Merovingi

thumb|350px|Frankovsko kraljestvo je nastalo s širjenjem Avstrazije, ki so jo ustanovili Merovingi

Merovingi so bili dinastija Salijskih Frankov, ki je od 5. stoletja skoraj tristo let vladala Frankom v regiji z latinskim imenom Francia (Frankija). Njeno ozemlje se je približno ujemalo z ozemljem antične Galije in rimskih provinc Retija in Gornja Germanija in južnim delom Germanije. Dinastijo je ustanovil Hilderik I. (vladal od približno 457-481), sin poglavarja Salijskih Frankov Meroveha. Galijo je pod merovinško oblastjo združil njegov slavni sin Klodvik I. (vladal 481-511).

Po Klodvikovi smrti so bili med vejami Merovinške dinastije pogosti spori, ko so državo ogrožali tujci pa so vedno postali zelo enotni.

V zadnjem stoletju merovinške vladavine so postajali njihovi kralji vedno bolj samo formalni kralji. Njihova vladavina se je končala marca 752, ko je papež Zaharija uradno odstavil Hilderika III..Charles Knight. The English Cyclopaedia: Volume IV. London, 1867, str. 733.Claudio Rendina, Paul McCusker. The Popes: Histories and Secrets. New York, 2002, str. 145. Zaharijev naslednik Štefan II. je leta 754 mazilil in potrdil imenovanje njegovega naslednika Pipina Malega iz Karolinške dinastije.

Merovinško vladajočo družino so njihovi sodobniki včasih omenjali kot »družino dolgolasih kraljev« (latinsko reges criniti), ker so se po dolgih laseh razlikovali od sicer na kratko ostriženih podložnikov. Naziv Merovingi je nastal iz starolatinskega izraza Merovingi ali Merohingi – Merovehovi sinovi, ta pa iz nepotrjene staroholandske oblike.Babcock, Philip. urednik. Webster's Third New International Dictionary of the English Language, Unabridged. Springfield, MA: Merriam-Webster, Inc., 1993: 1415.

Izvor thumb|Pečatni prstan Hilderika I. v Monnaie de Paris

Merovinška dinastija je dobila ime po pol legendarnem Merovehu, voditelju Salijskih Frankov. Zmage njegovega sina Hilderika I. (vladal okoli 457–481) proti Vizigotom, Sasom in Alemanom so postavile meje merovinške države.Merovingian Dynasty (476-750). Crystalinks. Pridobljeno 24. septembra 2014. Hilderikov sin Klodvik I. (vladal 481–511) je potem, ko je porazil rimskega vladarja Siagrija, okoli leta 486 zavladal skoraj celi Galiji severno od Loare. Po zmagi v bitki proti Alemanom pri Tolbiacu leta 496 je po pisanju Gregorja Tourskega prestopil v katoliško vero svoje žene Klotilde. V bitki pri Vouilléu leta 507 je odločilno premagal vizigotsko Toulouško kraljestvo. Po Klodvikovi smrti se je njegovo kraljestvo razdelilo med njegove štiri sinove. Podobne delitve so se dogajale tudi v naslednjem stoletju. Zanimivo je, da je Frankovsko kraljestvo tudi takrat, ko je v njem istočasno vladalo več kraljev, navzven delovalo kot celota, kateri je kolektivno vladalo več kraljev. Spori med njimi in drugi dogodki so lahko imeli za posledico ponovno združitev celega kraljestva pod enim vladarjem.

Britanski egiptolog Flinders Petrie je leta 1906 domneval, da so bili Marvingi, ki jih Ptelomaj opisuje kot ljudstvo, ki živi ob Renu, predniki Merovinške dinastije.W. M. Flinders Petrie. Migrations. (The Huxley Lecture for 1906). The Journal of the Anthropological Institute of Great Britain and Ireland 36 (1906): 205.

Zgodovina thumb|Frankovska zlata tremisa iz sredine 6. stoletja, imitacija bizantinske tremise thumb|Kovanec Klotarja II. (vladal 584-628), Britanski muzej

