Maskat (arabsko: مَسْقَط, izgovorjava Masqaṭ [ˈmasqatˤ]) je glavno mesto in najbolj naseljeno mesto v Omanu. Je sedež guvernerja Maskata. Po podatkih Nacionalnega centra za statistiko in informacije (NCSI) je skupno prebivalstvo guvernata Maskat septembra 2018 znašalo 1,4 milijona. Metropolitansko območje se razteza na približno 3500 km2 in vključuje šest območij, imenovanih vilajet. Maskatu, ki je že od začetka 1. stoletja našega štetja znan kot pomembno trgovsko pristanišče med zahodom in vzhodom, so vladala različna domorodna plemena in tuje sile, kot so Perzijci, Portugalski imperij, Iberska unija in Osmansko cesarstvo na različnih točkah svoje zgodovine. Vpliv Maskata, regionalne vojaške sile v 18. stoletju, je segal vse do vzhodne Afrike in Zanzibarja. Kot pomembno pristaniško mesto v Omanskem zalivu je Maskat pritegnil tuje trgovce in naseljence, kot so Perzijci in Beluhi. Od vzpona Qabusa bin Saida kot omanskega sultana leta 1970 je Maskat doživel hiter infrastrukturni razvoj, ki je privedel do rasti živahnega gospodarstva in večetnične družbe. Maskat Mreža za raziskovanje globalizacije in svetovnih mest (Globalization and World Cities Research Network) imenuje Beta - Global City.
Skalnato zahodno gorovje Hadžar prevladuje nad pokrajino Maskata. Mesto leži ob Arabskem morju ob Omanskem zalivu in je v bližini strateške Hormuške ožine. Nizko ležeče bele stavbe predstavljajo večino mestne krajine Maskata, medtem ko pristaniško okrožje Muttrah s svojim zaledjem in pristaniščem tvori severovzhodno obrobje mesta. V gospodarstvu Maskata prevladujejo trgovina, nafta, utekočinjeni zemeljski plin in pretovor.
Toponimija Ptolemajev zemljevid Arabije identificira ozemlja Cryptus Portus Forster (1844), p.231. in Moscha Portus.Forster (1844), p.241. Učenjaki so deljenih mnenj o tem, kateri od obeh je povezan z mestom Maskat. Podobno se Arijan sklicuje na Omana in Moscha v Nearchusovem potovanju. Interpretacije Arijanovega dela Williama Vincenta in Jeana Baptista Bourguignona d'Anvilla sklepajo, da se je Omana nanašala na Oman, medtem ko se je Moscha nanašala na Maskat.Forster (1844), p.173. Podobno drugi učenjaki opredeljujejo Plinija Starejšega, da je Amithoscuta Muskat.
Izvor besede Maskat je sporen. Nekateri avtorji trdijo, da je beseda arabskega izvora – iz moscha, kar pomeni »napihnjena koža« ali »koža«.Forster (1844), p.173 Drugi avtorji trdijo, da ime Maskat pomeni sidrišče ali kraj »spuščanja sidra«.Miles (1997), p.468. Druge izpeljanke vključujejo maskat iz stare perzijščine, kar pomeni »močno dišeč« Hailman (2006), p.49. ali iz arabščine, kar pomeni »izgubljeno mesto« Philips (1966), p.4. ali skrito.Room (2003), p.246. Cryptus Portus je sinonim za Oman (»skrita dežela«).
Toda Ov-man (Oman) in staro sumersko ime Magan (Maa-kan) v arabščini pomenita morske ljudi. Prebivalec je Maskater, Maskatit, Maskatian ali Maskatčan.
Leta 1793 n. št. je bila prestolnica prenesena iz Rustaqa v Maskat.
Zgodovina
Ustanovljen pred 900 leti in znan po svoji zgodovinski vlogi, je oaza zelenja, čistoče in reda, ki jo zaznamujejo sodobno cestno omrežje in napredno organizirane storitve. Dokazi o skupni dejavnosti na območju okoli Maskata segajo v 6. tisočletje pred našim štetjem v Ras al-Hamra, kjer so našli grobišča ribičev. Grobovi so videti dobro oblikovani in kažejo na obstoj pogrebnih ritualov. Južno od Maskata ostanki harapske keramike kažejo na določeno stopnjo stika s civilizacijo doline Inda.Rice (1994), p.255-256 Pomembnost Maskata kot pristanišča sta že v 1. stoletju našega štetja priznala grški geograf Ptolemaj, ki ga je omenil kot Cryptus Portus (Skrito pristanišče), in Plinij Starejši, ki ga je imenoval Amithoscuta.Forster (1844), p.234.
