Hano (Hanno ali ), * okoli 1509 Cejlon (sedaj Šrilanka), † 16. junij 1516 Rim, je bil bel udomačen slon doma z otoka Cejlona, last Leona X. in predmet obravnave v Bedinijevi knjigi The Pope's Elephant; An Elephant's Journey from Deep in India to the Heart of RomeThe Pope's Elephant; An Elephant's Journey from Deep in India to the Heart of Rome - Papežev slon; slonovo potovanje iz indijskega središča do rimskega srca. Slon je bil darilo portugalskega kralja Manuela I, ki je želel pridobiti papeževo naklonjenost. Heno je bil za papeža, ki je bil vajen eksotičnih živali, predragoceno darilo ter ljubljenec papeškega dvora in ljudstva, s svojimi raznovrstnimi spretnostmi je sodeloval pri vseh procesijah v Rimu.
Zgodovina sličica|180px|Sodobna upodobitev kralja Manuela, kako jaha slona Hana. sličica|180px|Raffaello Santi, okoli 1514 Skica slona Hana, ljubljenca papeža Leona X. sličica|180px|Giulio Romano (1499-1546), risbe z rdečim svinčnikom za upodobitev slona Hana, ki jih hranijo v Oxfordu sličica|180px|Barabellov slovesen vzpon in padec - sodobna parodija
Nenavadno okostje
Med pripravami na Drugi vatikanski koncil so v vatikanskih Belvederskih vrtovih 1962 našli okostje, za katerega so delavci sprva menili, da gre za dinozavra, po tem, ko se je izkazalo, da gre le za slona, so nanj kmalu pozabili. Šele konec osemdesetih let 20. stoletja se je za zadevo pričel zanimati arheolog Silvio Bedini, ameriški profesor na Smithsonovem inštitutu v New Yorku, ko je raziskoval podzemne vatikanske predore in naletel na slonove kosti. Na podlagi svojih preučevanj je leta 1997 izdal knjigo Papežev slon (The Pope’s Elephant), ki so jo prevedli v številne jezike.The Pope's Elephants by Silvio A. Bedini. Paperback, 320 pages. Published April 1st 2000 by Penguin Books (prvič objavljeno julija 1997). ISBN 0140288627 (ISBN13: 9780140288629). Edition Language English. Pridobljeno 19.5.2016. V knjigi pojasnjuje skrivnostno okostje, ki naj bi pripadalo slavnemu Hanu, najbolj priljubljeni živali papeža Leona X.
Kraljevsko darilo
Kralj Manuel I. je potreboval papeževo naklonjenost za ohranitev osvojenih področij v Ameriki in Aziji ter varno trgovanje, ki so ga ogrožali egiptovski in turški Mameluki. V znamenje podreditve cerkveni oblasti je leta 1514 papežu poslal bogat zaklad, ki ga je spremljalo 140 odličnikov in služabnikov, ki je obsegal tkanine, brokate, zlate predmete in dragulje, poleg tega pa kot znamenje portugalske vseobsežnosti še številne eksotične živali, kot so opice, papige, leopardi, perzijski konj in seveda najznamenitejše darilo – petletni beli slon Hano, ki so mu latinsko rekli Annone. Slon Hano je bil torej najodličnejše kraljevsko darilo za kronanje Leona X.
Poleg Hana je portugalski kralj papežu kako leto pozneje za njegov živalski vrt podaril tudi nosoroga, ki ga je naslikal Albrecht Dürer v znamenitem lesorezu; umetnik nikoli ni bil videl živali in jo je upodobil le po podrobnem opisu očividcev. Po enih teorijah naj bi portugalski kralj prejel ti živali v dar od kočinskega kralja, po drugih pa naj bi kralj ukazal svojemu podkralju v Indiji Alfonsu, da ju ujamejo in prepeljejo v Rim.
Slovesen sprejem
Hano je dobil ime po znamenitemu kartaginskemu poveljniku in morjeplovcu Hanu. Hanibal je uporabil v svojem času za bojevanje tudi slone. Ladja, ki je prevažala Hana, je priplula iz Lizbone in izkrcala petletnega slona ob Tiberinem ustju. Na poti do Rima so se vrstili številni radovedneži, ki so želeli za vsako ceno hoteli videti redko žival, ki je prvič stopila na italijanska tla celo tisočletje po propadu Rimskega cesarstva. Po nekaterih podatkih naj bi zaradi ogromnega prihoda ljudi nastala velika škoda na pridelkih, v vinogradih, sadovnjakih, do škode je prišlo tudi na vilah in hišah, kjer so gledalci z naskokom zavzemali stopnice, balkone in okna, da bi dosegali čim boljše opazovalne točke.
