Grofija Flandrija (nizozemsko Graafschap Vlaanderen, francosko Comté de Flandre) je bila zgodovinska grofija na Nizozemskem. Od leta 862 so bili flandrijski grofje eni od prvotnih dvanajst pairov Francoskega kraljestva. Flandrijske posesti okoli Genta, Brugesa in Ypresa so več stoletij spadale med najvplivnejše evropske regije.
Do leta 1477 je bilo pod francosko suverenostjo samo ozemlje zahodno od reke Šelde, ki se je imenovalo Kraljeva Flandrija (nizozemsko Kroon-Vlaanderen, francosko Flandre royale). Poleg tega ozemlja so flandrijski grofje od 11. stoletja posedovali tudi ozemlje na drugem bregu Šelde, ki je bilo fevd Svetega rimskega cesarstva in se je imenovalo Cesarska Flandrija (holandsko Rijks-Vlaanderenor, francosko Flandre impériale). Del Burgundijske Nizozemske, ki je bil v francoski posesti od leta 1384, se je s podpisom Madridske pogodbe leta 1526 in Cambraiske pogodbe leta 1529 priključil k Svetemu rimskemu cesarstvu.
Leta 1795 je bilo preostalo ozemlje znotraj Avstrijske Nizozemske vključeno v Francosko prvo republiko in je leta 1815 prešlo v novoustanovljeno Združeno kraljestvo Nizozemske. Nekdanja Grofija Flandrija, razen Francoske Flandrije, je edini del srednjeveškega Francoskega kraljestva, ki ni del sodobne Francije.
Ime Izraza Flandrija in Flamska (nizozemsko Vlaanderen, Vlaams) izhajata verjetno iz frizijskih izrazov *flāndra in *flāmisk (starofrizijsko flamsk), katerih koren je germanski *flaumaz in pomeni poplavo. Obalne dele Flandrije je od 3. do 8. stoletja dvakrat na dan poplavila plima Severnega morja, v tem času pa so obalo pogosto obiskovali frizijski trgovci z živino. Flandrija je bila naseljena verjetno večinoma s Frizijci.
Flandrijci so v pisnih virih prvič omenjeni v biografiji svetega Eligija (okoli 590-660) z naslovom Vita sancti Eligii. Delo je bilo napisano pred letom 684, vendar je znano šele od leta 725. V biografiji so omenjeni kot Flanderenses, ki živijo v Flandris.
Ozemlje Ozemlje zgodovinske Grofije Flandrije je zdaj del Belgije, Francije in Nizozemske.
Belgija: dve od petih flandrijskih provinc: Zahodna Flandrija in Vzhodna Flandrija del fladrijske province Antwerpen: Bornem del valonske province Hainaut: Tournaisis in ozemlje okoli Moeskroena, ki od leta 1962 spada v Zahodno Flandrijo
Francija: Francoska Flandrija (v departmaju Nord) francoski Westhoek (Zahodni kot): okolica Dunqurquea, Berguesa in Bailleula, kjer je bil glavni jezik flandrijščina Lilloise Flanders, kjer je bil glavni jezik pikardščina, zelo sorodna francoščini Artois (v departmaju Pas-de-Calais), ki je bil leta 1191 izločen iz Flandrije in je leta 1237 postal samostojna grofija
Nizozemska: Zeelandska Flandrija, ozemlje med Belgijo in Zahodnim Scheldtom v južnem delu nizozemske province Zeeland, ki je bil od leta 1581 del Generalnih dežel pod oblastjo Nizozemske republike.
|thumb|300px|Karta Grofije Flandrije ob koncu 14. stoletja; meja med Francijo in Svetim rimskim cesarstvom je označena s prekinjeno rdečo črto
Zastava in grb thumb|left|upright=0.5|Grb Grofije Flandrije (po Geldre Armorial)
Grb Grofije Flandrije je domnevno zasnoval Filip Alzaški, ki je bil flandrijski grof od leta 1168 do 1191. Na njem je črn lev na zlatem polju. V zgodbi o bitki pri zlatih ostrogah, znani tudi kot bitka pri Courtraiu, igrata grb in bojni krik Vlaendr'n den leeuw (Flandrija, lev) ključno vlogo v tvorbi flandrijske narodne zavesti. Grb grofije se je zato ohranil kot grb belgijske Flandrijske skupnosti.
Filip Alzaški naj bi zastavo z levom prinesel iz Svete dežele, kjer naj bi jo domnevno zaplenil saracenskemu vitezu. Zgodba je seveda izmišljena, saj se je lev na njegovem osebnem grbu pojavil že leta 1163, ko sploh še ni bil v Levantu. Filip je v resnici samo sledil evropskim trendom, saj so se levi v tem obdobju pojavili tudi na grbih Brabanta, Luksemburga, Nizozemske, Limburga in drugod. Zanimivo je, da se je lev kot heraldični simbol pojavil predvsem v obmejnih delih Svetega rimskega cesarstva in deželah, ki so mejile z njim. Zgleda, da so z levom poskušali simbolizirati neodvisnost od cesarja, ki je imel v svojem osebnem grbu orla. V Evropi je bil lev dobro znan že od rimskih časov iz pripovedi, med katere so spadale tudi Ezopove basni.