Pristanišče je v 3. stoletju n. š. pod vladavino Šapurja I. padlo pod sasanidsko invazijo, medtem ko je do spreobrnitve v islam prišlo v 7. stoletju. Pomen Maskata kot trgovskega pristanišča je v stoletjih, ki so sledila, pod vplivom dinastije Azd, lokalnega plemena, še naraščal. Ustanovitev prvega imamata v 9. stoletju je bil prvi korak pri utrjevanju različnih omanskih plemenskih frakcij pod zastavo države Ibadi. Vendar so se plemenski spopadi nadaljevali, kar je Abasidom iz Bagdada omogočilo osvojitev Omana. Abasidi so zasedli regijo do 11. stoletja, ko jih je izgnalo lokalno pleme Jahmad. Oblast nad Omanom je prešla s plemena Jahmad na klan Azdi Nabahinah, med čigar vladavino so prebivalci obalnih pristanišč, kot je Maskat, uspevali zaradi pomorske trgovine in tesnih zavezništev z indijsko podcelino, za ceno odtujenosti ljudi v notranjosti Omana.
Portugalski admiral Afonso de Albuquerque je leta 1507 odplul v Maskat, da bi vzpostavil trgovinske odnose. Ko se je približal pristanišču, so njegove ladje obstreljali. Nato se je odločil osvojiti Maskat. Večina mesta je med in po bojih pogorela do tal.
Portugalci so obdržali Maskat več kot stoletje, kljub izzivom iz Perzije in bombardiranju mesta s strani osmanskih Turkov leta 1546.Miles (1997), p.167 Turki so dvakrat zavzeli Maskat od Portugalcev, 1552 in 1581–88. Izvolitev Nasirja bin Muršida Al-Ja'rubija za imama Omana leta 1624 se je ponovno spremenilo razmerje moči v regiji, od Perzijcev in Portugalcev do lokalnih Omancev. Med najpomembnejšimi gradovi in utrdbami v Maskatu sta utrdbi Al Jalali in Al-Mirani najpomembnejši stavbi, ki so ju zapustili Portugalci. 16. avgusta 1648 je Imam poslal vojsko v Maskat, ki je zajela in porušila visoke stolpe Portugalcev, kar je oslabilo njihov nadzor nad mestom. Odločilno je, da je leta 1650 majhna, a odločna skupina Imamovih čet ponoči napadla pristanišče in prisilila Portugalce k predaji 23. januarja 1650.Miles (1997), p. 196. Državljanska vojna in ponavljajoči se vpadi perzijskega kralja Nader šaha Afšar (perzijsko نادر شاه افشار ali Nader Qoli Beyg نادر قلی بیگ - 1688 – 1747) v 18. stoletju so destabilizirali regijo in še dodatno zaostrili odnose med notranjostjo in Maskatom. Ta vakuum moči v Omanu je pripeljal do nastanka dinastije Al Bu Sa'id, ki od takrat vlada Omanu.Miles (1997), p.256.
Pomorsko in vojaško nadvlado Maskata je v 19. stoletju ponovno vzpostavil Said bin Sultan, ki je 21. septembra 1833 podpisal pogodbo s predstavnikom ameriškega predsednika Andrewa Jacksona, Edmundom Robertsom. Ko je leta 1840 Said pridobil nadzor nad Zanzibarjem, je svojo prestolnico preselil v Stone Town, starodavno četrt mesta Zanzibar; vendar je bil po njegovi smrti leta 1856 nadzor nad Zanzibarjem izgubljen, ko je postal neodvisen sultanat pod njegovim šestim sinom, Madžidom bin Saidom (1834/5–1870), medtem ko je tretji sin, Tuvaini bin Said, postal omanski sultan.
V drugi polovici 19. stoletja je bogastvo Al Bu Sa'ida upadlo in ponovno so se v notranjosti pojavila trenja z imami. Maskat in Muttrah so leta 1895 napadla plemena iz notranjosti in ponovno leta 1915.JE Peterson's Britannica entry (1990), p.6. Britanci so sklenili začasno premirje, ki je notranjosti dalo več avtonomije. Vendar pa so se konflikti med različnimi plemeni v notranjosti ter s sultanom Maskata in Omana nadaljevali v 1950-ih in sčasoma prerasli v Dofarski upor (1962). Upor je prisilil sultana Saida bin Taimurja, da je za zadušitev uporov iz notranjosti poiskal pomoč Britancev. Neuspeli poskus atentata 26. aprila 1966 na Saida bin Taimurja je povzročil nadaljnjo izolacijo sultana, ki je sredi civilnega oboroženega spopada preselil svojo rezidenco iz Maskata v mesto Salala. 23. julija 1970 je Qabus bin Said, sultanov sin, s pomočjo Britancev izvedel državni udar brez prelivanja krvi v palači Salala in prevzel položaj vladarja.