Ob Klodvikovi smrti leta 511 je Frankovsko kraljestvo posedovalo celo Galijo, razen Burgundije, in celo Veliko Germanijo, razen Saške. Kraljestvo je kljub temu, da je bilo razdeljeno med več kraljev, delovalo kot celota in z združenimi močmi leta 534 osvojilo Burgundijo. Po padcu Ostrogorov so Franki priključili tudi Provanso. Po tej osvojitvi so prodrli do meje z Italijo, kjer so vladali Langobardi, in vizigotsko Septimanijo, ki je ostala dokaj stabilna.Archibald R. Lewis. The Dukes in the Regnum Francorum, A.D. 550-751. Speculum 51 (3. julij): 384. Znotraj teh meja je bilo kraljestvo razdeljeno med Klodvikove sinove in zatem med njegove vnuke, ki so se med seboj pogosto vojskovali in sklepali zavezništva proti drugim kraljem. Smrt enega od bratov je sprožila spore med še živimi brati in pokojnikovimi sinovi z nepredvidljivimi izidi. Kasneje so se spori še zaostrili zaradi dednega fevda kraljice Brunhilde. Zgodnja vojskovanja praviloma niso povzročila splošnega uničenja, ampak so imela bolj kot ne obreden značaj in so potekala po ustaljenih pravilih in normah.Guy Halsall. Warfare and Society in the Barbarian West, 450–900. Routledge, London, 2003.

thumb|left|Triens Dagoberta I. (vladal 629-639); Monnaie de Paris

Klotar II. je leta 613 ponovno združil celo Frankovsko kraljestvo pod enim vladarjem. Kasnejše delitve so ustvatile stabilne enote Avstrazijo, Nevstrijo, Burgundijo in Akvitanijo.

Pogoste vojne so oslabele kraljevo moč, medtem ko je aristokracija od kralja zahtevala vedno večje posesti in ugodnosti v zameno za zvestobo in podporo. Kraljeve koncesije so povzročile, da se je znaten del kraljeve moči prenesel na vodilne comites (grofe) in duces (vojvode). Zaradi pomanjkanja virov je o dogajanjih v 7. stoletju zelo malo znanega,

Klotarjevega sina Dagoberta I. (umrl 639), ki se je na Iberskem polotoku vojskoval z Vizigoti, na vzhodu pa s poganskimi slovanskimi plemeni, se šteje za zadnjega močnega merovinškega kralja. Kralji za njim so znani kot rois fainéants - brezdelni kralji, čeprav sta bila takšna samo zadnja dva. Kralji, celo odločna Dagobert II. in Hilperik II., se vnista vmešavala v politične spore, ampak sta to prepuščala svojim majordomom, ki so kraljeva interese vedno bolj zamenjevali s svojimi. Kraljevo moč je dodatno oslabilo tudi več kraljev, ki so prišli na prestol mladoletni in so že v mladosti umrli.

Spori med majordomi so se končali, ko so Avstrazijci Pipina II. leta 687 triumfirali v bitki pri Tertryju. Po bitki je Pipin, čeprav ni bil kralj, postal politični vodja Frankov in uspel svoj vodilni položaj prenesti na svoje sinove. Sinovi so postali majordomi, potem pa so si razdelili kraljestvo in začeli vladati kot kralji.

Po dolgoletni Pipinovi vladavini je po bitkah s plemstvom in svojo mačeho oblast prevzel Karel Martel. Franki so pod njegovim vodstvom v bitki pri Toursu leta 732 porazili Mavre. Po zmagi bolgarskega kana Tervela in bizantinskega cesarja Leona III. Izavrijca nad arabskim generalom Maslama ibn Abd al-Malikom leta 718 se je ustavilo prodiranje islama v vzhodno Evropo, z Martelovo zmago pri Torsu pa njihovo prodiranje v zahodno Evropo. V zadnjih letih življenja je vladal celo brez kralja, sam pa kraljevega položaja ni prevzel. Njegova sinova Karlman in Pipin sta za frankovskega kralja ponovno imenovala Marovinga Hilderika III., da bi zatrla upor na obrobju kraljestva. Pipin ga je leta 751 odstavil in s podporo plemstva in blagoslovom papeža Zaharije postal eden od frankovskih kraljev.

Vladanje in zakonodaja thumb|left| Merovinška kraljestva thumb| Merovinška bazilika v Metzu, prestolnici Avstrazije

Merovinški kralji so osvojeno bogastvo – materialne dobrine in zemljo, vključno s tam živečim kmečkim prebivalstvom, delil s svojimi pristaši. Njihova oblast ni bila absolutna. Roucge poudarja, da se je »po smrti njegovo premoženje, tudi kraljestvo, enakomerno razdelilo med njegove naslednike, kot da je zasebna lastnina. Kraljestvo je bilo nakakšna patrimonija.«Rouche 1987, str. 420. Nekateri znanstveniki to pripisujejo merovinškemu pomanjkanju smisla za res publica, drugi pa takšen pogled kritizirajo in trdijo, da je preveč poenostavljen.

