradi česar so začeli vpeljevati preizkuse prištevnosti in nastala je potreba po sodelovanju nepravnih strokovnjakov v sodnih postopkih. Ključnega pomena za razvoj je tudi objava prve uradne statistike kriminala v Franciji leta 1827, ki je omogočila vpogled v prostorsko razporeditev kriminala in zasnovala začetke geografskega profiliranja.
Začetki policijske psihologije segajo natančneje v čas okoli leta 1919, ko so v Nemčiji začeli uporabljati psihologe za reševanje težav v policijskih enotah.Sodelovanje psihologov s policijskimi organizacijami se je bolj intenzivno začelo okrog leta 1950 v okviru nabora policistov in pri posredovanju v družinskih zadevah. Leta 1966 so v Münchnu redno zaposlili psihologa, ki je usposabljal policiste za delo pri patruljiranju in obvladovanju množice, leta 1968 pa so prvega policijskega psihologa zaposlili tudi v Los Angelesu.
Uvajanje spoznanj psihologije v policijsko delo je pripeljalo do nastanka nove aplikativne vede – policijske psihologije. K razvoju policijske psihologije v ZDA (in posledično v svetu) je precej pripomogel znanstveni vedenjski (behavioristični) oddelek akademije FBI (angl. Behavioral Science Unit of the Federal Bureau of Investigation), ki je v zadnjih letih posvečal predvsem vrstam psiholoških naporov, ki obremenjujejo policiste oziroma so jim policisti izpostavljeni.
V razvitih državah (ZDA, Kanada, Velika Britanija…) sta uvajanje spoznanj s področja psihologije in sodelovanje psihologov pri opravljanju policijskega dela samoumevna, saj so policijske enote teh območij prišle do spoznanja, da dognanja s področja psihologije in vključevanje psihologov v policijske vrste olajša in izboljša opravljanje policijskih nalog ter vodenje in upravljanje v policijskih organizacijah.
Psihologija na področju policijskega dela Psihologija se je izkazala za eno pomembnejših znanstvenih disciplin, ki posegajo na področje policijskega dela. Tako policijski managerji kot policisti morajo razpolagati z znanji razumevanja in vplivanja na vedenje posameznikov in skupin ter znanji za učinkovito delo z ljudmi.
Policijski psiholog Policijski psiholog naj bi obvladoval širok spekter psiholoških in drugih znanj, saj pri svojem delu neposredno uporablja spoznanja različnih zvrsti psihologije ter drugih ved. Tukaj ne gre samo za neposredno uporabo spoznanj, pač pa za prilagajanje specifičnim policijskim situacijam, kar ni možno brez poznavanja policijskih organizacij, policijskega dela in samih policistov, torej je lahko policijski psiholog skoraj vsak profil psihologa, ki se je pripravljen še dodatno izobraževati in usposabljati, saj šolanje ne izobražuje policijskih psihologov. V organizaciji jim je potrebno omogočiti ustrezno izobraževanje, usposabljanje in pridobivanje izkušenj, saj bodo kompetentnost dosegli le z uspešnim vključevanjem v reševanje konkretnih primerov policijskega dela, hkrati pa bodo policisti spoznali potrebo po njihovem znanju in izkušnjah.
Policijski psiholog mora imeti znotraj policijske enote status strokovnjaka in ne starešine, saj svetuje in ne odloča. Zaradi narave svojega dela in če želimo, da bo pri svojem delu uspešen, mora bit podrejen neposredno predstojniku.
Če se psiholog znotraj enote ukvarja izključno s selekcijo in usmerjanjem kariere policistov, ni potrebno da je dodatno pooblaščen in oborožen, kar je nujno pri psihologih, ki se ukvarjajo s svetovanjem pri operativnem delu (situacije s talci, uporaba strelnega orožja, ogled kraja zločina, obvladovanje nemirne množice ipd.).
Posebna dilema pri opravljanju poklica je vprašanje zaupnosti oziroma poklicne molčečnosti, saj psihologu policisti zaupajo težave in nepravilnosti pri svojem delu, kršitve, ki so jih storili, ideje, ki jih preganjajo ipd. in pomembna je meja, kdaj naj (in če lahko) psiholog prelomi poklicno molčečnost in o tem poroča svojemu nadrejenemu. V ZDA se je uveljavilo pravilo prekinitve poklicne molčečnosti, če obstaja nevarnost umora ali samomora, če gre za zlorabo otrok ali druga kazniva dejanja, ki predstavljajo veliko nevarnost za policista ali druge, v primeru pooblaščenosti delavcev pa tudi takrat, kadar obstaja sum, da jim ni več mogoče zaupati orožja, ker predstavljajo nevarnost zase ali druge.