V Rim so končno prispeli 12. marca 1514. Slona so vodili v povorki po cestah glavnega mesta Papeške države med dvema kriloma navdušene množice skupaj z leopardoma, panterjem, papigami, redkimi purani ter bogato okrašenimi indijskimi konji. Hano je imel na grbi srebrno nosilnico v obliki graščine, ki je vsebovala skrinjo s kraljevskimi darovi; med drugim je nosil oblačila, okovana z biseri in dragulji, kakor tudi zlatnike, skovane posebej za to priložnost.
Papež je pričakoval prihod poslanstva v Angelskem gradu; ko je enkrat prispel pred njegovo obličje, je Hano trikrat pokleknil v znamenje spoštovanja, podrgnil rilec po copatih, nato pa na ukaz svojega indijskega varuha srknil vode iz golide in jo brizgnil tako proti kardinalom kot tudi proti množici.
Ladja z nosorogom, ki je odplula pozneje, je doživela brodolom v zalivu Spezie 1516, zato nosorog nikoli ni prispel do ljubitelja živali v Rimu.
Rimsko življenje sličica|180px|Raffael Santi: Ustvarjanje živali (izrez). Za drevesom je Hano, spodaj tudi nosorog, ki pa je utonil pri brodolomu sličica|180px|Filomates: Slon HanoRim 1514 (lesorez)
Slona so sprva namestili v barako na Belvedersko dvorišče, ki so ga ravno takrat gradili, nato so ga prepeljali v posebno stavbo med Baziliko sv. Petra in Apostolsko palačo, blizu trga Borgo Sant Angelo. Njegov prihod so opevale pesmi in uprizarjala umetnost. Malaspina je napisal o njem:
Elefante bianco (italijanski izvirnik) Beli slon (slovenski prevod) Nel Belvedere prima del grande Pastore Venne condotto l'addestrato elefante che danzava con tanta grazia e tanto amore che difficilmente un uomo avrebbe potuto ballare meglio. Na Belveder pred velikega Pastirja So pripeljali izurjenega slona, Ki pleše tako ljubko in spretno, Da bi ga težko kak človek prekosil.
Takratni letopisci govorijo o njem kot o izredno bistroumni živali, ki se je pogosto predstavljala s plesi, brizganjem po občinstvu z rilcem in različnimi norčijami.
Hano je takoj postal ljubljenec papeškega dvora in bil glavna osebnost pri procesijah v mestu; čuval ga je protonotar Branconio. Njegovo vzdrževanje je zneslo sto zlatnikov letno in ena glavnih nalog dveh največjih umetnikov te dobe, Raffaela in Aretina, ki sta to nenavadno žival zelo občudovala, je bila njeno varovanje.
Hano na papeškem dvoru Posedovanje posebnih divjih živali v živalskem vrtu ni bilo po evropskih vladarskih hišah nobena redkost, poleg tega je bil papež Leon X. navajen, da je imel okrog sebe redke živali. Njegov oče Lovrenc Veličastni se je v Firencah zabaval z živalsko razstavo in se je sploh rad ukvarjal z divjimi živalmi. V Vatikanu je uredil majhen živalski vrt, v katerem je držal poleg medveda in dveh dresiranih leopardov tudi kameleon, ki je pri ljudeh vzbujala veliko radovednosti.
Hano je razveseljeval ne le papeža, ampak tudi ljudstvo. Papež je v skrbi za občasne javne slonove predstave poklical njegovega indijskega skrbnika in vaditelja Mahuta, ki ga je tako dolgo vadil, da se je na njegov mig priklonil in pokleknil, škropil okrog sebe z vodo, plesal po zvokih glasbe in izvajal vsakovrstne spretnosti. Za papeža je bil Hano predragoceno kraljevsko darilo. Papeževo občudovanje slona se je izražalo tudi v tem, da je dovolil vernikom vstop k slonovem hlevu; radovedneži so ga trumoma obiskovali ob nedeljah in si ogledovali njegovo ohišje, kjer so lahko opazili, da se je včasih z njim igral in sprejemal njegovo vdanostno nerodnost.
Ko si ga je papežev nečak Lorenzo leta 1514 hotel izposoditi za neko razstavo v Florenci, je stric to zavrnil, saj se je bal, da Hano ne bi mogel vzdržati dolgega potovanja brez zdravstvenih posledic. V svoji odklonitvi je Leon razložil, da se boji za slonove noge. Pomislil je sicer na izdelavo neke vrste čevljev, ki pa najbrž ne bi zadostovali za dolgo razdaljo.