Kralji so zaslužne plemiče imenovali za grofe (comites) in jih zadolžili za obrambo kraljestva, upravo in sojenje v sporih v svojih grofijah. To se je dogajalo v izoliranem delu Evrope izven rimskega sistema obdavčevanja in javne uprave. Franki so s postopnim prodiranjem nazadnje prevzeli oblast in uvedli svojo upravo v vsej popolnoma romanizirani zahodni in južni Galiji.

Grofi so vojsko zbirali z novačenjem svojih milites, katerim so v zameno za vojaško službo dodelili nekaj zemlje. Vojska se je zbirala na kraljev ukaz in bila podrejena kralju. O splošni vojni politiki je odločala letna nacionalna skupščina plemičev in njihovih oboroženih spremljevalcev. Vojska je tudi potrjevala nove kralje, tako da jih je na ščitu dvignila v zrak. Običaj je bil nadaljevanje starodavne prakse, da so kralja imenovali njegovi vojaki.

Kralj se je vzdrževal tudi iz svoje dedne kraljeve domene, tako imenovanega fisca. Sistem se je sčasoma razvil v fevdalizem. S propadanjem in padcem Rimskega cesarstva je trgovanje zamrlo in kmetijska posestva so postala večinoma samozadostna. V mednarodni trgovini, kolikor jo je ostalo, so prevladovali trgovci z Bližnjega vzhoda, pogosto judovski Radaniti. Kraljeva samozadostnost je trajala do stoletne vojne.

Merovinška zakonodaja ni bila univerzalna in ni veljalo za vse prebivalce enako. Posameznikom se je sodilo glede na njegovo poreklo: za Ripuarske Franke, na primer, je veljal zakonik Lex Ripuaria, ki je bil kasneje tudi kodificiran,Beyerle in Buchner, 1954. medtem ko je za salijske klane veljal salijski zakonik Lex Salica, ki je bilo prvič poskusno kodificirano leta 511Rouche 1987, str. 423. in je veljal vse do valoiškega obdobja. Na zakonodajnem področju so Franki zaostajali za Burgundi in Vizigoti, ki so imeli univerzalno zakonodajo na osnovi rimskega prava. V merovinškem obdobju je zakonodaja ostala spretnost pomnenja rahimburgov, sodnikov, ki so poznali vse precedense, na katerih je temeljila. Merovinška zakonodaja ni poznala koncepta novega zakona, ampak je samo vzdrževala staro izročilo. Germansko izročilo ni imelo nobenega zakona s področja civilnega prava, ki je bilo pogoj za delovanje urbanizirane družbe, kakršno je na primer v Bizantinskem cesarstvu zbral in vpeljal cesar Justinijan I.. Nekaj ohranjenih merovinških odlokov se skoraj v celoti nanaša na delitev posesti med pokojnikove naslednike.

Vera in kultura thumb| Frankovska zlata tremisa iz sredine 7. stoletja s krščanskim križem; Madelinova kovnica, Dorestad, Nizozemska thumb| Merovinške fibule; Cabinet des Médailles thumb| Zlat kelih iz Gourdonovega zaklada thumb| Pokrov merovinškega sarkofaga s krščanskim monogramom; Musée de Saint-Germain-en-Laye thumb|Krstilnica sv. Janeza, Poitiers

Franki so sprejeli krščanstvo po stiku z galsko-rimsko kulturo. Kasneje so ga dodatno razširili menihi. Najslavnejši misijonar je bil sveti Kolumban, irski menih, ki je imel velik vpliv na kraljico Balthildo. Merovinški kralji in kraljice so moč institucij na novo uvedene vere s pridom uporabljali v svojo korist. Samostane in škofijske sedeže so spretno dodeljevali elitam, ki so podpirale vladajočo dinastijo. Mogotci so samostanom poklanjali obsežna zemljišča, da zanje ni bilo treba plačevali kraljevega davka, in jih hkrati obdržali v družinski lasti, tako da so za opate imenovali svoje družinske člane. V samostane so pošiljali tudi neporočene mlajše sinove in hčerke, ki bi lahko ogrozili dediščino starejših sinov. Takšno pragmatično izkoriščanje samostanov je zagotovilo tesne vezi med elitami in samostansko lastnino.

Številni Merovingi, ki so služili kot škofi in opati, ali tisti, ki so velikodušno ustanavljali opatije in samostane, so bili nagrajeni s svetništvom. Med frankovskimi svetniki je bila samo peščica takšnih, ki niso bili člani merovinške dinastije ali družin njihovih zaveznikov, iz katerih so prihajali vojvode in škofi, na primer Gregor Tourski. Te družine so skoraj brez izjem izhajale iz galsko-rimske aristokracije iz južnih in zahodnih regij Galije, ki niso bile pod merovinško oblastjo.