Árpádovci, dinastija, ki je na prehodu v 10. stoletje ustanovila ogrsko državo in ji je vladala še vse 13. stoletje.
Ogrska plemena so se pod árpádskimi vladarji preselila v novo domovino zahodno od Karpatov, se ustalila, sprejela krščanstvo in se začela zelo počasi preobražati v fevdalno družbo. Géza, pravnuk začetnika dinastije Árpáda, se je opredelil za krščanstvo. Njegovega sina Štefana I. sta papež in cesar Svetega rimskega cesarstva povišala v kralja; Štefan je vzpostavil dobre odnose tudi z bizantinskim cesarjem. Toda njegovemu vladanju so sledila štiri nemirna desetletja, ko so člani rodbine eden drugemu pulili oblast iz rok. Državo sta ponovno umirila in jo gospodarsko in upravno utrdila preudarna vladarja Ladislav I. in Koloman. Potem ko je ponovno preživela nekaj dinastičnih sporov, je vladavina Árpádovcev dosegla višek moči in mednarodnega vpliva v času Béle III., katerega prirojene voditeljske sposobnosti je nadgradila vzgoja na bizantinskem dvoru. V njegovem času je imela država velike prihodke od kronskih posesti in rudnikov srebra in zlata. A že v naslednji generaciji je začela kraljeva moč slabeti; Belov mlajši sin Andrej II. je v borbi za oblast s svojim starejšim bratom Emerikom kupoval naklonjenost vplivnih baronov. Ko je sam postal kralj, jim je nepremišljeno delil kronska ozemlja v dedno last; leta 1222 je bil prisiljen z zlato bulo priznati privilegije tudi nižjemu plemstvu. Po invaziji Mongolov, ki so leta 1241 preplavili in opustošili na boj nepripravljeno Ogrsko, je moral Béla IV. nadaljevati s politiko razdeljevanja kronskih posesti, ker je lahko le v sodelovanju z baroni zvečal vojaško moč in obrambno sposobnost države. Toda moč oblasti je s tem vse bolj prehajala od kralja k bogatim baronom-magnatom, ki so samostojno vladali na svojih območjih in si jemali vse več pravic. Država je vse bolj drsela v anarhijo, ki ji zadnji Árpádovci niso bili kos; že preden je dinastija dokončno izumrla, so nekateri magnati na ogrski prestol vabili tuje vladarje. Árpádovce so nasledili neapeljski Anžujci.
Ustanovitev dinastije
Dinastija je dobila ime po vrhovnem vojaškem poveljniku (gyula), ki je leta 895 pripeljal sedem madžarskih plemen iz step severno od Črnega morja preko Karpatov na področje Transilvanije in doline reke Mureš. Po izročilu si je vsak od sedmih plemenskih poglavarjev postavil preprost grad in se zato ta dežela danes imenuje tudi Sedmograška. Árpádov oče Álmoš je verjetno umrl že pred selitvijo.
Madžari ali Ogri Možno je, da so Madžari sebe imenovali Madžari, to je "govorci" (iz ugrofinskih besed mon, govoriti, in er, mož) in da so ta izraz prevzeli zgodnjeislamski viri v besedi madzhgir, toda najstarejši zahodni viri jih omenjajo z besedama turci ali ungri - Turki in Onoguri. Iz slednje besede se je razvilo njihovo ime v glavnih evropskih jezikih, slovensko torej Ogri. Kontler, str. 32. so prvič resneje prečkali Donavo leta 899, ko jih je vladar Karantanskega kraljestva Arnulf Koroški, tedaj že cesar Svetega rimskega cesarstva, najel za boj proti tekmecu, langobardskemu kralju Berengarju, ki je tudi uveljavljal pravico do cesarske krone. Pri reki Brenti so spektakularno premagali Berengarjevo vojsko. Poleg plena so si nabrali novih izkušenj v političnih odnosih ter odkrili najkrajše poti proti ozemljem, ki so bila naslednjega pol stoletja tarča njihovih roparskih pohodov. Ob vračanju domov so izkoristili zmedo, ki jo je proti koncu leta 899 v vzhodnofrankovskem kraljestvu povzročila Arnulfova smrt in si v letu 900 z lahkoto podjarmili Panonijo (Transdanubijo vključno z vzhodnim robom današnje Avstrije). Do leta 906 so zavzeli Velikomoravsko in naslednje leto pri Bratislavi premagali bavarsko vojsko pod vodstvom Luitpolda Bavarskega.
Zmaga nad Bavarci je Madžarom odprla pot v Evropo. V plenilskih pohodih so prišli celo do Burgundije, Kastilije in Apulije. Največ pa so plenili po Nemčiji, severni Italiji in Bizantinskem cesarstvu. Po deželah so redno pustošili, dokler si niso njihovi vladarji odkupili miru z dogovorom o letni odkupnini; te so bile nato glavni vir njihovega dohodka.