Nekatera znanja in veščine, ki naj bi jih imel policijski psiholog: razumevanje konceptualne osnove dela policijskega (ali forenzičnega) psihologa razumevanje psihologije tudi kot študij kriminalnega vedenja poznavanje strukture in delovanja pravosodnega sistema ter zakonodaje (npr. ustavna določila, Kazenski zakonik, Zakon o kazenskem postopku…) poznavanje (potencialne) dosežkov uporabe psihologije v kriminalnih preiskavah, pravnih postopkih, pri delu z zaporniki ter pri pomoči ali delu z žrtvami in obsojenci poznavanje psihologije v zvezi z delom s prestopniki, žrtvami, pričami in preiskovalci
Delo policijskega psihologa Vloga policijskih psihologov v policiji naj bi bila trojna: posredovanje znanj in usposabljanje – pri policijskih managerjih gre predvsem za posredovanje znanja s področja organizacijskega vedenja (vedenje posameznikov v organizaciji, vodenje, motiviranje, organiziranje itd.), pri policistih pa gre za posredovanje t.i. psihologije za policiste (osnove psihologije in psihopatologije ter konkretna izhodišča za delo s posebnimi kategorijami v populaciji) svetovanje in pomoč policistom in policijskim managerjem pri opravljanju nalog neposredno ukvarjanje s policisti in policijskimi managerji (izbira kandidatov za šolanje, napredovanje ipd.) s posebno izstopajočim pomenom psihohigienskega dela za policiste
Howitt je delo policijskega psihologa kratko predstavil kot: sodelovanje pri ocenjevanju in izboru kandidatov za policiste, individualno in skupinsko svetovanje, svetovanje družinam policistov (ne v Sloveniji), sodelovanje pri programih zatiranja kriminalitete, sodelovanje pri pogajanjih v kriznih situacijah, poučevanje, raziskovanje, razvoj postopkov ali tehnik, ki izboljšujejo psihologovo delo.
Področja na katerih deluje policijski psiholog so raznolika in široko zastavljena: selekcija in usmerjanje kariere – psihološko testiranje, ocenjevalni centri, psihološka evalvacija usposabljanje in izobraževanje – izobraževanje managerjev, izobraževanje policistov, usposabljanje management in organizacijski razvoj – svetovanje managerjem pri delu, svetovanje na področju organizacijskega razvoja, spremljanje učinkov ukrepov psihološko svetovanje in pomoč zaposlenim – psihološko svetovanje, programi pomoči zaposlenim, obvezni psihološki pregledi svetovanje pri operativnem delu – krizne situacije, delo z osumljenci, žrtvami in očividci, psihološko profiliranje storilcev raziskovanje – psihološko raziskovanje policistov in policije, raziskave javnosti v odnosu do policije, raziskovanje storilcev in kršiteljev
Delo psihologa, ki je zaposlen na policiji lahko presega zgoraj omenjene, vendar v tem primeru govorimo širše o forenzičnem psihologu, ki lahko tudi profilira osumljence, svetuje pri zasliševanju osumljencev ali intervjuvanju prič, pomoči žrtvam kaznivih dejanj ali nesreč ipd. Psihologi sodelujejo pri usposabljanju in izobraževanju policistov in vodstvenih delavcev, in sicer v programih izobraževanja kandidatov za policiste in tistih, ki so že dalj časa v policiji, saj je pomembno, da poleg strokovnih področij udeleženci izobraževanj poslušajo tudi predavanja strokovnjakov policijske psihologije.
Selekcija in usmerjanje kariere Selekcija za policijsko delo ima najdaljšo tradicijo in se je dolga leta opirala na negativno selekcijsko metodo (screening out), pri čemer gre za odkrivanje in izločanje neprimernih kandidatov za policista, tako da se je selekcija osredotočala na odkrivanje prisotnosti psihopatologije, namesto na prisotnost kazalcev uspešnosti policijskega dela (selecting in). V ta namen mora biti v organizaciji opravljena temeljita analiza dela ter preučevanje dejavnikov uspešnosti, ki vplivajo na policijsko delo. Za izbor kandidatov z želenimi lastnostmi je potrebno najprej določiti standarde, ki so potrebni za korektno opravljanje policijskega dela, šele nato je mogoče pri kandidatih iskati standardizirane lastnosti.
Z ustrezno selekcijo že na začetku preprečimo nekatere težave in negativne pojave, težave pri socializaciji v smislu socialne kontrole disciplinskih postopkov in nadzora, kar zmanjšuje stroške in ohranja ugled policije na ustrezni ravni. McGinnis (1987) poudarja, da ustrezna selekcija pomeni začetek kariere, ki traja običajno 20 do 35 let in v kateri se pojavljajo različne priložnosti za napredovanje ter osebni in delovni razvoj. Od ustrezne kariere sta odvisna tudi uspešnost in razvoj policijske organizacije, zato je področje razvoja in usmerjanja kariere ena glavnih tem organizacijske psihologije.
Na to področje gledamo s stališča policijske organizacije ali posameznika kot uporabnika nasvetov, usmeritev in priporočil pristojnih služb organizacije za zagotavljanje uspešnega usmerjanja kariere. Le z usmerjanjem si organizacija lahko zagotovi določeno bazo zaposlenih, ki imajo vizijo razvoja lastne kariere v skladu z razvojem in smernicami razvoja organizacije. V preteklosti je organizacija načrtovala kariero posameznikov, ki so bili v procesu večinoma pasivni, novejši pristopi pa poudarjajo, da naj bi bil posameznik odgovoren za svojo kariero, ustrezne službe v organizaciji pa ga morajo za to usposobiti, motivirati in spodbujati.
Potrebno je poudariti, da policijski psiholog ne odloča o sprejemu posameznih kandidatov za policista, njihovih razporeditvah, napredovanju ipd. Na podlagi uporabe predpisanih in uveljavljenih postopkov izdela strokovno mnenje ali priporočilo, ki ga preda vodstvu posamezne organizacije, odločitev pa je stvar policijskega vodstva.
Psihološko testiranje V svetu se za potrebe policijske selekcije najpogosteje uporabljajo naslednji testi: