Bazilij II.

Bazilij (Vasilij) II. (grško Βασίλειος Β΄ [Vasileios II]) z vzdevkom Ubijalec Bolgarov (grško Βουλγαροκτόνος [Bulgaroktόnos]) je bil cesar Bizantinskega cesarstva iz Makedonske dinastije, ki je vladal od 10. januarja 976 do 15. decembra 1025, * 958, † 15. december 1025.

V svojem času je bil znan kot Bazilij Porfirogenet in Bazilij mlajši, da bi se razlikoval od svojega domnevnega prednika Bazilija I. Makedonca.

Prva leta njegovega vladanja je zaznamovala državljanska vojna proti močnim generalom iz maloazijske aristokracije. Po njihovi vdaji je utrjeval in širil vzhodne meje Bizantinskega cesarstva in po dolgoletni vojni dokončno podjarmil Bolgarijo, najmočnejšega sovražnika na evropski celini. Za svoj dosežek je po krvavi bitki na Belasici dobil vzdevek Ubijalec Bolgarov. Ob njegovi smrti je imperij segal od južne Italije do Kavkaza in od Donave do meje s Palestino in dosegel največji obseg od muslimanskih osvajanj pred štirimi stoletji.

Bazilij se je kljub stalnemu vojskovanju izkazal tudi kot sposoben državni administrator. Zmanjšal je vpliv veleposestniških družin, ki so prevladovale v vojski in državni upravi, in spretno polnil državno zakladnico. Daljnosežen pomen je imela njegova odločitev, da ponudi roko svoje sestre Ane knezu Vladimirju I. KijevskemuRussian Primary Chronicle. I. del. str. 76. v zameno za vojaško pomoč, ki je privedla do pokristjanjevanje v Kijevski Rusiji in vključitve nje in njenih naslednic v bizantinsko kulturno in versko sfero.

Rojstvo in otroštvo Bazilij je bil sin cesarja Romana II. in cesarice Teofano, ki je bila po materini strani špartanskega poreklaMcCabe, Joseph (1913). The empresses of Constantinople. R.G. Badger. str. 140. OCLC 188408.Diacre, Léon le – Talbot, Alice-Mary – Sullivan, Denis F. (2005). The History of Leo the Deacon: Byzantine Military Expansion in the Tenth Century. Dumbarton Oaks. str. 99–100. ISBN 0-88402-324-9.Bury, John Bagnell – Gwatkin, Henry Melvill – Whitney, James Pounder – Tanner, Joseph Robson – Previté-Orton, Charles William – Brooke, Zachary Nugent (1923). The Cambridge medieval history. Camb. Univ. Press. str. 67–68. OCLC 271025434.Durant, Will – Durant, Ariel (1950). The Story of Civilization: The age of Faith; a history of medieval civilization – Christian, Islamic, and Judaic – from Constantine to Dante: A.D. 325–1300. Simon and Schuster. str. 429. OCLC 245829181.Hyslop, R. (2008). Varangian. Cuthan Books. str. 545. ISBN 0-9558718-2-4. s Peloponeza,Goodacre, Hugh George (1957). A handbook of the coinage of the Byzantine Empire. Spink. str. 203. OCLC 2705898. morda celo iz Šparte.Miller, William (1964). Essays on the Latin Orient. A. M. Hakkert. str. 47.OCLC 174255384. Njegovo poreklo po očetovi strani povsem jasno. Domneva se, da je bil med njegovimi predniki Bazilij I. ustanovitelj Makedonske dinastije, ki bi v resnici lahko bila armenska, slovanska ali grška. Biološki oče Bazilijevega pradeda Leona VI. Modrega morda ni bil Bazilij I., ampak Mihael III..Gregory, str. 225. Družina Mihaela III. je bila iz Frigije v Mali Aziji. Bila je grško govoreča in pripadala grškemu kulturnemu krogu, četudi je na začetku pripadala heretični verski sekti atinganov. Bazilij se je leta 960 kot dve leti star otrok pridružil očetu na bizantinskem prestolu in bil socesar do očetove smrti leta 963. Ker sta bila on in brat Konstantin VIII. premlada za samostojna vladarja, se je njuna mati Teofano že nekaj mesecev po moževi smrti poročila z Nikiforjem II. Fokasom, enim od Romanovih vodilnih generalov. NIkiforja so leta 969 umorili. Nasledil ga je nečak Ivan I. Cimisk, ki je vladal sedem let. Ko je 10. januarja 976 umrl, je prestol kot starejši cesar zasedel Bazilij II..