Qabus bin Said je s pomočjo Britancev končal Dofarski upor in združil različna plemenska ozemlja. Državo je preimenoval v sultanat Oman (doslej imenovan Maskat in Oman), da bi končal izolacijo notranjosti od Maskata. Qabus je pridobil storitve sposobnih Omancev, da bi zapolnil položaje v svoji novi vladi,Middle East Policy (2004), p.126. in jih potegnil iz takih korporacij, kot je Petroleum Development Oman. Ustanovljena so bila nova ministrstva za socialne storitve, kot sta zdravstvo in izobraževanje. Gradnja Mina Qabus, novega pristanišča, ki si ga je prvotno zamislil Said bin Taimur, se je razvila v zgodnjih dneh Qabusove vladavine. Podobno je bilo razvito novo mednarodno letališče v okrožju Seeb. Kompleks pisarn, skladišč, trgovin in domov je spremenil staro vas Ruvi v Muttrahu v trgovsko okrožje.Middle East Policy (2004), p.128 Prvi petletni razvojni načrt iz leta 1976 je poudarjal infrastrukturni razvoj Maskata, ki je v 1980-ih in 1990-ih ponudilo nove priložnosti za trgovino in turizem ter pritegnilo migrante iz vse regije. 6. junija 2007 je ciklon Gonu prizadel Maskat in povzročil veliko škodo na lastnini, infrastrukturi in komercialni dejavnosti.
Zgodnje fotografije mesta in pristanišča, ki jih je v začetku 20. stoletja posnel nemški raziskovalec in fotograf Hermann Burchardt, so zdaj shranjene v Etnološkem muzeju v Berlinu. View of the city and city walls in 1904 (Click on photo to enlarge); Muscat's wall and gate .
Geografija
Maskat leži v severovzhodnem Omanu. Rakov povratnik poteka južno od območja. Na zahodu meji na ravnice regije Al Batinah, na vzhodu pa na regijo Aš Šarkija. Notranje ravnice regije Ad Dakilija mejijo na Maskat na jugu, medtem ko Omanski zaliv tvori severno in zahodno obrobje mesta. Voda ob obali mesta je globoka in tvori dve naravni pristanišči v Muttrahu in Maskatu. Centralno gorovje Hadžar poteka skozi severno obalo mesta.
Vulkanske kamnine, pretežno serpentinit in diorit, so očitne na območju Maskata in se raztezajo vzdolž obale Omanskega zaliva 10 ali 12 kilometrov od okrožja Darsait do Jitija.Miles (1997), p. 399. Plutonske kamnine sestavljajo hribe in gore Maskata in se raztezajo približno 48 km od Darsaita do Ras Džisaha. Te magmatske kamnine so sestavljene iz serpentinita, zelenega kamna in bazalta, značilnega za kamnine v jugovzhodnih regijah Arabskega polotoka. Južno od Maskata so vulkanske kamninske plasti razdrobljene in popačene ter se dvigajo do največje višine 1800 m v Al-Dahiliji, regiji, ki vključuje Džabal Akhdar, najvišje gorovje v državi. Griči v Maskatu so večinoma brez rastlinja, vendar so bogati z železom.
V Maskatu prevladuje halofitna puščavska vegetacija tipa sabka.Ghazanfar (1998), p. 80. Naravni rezervat Qurm vsebuje rastline, kot sta Arthrocnemum Macrostachyum in Halopeplis Perfoliata. Koralni grebeni so pogosti v Maskatu. Grebeni Acropora obstajajo v zaščitenih zalivih satelitskih mest Džusa in Kairan.Salm (1993), p. 52 Poleg tega v Kairanu obstajajo manjše kolonije grebenov Porites, ki so se oblikovali v tlak z ravnim vrhom, ki je viden ob oseki. V vodah območja Maskata najdemo rakovice in sladkovodne rake, prav tako sardele in palamide.Miles (1997), p. 410. Ribe Ambassidae so pogoste v sladkovodnih estuarijih, kot je naravni rezervat Qurum.Barth (2002), p. 292.
Ulica sultana Qabusa tvori glavno arterijo Maskata, ki teče skozi mesto od zahoda proti vzhodu. Ulica blizu Al Vataja postane ulica Al Nahdah. Več medmestnih cest, kot sta cesta Nizva in cesta Al Amrat, se križa s cesto Al Sultan Qabus (v Rusailu oziroma Ruviju). Muttrah s pristaniščem Maskat, zaledjem in Mina Qabus je na severovzhodni obali mesta, ki meji na Omanski zaliv. Druga obalna okrožja so Darsait, Mina Al Fahal, Ras Al Hamar, Al Qurum Heights, Al Khuvair in Al Seeb. Stanovanjska in poslovna okrožja v notranjosti so Al Hamrijah, Al Vadi Al Kabir, Ruvi, Al Vattajah, Madinat Qabus, Al Azaiba in Al Ghubra.
Podnebje