Zabeležen je slavnostni sprevod za pesnika in dvorskega norca Baraballa, gaetskega opata, ki je bil pomembna osebnost na papeškem dvoru; s svojimi šaljivimi predelavami Petrarcovih verzov je redno spravljal papeža v dobro voljo in njegove goste, za kar je z veseljem prejemal visoka priznanja. Ko je prispel v Rim, da bi prejel izredno priznanje, je papež uporabil priložnost, da ga je kronal na veselici 27. septembra 1513 v posebnem obredu s pesniškim vencem. Vrhunec veselice je bil, ko so ga posadili na Hana in ga vodili naokoli po mestu. Slon je to veselico nekaj časa potrpežljivo prenašal, ko pa je množica začela oglušujoče vreščati, je to slona tako vznemirilo, da je vrgel jezdeca s sebe v reko na veliko zabavo zbrane množice. Pozneje je v zvezi s tem napisal Poli posmehljiv sonet.
Pri nekem drugem slonovem nastopanju pa je prišlo do usodne nesreče. Giuliano de’ Medici se je 25. januarja 1515 poročil s Filiberto Savojsko, hčerko pokojnega Ludvika Francoskega in so ga marca pričakovali skupaj z njegovo soprogo tudi v Rimu. Za njegov sprejem ni bila okrašena z zmagoslavnimi slavoloki le pot, temveč so mu poslali naproti množico plemičev, kakor tudi Hanota, ki je nosil stolp, v katerem so sedeli oboroženi strelci. Pozdravni streli in hrumenje množice je slona hudo prestrašilo, zaradi česar je ob obračanju stolp padel proti Tiberi. Ob tem so se prestrašili konji, ki so poteptali nekaj bežečih ljudi; po uradnem poročilu je bilo kar trinajst mrtvih in precej ranjenih.
Uspešno poslanstvo Portugalski kralj, ki je vedel za papeževo zanimanje za redke in nenavadne zverine, si je s svojim darilom pridobil Levovo naklonjenost. Poslanstvo je, zlasti po zaslugi svojega nenavadnega voditelja, doseglo popoln uspeh. Papež je izpolnil vse zahteve in prošnje kralja Manuela. Portugalski poslanci, dostojanstveniki in njihovi spremljevalci so bili odlikovani z visokimi častmi in so dobili bogate darove. Papež je bil tako zadovoljen s svojim »posrednikom«, da je dovolil prosto vstopnino v vsa rimska gledališča za vse Portugalce za ves čas njihovega bivanja v Rimu. S to predpravico so se posluževali obilno tudi mnogi Rimljani, ki so se predstavljali za »Portugalce«. Znamenit je postal izrek: »Portoghese« (italijanski izvirnik – rimsko narečje) »Portugalec« (slovenski prevod) »Oste io nun te pago gnente; che so’ portoghese, nun se sente?« »Gostilničar, jaz ti ne bom nič plačal; ali se ne čuti, da sem Portugalec?«
Od tega dogodka naprej je rimsko ljudstvo označevalo za »portugalce« tiste ljudi, ki so z goljufijo izborili vstop brez plačila za vstopnino.
Pogin in spomin sličica|180px|Hanov epitaf z napisom; (Orlando, 1538, po Rafaelovi risbi) sličica|180px|Berninijev načrt je uresničil njegov učenec Ferrata; postavljen je bil 11. julija 1667 sličica|180px|Pinelli (1809-1841): Piazza della Minerva v Rimu v 19. stoletju (akvarel)
Smrt V letu 1516 je nepričakovano umrl Leonov brat Giuliano, sam Leon pa je preboleval okužbo. Neki vedeževalni menih je njemu in njegovi živali napovedal skorajšnjo smrt. Na začetku junija je Hano hudo zbolel z dihalno stisko in krči. Papež Leon mu je poslal svojega osebnega zdravnika, ki je ugotovil angino pectoris, tj. bolečino srčnega izvora zaradi obolelih koronarnih žil. Žival je trpela tudi za zaprtjem in zdravniki so po tedanji navadi začeli zdraviti z odvajalom, ki so mu primešali glede na slonovo velikost tudi velike količine zlata v prahu. Zdravljenje ni imelo učinkov, temveč je tako povečalo pritisk na prebavila, da je žival poginila 8. junija 1516 ob navzočnosti samega papeža. Slona so pokopali na Belvederskem trgu.
Spomini Skozi dve leti je torej Hano privlačeval množice na rimskih slovesnostih, povorkah in zabavah ter je bil izredno priljubljen. Za njim je ostalo več spominov: Leon X. je zaprosil Rafaela, naj nariše slončka. Veliki slikar ni odšel osebno, ampak je poslal Romana, ki je z rdečim svinčnikom narisal štiri čudovite risbe, ki jih danes hranijo v Oxfordu. Papež Lev X. je naročil pri Rafaelu tudi slonovo zidno sliko v naravni velikosti pri vhodu v Vatikan, ki je propadla pri graditvi Berninijevega stebrišča za Trg sv. Petra. Danes si lahko ogledamo Hana v okrasih rimskih vil in palač, kakor na primer ob vhodu v Palazzo Massimo alle Colonne, na Romanovem vrtnem vodometu Medičejske vile – in drugod.