Upori v Mali Aziji in zavezništvo s Kijevsko Rusijo thumb|300px|Bazilijevo kronanje za socesarja (Madridski Skilic)

Bazilij je bil hraber vojak in izreden jezdec. Dokazal se je tudi kot sposoben general in močan vladar. V prvih letih vladanja je državno upravo prepustil evnuhu Baziliju Lekapenu, izvenzakonskemu sinu cesarja Romana I., predsedniku senata in sposobnemu politiku, ki je upal, da bo Bazilij vladal kot njegova marioneta. Bazilij je brez vmešavanja čakal in se posvetil podrobnostim v državni upravi in vojaških veščinah.

Izjemna vojaška poveljnika sta bila tudi Nikifor II. Fokas in Ivan I. Cimisk, vendar sta bila površna državna administratorja. Cimisk se je proti koncu svoje vladavine prekasno odločil obrzdati moč največjih veleposestnikov in je kmalu potem, ko je načel to žgočo temo, umrl. Po njegovi smrti so se razširile govorice, da ga je zastrupil Bazilij Lekapen, ki je malo pred tem na nezakonit način pridobil ogromna posestva in se je bal preiskave in kazni.

Bazilij se je zaradi napak svojih neposrednih predhodnikov že na samem začetku svoje vladavine znašel v težavah, ker sta bila predstavnika premožne vojaške elite Bardas Skler in Bardas Fokas dovolj močna, da se mu upreta. Glavni namen obeh izkušenih generalov ni bil prevzem cesarskega položaja, ampak vsiliti Baziliju vlogo marionete v rokah zemljiške gospode. Bazilij je tokrat prvič pokazal svojo brezobzirnost, ki je kasneje postala njegov zaščitni znak. S pomočjo 12.000 gruzijskih vojakov Tornikija in Davida III. Kuropalata iz Tao-Klarjetija je zatrl najprej Sklerov (979) in nato Fokasov upor (989).

Zanimiv je bil odnos med uporniškima generaloma. Fokas je igral ključno vlogo v zatiranju Sklerovega upora, ko se je kasneje sam uprl, pa se je Skler vrnil iz pregnanstva in mu prišel na pomoč. Po Fokasovi smrti v bitki je Skler prevzel vodstvo upora, dokler se ni leta 989 vdal. Po vdaji ga niso usmrtili. Pred smrtjo je oslepel, morda zaradi bolezni ali zato, ker so ga po vdaji za kazen oslepili.

Zgodovinar Psel piše, da je dal poraženi Bardas Skler Baziliju naslednje nasvete: »Posekaj vse guvernerje, ki so postali pretirano ponosni. Noben general na pohodu ne sme imeti na razpolago preveč sredstev. Izčrpaj jih z nepoštenimi zahtevami, da se bodo ukvarjali samo s svojimi problemi. Ne dovoli, da bi v cesarski svet prišla ženska in svoje načrte zaupaj samo nekaj svojim najbolj zaupnim ljudem«.Psel, str. 43. Zdi se, da je Bazilij dosledno upošteval vse njegove nasvete.

Bazilij je za zatiranje nevarnih uporov sklenil zavezništvo s kijevskim knezom Vladimirjem I., ki je leta 988 zasedel Herson, glavno oporišče Bizantinskega cesarstva na Krimu. Vladimir je cesarju ponudil svoj umik iz Hersona in 6.000 vojakov v zameno za poroko z Bazilijevo mlajšo sestro Ano. Bazilij se je sprva obotavljal, ker je imel vsa ljudstva iz severne Evrope, tako Franke kot Slovane, za barbare. Poroki se je upirala tudi Ana, ker se v celi bizantinski zgodovini kaj takega še ni zgodilo.

Vladimir je že dolgo časa raziskoval različna verstva in zato pošiljal svoje delegacije v različne države, vendar poroka z Ano ni bila glavni razlog za izbiro pravoslavne vere. Ko je Vladimir pristal na krst in pokristjanjenje svojega ljudstva, je Bazilij končno pristal na poroko, ki je bila na Krimu leta 989. Ruski vojaki, ki so postali ključni dejavnik v zatiranju uporov, so se kasneje reorganizirali v varjaško gardo. Poroka je imela daljnosežne politične posledice, ker je označila začetek procesa, v katerem se je nekaj stoletij kasneje Moskovska velika kneževina razglasila za Tretji Rim in politično in kulturno naslednico Bizantinskega cesarstva.

Uporom je sledil padec Bazilija Lekapena. Obtožili so ga zarotništva in ga kaznovali z izgonom in zasegom njegovih ogromnih posesti. Bazilij je zatem napovedal neusmiljeno vojno proti sistemu ogromnih posesti v Mali Aziji, ki jo je nameraval sprožiti že njegov predhodnik Roman I..

Pohodi proti Fatimidom thumb| Nomizma s podobama Bazilija II. in Konstantina VIII.