Zgodovina Stari vek Ozemlje kasnejše Grofije Flandrije je bilo naseljeno že v prazgodovini. V železni dobi je bila na griču Kemmelberg pomembna keltska naselbina.
V času Julija Cezarja so na tem ozemlju prebivali Belgi, mešanica keltskih in germanskih plemen iz severne Galije. Med flandrijska plemena so spadali Menapijci, Morini, Nervijci in Atrebati. Njihovo ozemlje je Julij Cezar osvojil leta 54 pr. n. št.. Prebivalstvo se je od 1. do 3. stoletja delno romaniziralo. Obrambna črta Rimskega cesarstva je postala rimska cesta, ki je povezovala Oppidum Ubiorum (Köln) in Bononio (Boulogne-sur-Mer). Južno od ceste se je galsko-rimsko prebivalstvo vzdrževalo samo, severno od nje pa je nastalo nikogaršnje ozemlje, ki je trpelo zaradi stalnih poplav Severnega morja.
Na obalna področja in izliv Šelde so se začela postopoma naseljevati saška plemena. Rimljani so k Sasom prištevali Angle, Sase, Jute in Herule. Obalna obramba okoli Boulognea in Oudenburga, imenovana Litus Saxonicum, je delovala približno do leta 420. Utrdbe so branili saški vojaki. Od tod so se začeli Toksandri in Salijski Franki širiti v Rimsko cesarstvo. Prvi vdor na ozemlje Atrebatov so leta 448 odbili pri Vicus Helena. Po umoru rimskega generala Flavija Ecija leta 454 in rimskega cesarja Valentinijana III. leta 455 niso Salijski Franki naleteli na nikakršen odpor. Kralj Klodion je iz Duisburga osvojil Cambrai in Tournai in prodrl do Some. Po njegovi smrti sta nastali dve salijski kraljestvi. Hilderik I. se je leta 463 pojavil kot tournaiski kralj in rimski zaveznik proti Vizigotom in upravnik rimske province Druge Belgije. Njegov sin Klodvik I. je po letu 486 osvojil celo severno Francijo.
Srednji vek thumb| 250px| Jean Fouquet (1455): Grof Filip Flandrijski (drugi z desne) kot mečenosec na kronanju kralja Filipa II. Francoskega; flandrijski grofje so bili eni od dvanajst francoskih perov – »enakih« francoskim kraljem
Na zapuščeno obalo in v porečje Šelde so v 4. stoletju začeli maseljevati Sasi in Franki iz pokrajin vzhodno od Rena in obdržali svojo germansko kulturo in jezik. V 5. stoletju so se v sedanjo severno Francijo in Valonijo, zlasti okoli mest Courtrai, Tournai in Bavay, naselili Franki in se prilagodili lokalni galsko-rimski populaciji. Od 6. stoletja so se Franki iz Porenja in druga germanska plemena iz Nizozemske in Nemčije začeli naseljevati tudi na nikogaršnje ozemlje na severu.
Prvi val poganskih priseljencev na sedanje flandrijsko ozemlje so spremljali poskusi misijonarjev, da bi jih pokristjanili, vendar jim to ni najbolj uspelo. Cerkev je začela ponovno oživljati škofije, običajno z istimi naravnimi mejami, kot so jih imele v rimskem obdobju. Naravna meja med škofijama Cambrai in Tongerem je bil pragozd Silva Carbonaria, med škofijana Cambrai in Tournai pa reka Šelda. Za škofiji v Arrasu in Tournaju sta bila zadolžena Vedast (ali Vaast) in Elevterij Tournajski. Nobena škofija ni obdržala svoje samostojnosti. V 6. stoletju so h Cambraiu priključili škofijo Atrecht, v 7. stoletji pa so enako storili s škofijama Tournai in Noyon.
Na koncu 6. stoletja je na severu kasnejše Neustrije nastala vojvodina Dentelin. Vojvodina je domnevo obsegala škofije Boulogne, Terwaan, Atrecht, Tournai, Cambrai in Noyon, se pravi severozahodno regijo od Severnega morja do Silvae Carbonariae in se je približno ujemala s kasnejšo Flandrijo. Njena primarna vloga je bila vojaško in strateško zastraševanje Frizijcev in Sasov pred morebitnimi vdori. Kasneje je postala ogelni kamen v obrambi Merovinškega cesarstva. Leta 600 je bil kralj Klotar II. prisiljen vojvodino Dentelin začasno odstopiti Avstraziji, po ustanovitvi dualne monarhije leta 622/623 pa so mu jo vrnili.
