Grad Lušperk (nemško Luschberg, Luchsperch ali Lusperch) je ležal na strmem griču ob sotočju reke Dravinje in Ljubnice nad naseljem Loška gora pri Zrečah. Grad je bil pozidan sredi 13. stoletja in bil opuščen v začetku 16. stoletja, saj naj bi bil nenaseljen že leta 1502.
Grad je dostopen preko dveh planinskih poti, ki sta markirani.
Zgodovina sličica|Grad Lušperk konec 13. stoletja, rekonstrukcija I. Sapač Grad Lušperk so po vsej verjetnosti dali postaviti krški škofje sredi 13. stoletja, upravljali pa so ga vitezi Lušperški (Loški), med katerimi je prvi omenjen vitez Henrik (Hainreich von Lusperch) leta 1279, ki so bili ministeriali krške škofije. Gospostvo Lušperk se je nahajalo na ozemlju, ki je leta 1042 z dediščino grofice Heme Breško-Selške pripadlo krškemu samostanu in trideset let pozneje novoustanovljeni krški škofiji. V listinah se grad prvič posredno omenja leta 1279, ko je vitez Henrik Lušperški pričal na mariborskem gradu. Grad je leta 1330 izrecno omenjen kot castrum in Luchsperch, leta 1433 kot vest Lusperch.
Omenjen vitez Henrik se pojavlja med letoma 1279 in 1309. Iz kasnejših listin izhaja, da je bil eden od stranske linije mariborskih vitezov. To izhaja še posebej iz listine iz leta 1305, v kateri vitez Konrad Mariborski in njegova žena Benedikta prodata moževemu bratrancu Gotfridu svoj delež pri gradu Lušperk. Med Lušpreškimi vitezi srečamo na Lušperku še Henrika (omenjen leta 1307), leta 1333 Peter in leta 1363 Johann z Lušperka. Rodbina je v sedemdesetih letih 14. stoletja izumrla. Leta 1376 je Krška škofija vzela grad nazaj saj je bil njihov fevd, grad pa so upravljali krški gradiščani oziroma so na gradu imeli le oskrbnike. Leta 1430, ko je bil v Vitanju krški škof Ernest Auer, se na gradu omenja oskrbnik Nikolaj Lewpacher (Purgraff und Amtmann zu Lusperg, ki je pravzaprav Nikolaj Limbuški. V zgodovinskih virih naletimo tudi na ime Viljem Lušperker, ki je verjetno bil uradnik Lušperških, in katerega nam je znan grb – ris na hribu tj. Luchs – berk (Lušperk).
Med letoma 1437 in 1438, v spopadu med knezom Friderikom II. Celjskim in nadvojvodo Friderikom III. Habsburškim, so habsburški pristaši uspeli zasesti bližni grad Jamnik. To se je posrečilo oskrbniku Lušperka Andreju Metzu, ki mu je celjska vojska porušila grad. Metz se je po razdejanju Lušperka menda naselil v Jamnik. Na to smemo pomisliti, ker je znan podatek, da je julija 1439 krški škof Janez Schallermann (1373–1465) Andreju Metzu povrnil stroške, ki jih je imel z obnovo med vojno porušenega gradu Lušperk. Metz pa gradu ni obnovil, temveč je sredstva vložil v Jamnik.Sapač, I. (2016), str. 56 sličica|Razvaljeni ostanki gradu Lušperk v drugi polovici 15. stoletja, rekonstrukcija I. Sapač Pomen gradu je upadel po omenjen razdejanju ok. leta 1439 in že leta 1502 je bil opuščen oziroma nenaseljen. Na franciscejskem katastru za katastrsko občino Loška Gora (nem. Luschberg) je viden tloris (porušenega) gradu Luschberg.sličica|Notranjost gradu Lušperk.Od gradu se je po več kot 500 letih ohranilo obodno obzidje, ki je ponekod še vedno 6 metrov visoko in več kot 1 meter debelo.
Glej tudi seznam gradov na Slovenskem Grad Freudenberg Grad Jamnik
Sklici
Viri
Stopar, Ivan, Dr.: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji – Med Prekmurjem in porečjem Dravinje, Založba Park, Ljubljana, 1991, ISBN /.
Zunanje povezave
Lušperk Kategorija:Loška Gora pri Zrečah