Takšna politika je naletela na prve težave, ko je nemški prestol zasedel saški knez Henrik I. Ptičar. Leta 924 je od Madžarov kupil devet let miru in v tem času okrepil in preuredil nemško konjenico. Leta 933 je odklonil ponovno plačilo in v bitki pri Merseburgu Madžarom zadal prvi resen poraz. Takšnih porazov je bilo potem še več, usodnega pa jim je zadala vojska cesarja Otona I. leta 955 v bitki pri Augsburgu, s katero je bilo konec madžarskih pohodov proti zahodu. Bizantinske odkupnine so usahnile leta 970, ko je Bizanc pri Arkadiopoli blizu Konstantinopla premagal združeno vojsko Madžarov in kijevskega kneza Svjatoslava.
Porazi so Madžare prisilili, da so se postopoma odrekli nomadskemu načinu življenja in so se ustalili.
Leta 971 si je Bizanc priključil Bolgarijo in tudi meje nemškega cesarstva so se vztrajno približevale bavarsko-madžarski mejni krajini. Leta 972 sta nemški in bizantinski cesar sklenila zavezništvo in ga zapečatila z dinastično poroko med Otonovim sinom Otonom II. in bizantinsko princeso Teofano. Árpádov vnuk Géza (vladal 972–97), ki je zavladal Ogrski, je spoznal, da je v tem kritičnem položaju pokristjanjenje edino jamstvo za trajen mirKontler, str. 42.. Zaradi desetletja trajajočih napetosti med Ogrsko in Bizancem se je raje odločil za sodelovanje s Svetim rimskim cesarstvom. Cesar Oton I. mu je nemudoma poslal na Ogrsko benediktinskega meniha Bruna iz Sankt Gallna, ki je postal prvi madžarski škof. Géza se je dal skupaj s tisoči veljaki krstiti.
Čeprav krščen, je Géza ostal grob polbarbar, ki si je zagotavljal oblast nad nepokornimi poglavarji tako s politično pronicljivostjo kot z grobo silo. Temelj njegove moči je bilo uspešno pobiranje davkov; omogočilo mu je vzdrževanje elitne težke konjenice, sestavljene pretežno iz najemnikov (Varjagov, Hrvatov, Bolgarov). Ob koncu njegovega vladanja je bil samostojen na svojem ozemlju le še Gyula položaj gyule, ki ga je rodbina zasedala skozi več rodov, je postal rodbinsko ime., vladar TransilvanijeKontler, str. 43..
Ustanovitev kraljestva
Gézov sin Štefan I. (997–1038) je bil vzgojen v krščanskem duhu. Po očetovi smrti je v prestolnici Esztergom sklical madžarske velikaše. Udeleženci shoda so ga izbrali za velikega kneza. Z imenovanjem pa se niso strinjali nasprotniki krščanstva, ki so želeli za kneza najstarejšega moškega v rodbini, Koppányja. Spor je razrešil spopad njunih vojska, v katerem je Koppány padel (898). Štefan je bil kronan v Székesfehérváru za božič leta 1000 (ali na novo leto teden dni kasneje). Kraljevske insignije je morda dobil celo od papeža Silvestra II., vsekakor pa sta se oba, papež in cesar Oton III., z njegovim novim položajem strinjala.
Štefan je izpeljal pokristjanjevanje ljudstva. S papeževo pomočjo je ustanovil ogrsko cerkveno hierarhijo pod vodstvom primasa, ki je bila neposredno podrejena svetemu sedežu. Ustanovil je nadškofiji v Esztergomu in Kalosci in osem škofij, številne kapitlje in samostane; dolgo časa je imela največji ugled kapiteljska cerkev v Székesfehérváru, ki je hranila sveto krono, simbol ogrske državnosti. Štefan je za vzdrževanje Cerkve ukazal pobiranje desetine, toda glavni temelj cerkvene moči so bila velikanska zemljiška posestva, ki so jih Štefan in njegovi nasledniki darovali škofijam, kapitljem in samostanom.
Štefan je na novo organiziral tudi upravljanje kraljestva. Na kronskih ozemljih, ki so bila tedaj še v večini, je dal zgraditi številne gradove, okrog katerih so zrasla naselja, ki so postala središča nove upravne strukture. Načelovali so jim ispani, ki so v imenu kralja upravljali okoliške posesti, pobirali davke in vzdrževali vojaške posadke, ki so bile na razpolago kralju, kadar jih je potreboval. Kralju je pomagal upravljati državo kraljevi svet, sestavljen v glavnem iz škofov in ispanov. Pomembna je bila vloga palatina, ki je bil kraljevi namestnik in glavni sodnik na kraljevem dvoru. Štefan je ob začetku vladanja izdal dva zakonika, ki sta urejala cerkvene in lastninske odnose.