7. in 8. stoletje thumb|300px|Flandrijski pagi po ponovni združitvi nekdanjega Flandrijskega markizata; na karti so prikazane tudi pokrajine, ki so jih kasneje iztrgali morju
Proti koncu 6. stoletja in v 7. stoletju se je pojavil nov val priseljencev iz zahodnega Pas-de-Calaisa. To ozemlje je bilo v 5. stoletju germanizirano, potomci Sasov in Frankov pa so se naselili v kasnejši Flandriji in vojvodini Brabant. Nove skupine priseljencev so prišle tudi iz Nizozemske in Nemčije. Priseljenci so svoja naselja pogosto poimenovali po svojem germanskem voditelju, tako da so njegovemu imenu pripisali -inga haim. Naziv X-inga haim, na primer, je pomenil Naselje plemena X. Primer: naziv mesta Petegem izhaja iz Petta-inga-haim, ki je pomenil naselje plemena Petta.
Kolonizacija in germanizacija Flandrije je potekala predvsem v 6. in 7. stoletju. V 7. stoletju je število prebivalcev naraslo do te mere, da se je začela ponovno graditi verska, vojaška in upravna infrastruktura. Na jezikovnem področju se je stanje stabiliziralo. V 8. stoletju je regija postala dvojezična z jasno mejo med obema jezikoma. V Pas-de-Calaisu, ki je bil dolgo časa gosto naseljen, se je jezikovna meja pojavila v 6.-7. stoletju, v 9. stoletju pa se je začela romanizacija, ki še vedno traja.
Poskusi pokristjanjevanja, ki sta jih opravila škofa Elevterij in Vedast v 6. stoletju, so večinoma propadli. Nov val pokristjanjevanja se je začel pod vplivom kralja Dagoberta I. (vladal 623–634). Kralj je imenoval več navdušenih misijonarjev iz južnih delov kraljestva in jih poslal na sever. Misijonarji so bili zadolženi za ustanavljanje samostanov in opatij, ki naj bi postali središča širitve krščanstva v pogansko okolje. Leta 649 je Avdomar ustanovil opatijo v Sithiu (kasnejša opatija Saint Bertin), leta 680 pa Aubert opatijo St. Vaast pri Arrasu. Pokristjanjevanje prebivalstva so opravili predvsem misijonarji, med njimi Amandus (opatija St. Bavos in opatija St. Peter v Gentu) in Eligij (obalna regija in Antwerpen). Eligij je ob svojem prihodu v regijo okoli leta 650 prvi omenil besedo Flandrija.
V 7. stoletju so se na flandrijskem ozemlju pojavili prvi gaui ali pagi, ki so bili upravne podenote civitates. Gaui so v 7. in 8. stoletju postali osnovne upravne enote Grofije Flandrije. Pagus Tornacensis je nastal že okoli leta 580. V 7. stoletju so nastali pagus Cambracinsis (663), pagus Toroanensis (649) in pagus Bracbatensis (konec stoletja). Iz 8. stoletja so znani pagus Rodaninsis (707), pagus Gandao (prva četrtina 8. stoletja), pagus Mempiscus (723) in pagus Flandrensis (okoli 745), ki so se prištevali tudi med merovinške gaue.
Karolingi thumb|300px| Karta Grofije Flandrije okoli leta 1477 (kartograf William Robert Shepherd) thumb|300px|Grofija Flandrija v 15. stoletju thumb|300px|Karta Grofije Flandrije iz leta 1609, ki sta jo izdelala kartograf Matthias Quad in Johannes Bussemacher, graver in založnik iz Kölna
Leta 751 so karolinški majordomi uspeli strmoglaviti Merovinge in si prisvojili frankovski prestol. Zadnjega merovinškega kralja Hilderika III. so zaprli v kasnejšo opatijo sv. Bertina in sv. Omerja in mu odrezali dolge lase, simbol kraljevske moči. Karel Veliki je nasledil svojega očeta Pipina Malega v Nevstriji in Avstraziji, po smrti brata Karlmana pa je pod svojo oblastjo združil celo Frankovsko cesarstvo. Čeprav je imel sedež v Aachnu, je večino časa preživel na potovanju po svojem cesarstvu. Leta 811 je pregledal ladjevje, ki ga je ukazal zgraditi v Boulogneu in Gentu za obrambo proti Vikingov.
Regija, ki se je kasneje vključila v Flandrijo, je bila gospodarsko uspešna. Na Šeldi je imela pristanišča Gent, Tournai, Valenciennes, Cmbrai in Lambres, na reki Scarpe Douai, na morju pa Quentovic, Boulogne in Isère ob izlivu reke Yser. Razen tega je imela več bogatih opatij, med njimi St. Bertin, St. Bavo, St. Amandin in St. Vaast.