Notranji razdori so odvrnili Bazilijevo pozornost od drugih sovražnikov države in oslabili položaj imperija na vzhodu. Pridobitve Nikiforja I. Fokasa in Ivana I. Cimiska je skoraj izničil pritisk Fatimidov.

Bizantinsko cesarstvo je leta 987/988 podpisalo s Fatimidi sedemletno premirje in se dogovorilo za izmenjavo ujetnikov. Bizantinski cesar je skladno s pogodbo postal zaščitnik kristjanov pod fatimidsko oblastjo, fatimidski kalif pa zaščitnik muslimanov v Bizantinskem cesarstvu. Pri petkovih molitvah v konstantinopelski mošeji so abasidskega kalifa preimenovali v fatimidskega.Lev (1995), str. 202.Stevenson (1926), str. 251. Fatimidi so kljub temu že leta 991 napadli Hamdamidski emirat s sedežem v Alepu, ki je bil pod bizantinsko zaščito, verjetno v prepričanju, da se Bizantinci ne bodo odzvali. Fatimidi so pod poveljstvom damaščanskega guvernerja Manjutakina dosegli niz zmag proti Hamdanidom in njihovim bizantinskim zaveznikom, vključno z veliko zmago v bitki pri Orontu proti antioškemu duksu Mihaelu Burcesu septembra 994. Duksov poraz je prisilil Bazilija, da se osebno vmeša v dogajanja na vzhodu. V bliskovitem pohodu je s svojo vojsko v samo šestnajstih dneh prečil Malo Azijo in aprila 995 prišel do Alepa. Fatimidska vojska se je brez boja umaknila. Bizantinci so zatem neuspešno oblegali Tripolis in zasedli Tartus ob sredozemski obali. Mesto so utrdili in v njem pustili garnizijo armenskih vojakov. Fatimidski kalif Al Aziz se je začel pripravljati na velik protinapad in nenadoma umrl. Po njegovi smrti so priprave ustavili.Kennedy (2004), str. 325.Lev (1995), str. 201–203.Stevenson (1926), str. 251–252.

Vojna med cesarstvoma se je ponovno razplamtela, ko so Bizantinci podprli upor proti Fatimidom v Tiru. Leta 998 so Bizantinci pod poveljstvom Burcesovega naslednika Damijana Dalasena napadli Apameo in bili 19. julija 998 v bitki s fatimidsko vojsko pod poveljstvom Jauš Ibn Al Samsame poraženi. Poraz je prisilil Bazilija, da ponovno osebno poseže v dogajanja na vzhodu. Cesar je v Siriji ostal tri mesece in v tem času prodrl vse do Baalbeka, zavzel Šaizar in tri manjše trdnjave v njegovi okolici, oplenil Rafanijo in v Šaizarju pustil svojo garnizijo. Homsa ni resno ogrozil, mesec dni trajajoče obleganje Tripolisa decembra 998 pa je spodletelo. Svojo pozornost je nato preusmeril k dogodkom v Armeniji in se zato januarja 999 odpravil v Kilikijo. V Kairo je poslal novo delegacijo, ki je leta 1000 s kalifatom sklenila desetletno premirje.Lev (1995), str. 203–205.Stevenson (1926), str. 252. Preostanek Al Hakimove vladavine (vladal 996-1021) je bil miren, saj so ga zanimale predvsem notranje zadeve. Prekinitve premirja ni povzročilo niti Lulujevo priznanje fatimidske nadvlade v Alepu leta 1004 niti imenovanje Fatika Aziza Al Davla za alepskega fatimidskega mestnega emirja leta 1017, verjetno zato, ker je Lulu še naprej plačeval davke Bizancu, Fatik pa je kmalu zavladal kot neodvisen vladar. Lev (1995), str. 205.Stevenson (1926), str. 254–255. Odnosi med državama so ostali na diplomatski ravni vse do poznih 1030. let, čeprav je Al Hakim preganjal kristjane, naročil uničenje bazilike Božjega groba v Jeruzalemu leta 1009 in sprožil napetosti zaradi vmešavanja v alepske zadeve.Lev (1995), str. 203, 205–208.

Osvajanje Bolgarije thumb|300px|Bazilij II. in njegov očim, cesar Nikifor II.

Bazilij II. se je odločil ponovno osvojiti tudi druga ozemlja, ki jih je cesarstvo izgubilo v preteklosti. Na začetku drugega tisočletja se je lotil svojega največjega nasprotnika, Samuela Bolgarskega. Bolgarijo je delno osvojil že Ivan I. Cimisk po invaziji Svjatoslava I. Kijevskega, vendar je večji del Bolgarije ostal pod oblastjo Samuela in njegovih bratov Komitopuli.