Štefanovo dolgo vladanje je potekalo v harmoniji s cerkvijo in v zavezništvu z bizantinskim cesarjem Vasilijem II. in cesarjem Svetega rimskega cesarstva Henrikom II., s katerega sestro, Giselo Bavarsko, je bil poročen.
Boji za oblast med sorodniki
Štefanov edini odrasli sin Emerik je leta 1031 nesrečno umrl na lovu. Štefan tako ni mogel nadaljevati s pravkar uveljavljenim načelom prvorojenstva. Dedič po načelu starešinstva, najstarejši član rodbine bratranec Vazul, se mu za kralja ni zdel primeren, ker je nasprotoval krščanstvu. Zato je za svojega dediča izbral Petra, sina sestre Marije in beneškega doža Otona Orseole. Vazul je leta 1037 proti Štefanu skoval zaroto, ki jo je Štefan pravočasno odkril in dal Vazula oslepiti in oglušiti. Vazulovi sinovi so se zatekli na Poljsko, kjer jih je sprejel kralj Mieszko II.
Peter (1038–41, 1044–46) se kot kralj ni izkazal; zapletal se je v nekoristne avanture na Poljskem, se obdajal s tujci in prišel v spor s Cerkvijo. Uporni plemiči so ga leta 1041 izgnali in postavili za kralja Štefanovega svaka, Sámuela Abo (1041–44). Ta je naletel na težke notranje razmere, poleg tega pa mu je grozil nemški kralj Henrik III., h kateremu se je zatekel Peter. Leta 1044 je nemška vojska premagala vojsko Sámuela Abe, ki je bil na begu ubit. Henrik III. je ponovno ustoličil Petra, ki mu je prisegel vazalsko zvestobo. Leta 1046 se je pod vodstvom župana Vata del plemstva Petru ponovno uprl. Med številnimi kristjani je bil ubit tudi škof Gellért, ki velja za prvega pisca cerkvenih tekstov na Madžarskem. Uporniki so postavili na prestol Vazulovega sina Andreja, od katerega so zahtevali obnovitev poganstva. Petra so oslepili ali ga morda celo usmrtili.
Andrej I. (1047–60), ki je na Poljskem spoznal pomen krščanstva za stabilnost monarhije, je s pomočjo duhovščine in dela plemstva obračunal s tistimi, ki so ga poklicali na prestol, in nadaljeval z uvajanjem krščanstva. V letih 1051 in 1052 je odbil dva napada vojske Henrika III., tedaj že cesarja, ki je še vedno skušal uveljaviti svojo nadvlado.
Andrej je bil sprva pripravljen določiti za svojega naslednika brata Bélo; zanj je celo ustvaril naziv vojvoda ter mu prepustil severni iz vzhodni del Ogrske (tretjino kraljestva). Potem pa se mu je, razmeroma pozno, rodil sin Solomon. Da bi mu zagotovil vladarski položaj, ga je takoj poročil s hčerko Henrika III., Judito. Tedaj je Béli v slavnem prizoru, ki ga omenjajo vse kronike, ponudil, naj izbira med krono in mečem, simboloma kraljevega in vojvodskega položaja; posvarjeni Béla je modro izbral meč, nato pa kmalu pobegnil na Poljsko. Vrnil se je z vojsko poljskega kralja Boleslava II. V odločilni bitki je bil Andrej smrtno ranjen.
Med vladanjem Béle I. (1060–63) so se še nekrščeni Madžari ponovno uprli. Kralj je upor zadušil. Ogrožal pa ga nemški kralj Henrik IV., ki se je pripravljal, da na ogrskem prestolu ustoliči Andrejevega sina Solomona, ki se je bil z materjo zatekel na njegov dvor. A še preden je prišlo do spopada, se je Béla smrtno ponesrečil.
Z nastopom Solomona (1063–74) so se v izgnanstvo umaknili Bélovi sinovi, vendar so se s Solomonom kmalu pobotali in najstarejši Géza je celo dobil nazaj očetove posesti in sodeloval s kraljem pri pohodih na Pečenege in na Bizanc. Toda bratranca sta se ponovno sprla in zmagal je starejši in bolj izkušeni Géza. Komaj dvaindvajsetletni Solomon je že drugič zbežal k Henriku IV. in odnesel s seboj kraljevo zakladnico in madžarsko krono; v zameno za pomoč mu je prisegel vazalsko zvestobo. A Géza je odbil nemški napad.