Župnija Piran () je rimskokatoliška teritorialna župnija dekanije Koper, ki je sestavni del škofije Koper.
Ker je v župniji tudi italijanska skupnost, se za italijanske vernike redno opravlja bogoslužje v njihovem jeziku, ob velikih praznikih pa se obhaja maša dvojezično.
Zgodovina Prvi sledovi cerkvene dediščine v Piranu so iz 6. stoletja. Prve župnije na območju koprske škofije so nedvomno nastale v obalnih mestih in v njihovem neposrednem zaledju, tako v Kopru pri stolnici Marijinega vnebovzetja kot Piranu pri cerkvi sv. Jurija, ki je izpričana že v listinah iz let 968 in 974. Župnija sv. Jurija v Piranu se v zgodovinskih virih prvič omenja v diplomi iz leta 974, s katero je cesar Oton II. gradeškemu patriarhu potrdil posesti, ki mu jo je bil podelil že njegov oče cesar Oton I.,V Piranu je, glede na dikcijo v listini, že moral obstajati kapitelj, ki naj bi bil sicer določno izpričan šele leta 1349. Pod piranski kapitelj je poleg cerkva v samem mestu kasneje sodila še vrsta cerkva v zaledju, ki je obsegalo Strunjan, Fazan (sedaj Lucija) in Sečovlje, kot tudi Savudrijo. Bula papeža Janeza XIX. iz leta 1024 je pomembna tudi zato, ker se v njej poleg pisne omembe piranske župnije in tiste v Umagu, ki je sicer znana že iz darovnice kralja Huga tržaškemu škofu iz leta 929, omenja se tudi župnija v Sečovljah (in plebibus, precipue Piriani, Humagi scilicet et Sitiole), okoli katere se je poldrugo stoletje pozneje vnel spor med koprskimi in tržaškimi kanoniki. Leta 1082 je namreč tržaški škof Heribert (Eriberto) koprskemu župniku in duhovščini cerkve Marije Device v Kopru podelil župnijo sv. Mavra v Izoli (plebanatum sancti Mauri de villa Insulae) s štiridesetino in drugimi dohodki. Leta 1173 je »koprski in tržaški škof« Bernard (Wernardo) na prošnjo piranskega župnika cerkvi sv. Jurija in njeni duhovščini podelil štiridesetine v Kaštelu (Castel-Venere), čeprav naj bi te v resnici pripadale škofiji v Novigradu.
17. oktobra 1977 je papež Pavel VI. z bulo Prioribus saeculi (V prvih letih) apostolsko administraturo za Slovensko primorje ukinil ter obnovil staro koprsko škofijo, na celotnem ozemlju dotedanje administrature, ter jo pridružil slovenski (ljubljanski) cerkveni pokrajini kot sufragansko škofijo ljubljanske nadškofije. Tedaj je bil škof Janez Jenko imenovan za (prvega) koprskega rezidencialnega škofa.
Po ratifikaciji meddržavnih Osimskih sporazumov, ki so stopili v veljavo oktobra 1977, je bila obnovljena škofija povečana še s tistimi deli goriške nadškofije in reške škofije (okoli Ilirske Bistrice), ki so ostali v Sloveniji.
Sakralni objekti Največ piranskih cerkva je nastalo v 13. in 14. stoletju. Kot je zapisal koprski škof Paolo Naldini v svojem cerkvenem krajepisu (1700), je »sveti žar krščanske pobožnosti botroval povečanju številu cerkva na tako majhnem območju«. Po doslej znanih podatkih je Piran imel samostan in več kot 23 cerkva ter številne kapelice, ki so se skozi stoletja spreminjale ali pa se zlile z okoliško arhitekturo. Do danes so se ohranile: Slika Cerkev Kraj/lokacija oznaka RKD/EID: cerkev sv. Jurijažupnijska cerkev Piran, Adamičeva ulica cerkev Marije Snežnepodružnična cerkev Piran, Bolniška ulica cerkev Marije Tolažnicepodružnična cerkev Piran, Ulica IX. korpusa cerkev Matere Božje od zdravjapodružnična cerkev Piran, Prešernovo nabrežje cerkev sv. Petrapodružnična cerkev Piran, Tartinijev trg cerkev sv. Rokapodružnična cerkev Piran, Trg bratstva (Rokov trg) cerkev sv. Štefanapodružnična cerkev Piran, Židovski trg cerkev sv. Frančiškasamostanska cerkev Minoritski samostan Piran, Bolniška ulica Nekdanje cerkve
Slika Cerkev Kraj/lokacija cerkev sv. Donata Piran, Prvomajski trg
Sklici
Viri
Alisi Antonio, Pirano: la sua chiesa, la sua storia
Glej tudi seznam rimskokatoliških župnij v Sloveniji
Zunanje povezave
Piran Piran Župnija Piran