thumb|Samostanska cerkev v Osojah Benediktinski samostan Osoje (nemško Benediktinerstiftes Ossiach) se je nahajal v naselju Osoje ob Osojskem jezeru na Koroškem v Avstriji. Ustanovljen je bil okoli leta 1000, dokončno razpuščen pa je bil leta 1783 (po skoraj 8 stoletjih). V prenovljenih samostanskih prostorih je sedaj hotel.
Zgodovina Ustanovitev samostana thumb|left|Napis na reliefni kamniti grbovni plošči na gostilni Seewirt severno od samostana iz leta 1561 Benediktinski samostan Osoje sta ustanovila okoli leta 1000 bavarski grof Ozi in njegova žena Irenburga ali Glismod. Ozi je imel posesti v Furlaniji v sedanjem Pordenonu. Njuna sinova sta bila Ozi II. in Poppo. Prvi menihi so prišli iz bavarskega samostana Niederaltaich. Prvi opat je bil Wolfram, menih iz Niederaltaich. Ime samostana pa ni niti po ustanovitelju Ozi-ju ali ampak po slovenskem imenu območja, ki pomeni »na senčni strani«. Ilse Spielvogel-Bodo: Der Ossiacher See zwischen gestern und heute. Geschichte, Kunst, Landeskunde. 2. Auflage, Kärntner Druck- und Verlagsgesellschaft, Klagenfurt 1998, ISBN 3-85391-149-8, Kapitel Stift Ossiach und seine Geschichte, S. 17–46.
Samostan Osoje je bil sprva družinski samostan po cerkvenem pravu. Z njim so lahko ustanovitelji prosto razpolagali. Leta 1019 je bil Poppo oglejski patriarh in je od svojega brata Ozi-ja II. odkupil Osojski samostan. Tako so prišle Osoje pod Oglejsko cerkveno oblast. S tem je bila prekršena stara razmejitev po kateri so po razsodbi Karla velikega leta 811 območja severno od Drave spadala pod cerkveno oblast Salzburga. V listini iz leta 1028 je cesar Konrad II. potrdil, da je samostan podložen Oglejskim patriarhom, s čimer se je strinjal tudi papež in tako je ostalo vse do 13. stoletja.
Drugi opat Samostana Osoje je bil Teuzo, s katerim je povezana legenda o Boleslavu. Med letoma 1081 in 1089 je bil poljski kralj Boleslav II. »na begu« po umoru krakovskega škofa Stanislava. Po legendi je do svoje smrti v letih 1081−1089, potem ko po spokorni poti v Vatikan, tam od papeža ni dobil odpuščanja, preživel v samostanu Osoje kot »nemi skesanec« ali Mutec osojski. Neslovanski zgodovinarji gotovo ne upoštevajo dejstva, da je bil takrat jezik Slovanov še dokaj monoliten, in da so samostanski bratje govorili »slovanščino« le v samostanu v Innishenu in v Osoja. Na obeh mestih se je lahko nesrečni poljski kralj jezikovno počutil kot doma in da ga hkrati niso prepoznali kot Poljaka, kar bi ga gotovo v samostanu na Češkem.
Leta 1096 je samostan kupil posest v Rožu, Vašinjah (Wallersbergu) pri Velikovcu ter na Vzhodnem Tirolskem z uradom v Lienzu. Leta 1136 je prišlo do spora glede pripadnosti dajatev med Salzburško nadškofijo in Oglejskim patriarhatom, ki je bil rešen šele leta 1212. Okoli leta 1150 je štajerski mejni grof Otokar III. samostanu podaril cerkev Sv. Jakoba v Rožu s pravico, da tam samostan nastavi tudi duhovnika. Leta 1233 je samostan pod opatom Henzelinom dokupil posesti v salzburškem Lungavu. Med letoma 1252 in 1263 za časa opata Bertolda II., ki prihaja iz samostana Milštat, lahko zaznamo znake odmikanja od Ogleja. Zadnja demonstracija oglejskih pravic je bila izvolitev opata Konrada II. leta 1279. thumb|right|Grad Vernberk je bil od 1672 glavna rezidenca Osojskih benediktincev
Med letoma 1307 in 1314 je blaženi opat Werner II. pričel s posebno metodo zdravljenja. Bolne so zvezali na stol in jih postavili na sonce. Tri krogle iz gorskega kristala, ki so delovala kot povečevalno steklo, so pacienta potegnile v globok spanec, iz katerega so se zbudili ozdravljeni. Stol se sedaj uporablja kot sedež za duhovnika pri bogoslužju. Edina ohranjena kristalna krogla pa je v škofijskem muzeju. O tem je pisal tudi Valvasor v Topographia Arhiducatus Carinthiae.
Med letoma 1343 – 1354 je samostan vodil opat Volkmar. Leta 1348 je Koroško prizadel močan potres, ki je naredil veliko škodo (zdrs dela pobočja Dobrača) je škodil tudi samostanu, vendar je samemu samostanu bilo prizaneseno. Leta 1351 je vojvoda Albrecht II. pridobil v last samostansko cerkveno posest Grače (Beljak) (Gratschach) pri Beljaku z lovskim gradom – kasneje Grad Vajškra (Landskrona). Leta 1401 je opat Ulrik I. (1392 – 1437) prejel od papeža Bonifacija IX. mitro in pontifikalije. S tem se je potrjevanje s strani oglejskih patriarhov končalo. Med 1430 – 1437 je Samostan Osoje je pod vodstvom opata Andreja I.. Imel je malo pristojnosti, ki bi mu prinašale prihodke, zato mu je vojvoda Friderik podelil pravice nižjega sodstva. 1444 je samostan pridobil cerkev sv. Jakoba v Trgu (Feldkirchen), ki hkrati patrocinij benediktincev nad sv. Ulrikom. V času 1437 – 1454 je kot opat zelo slabo gospodaril Ulrik III. , ki je pripeljal samostan v finančne težave. Leta 1457 je kralj Friderik III. za administratorja samostana določil velikega mojstra Jurijevega viteškega reda iz Milštata. Vendar je salzburški škof preprečeval, da bi Osoje prišlo v posest Viteškega reda. V obdobju 1462 – 1472 je opat Avguštin izboljšal gospodarski položaj in pridobil cesarjevo soglasje, da je uvedel nove davščine.
V času med 1473 – 1484 za časa opata Lenarta Zorna so Osoje doživele nekaj dramatičnih dogodkov: turško pustošenje, kmečki upor in požar cerkve. 1476 se je zgodil prvi Turški vpad in drugi leta 1478. Tega leta je vzplamtel tudi kmečki upor proti novim davkom. 1484 pride na dan rojstnega dne opata do velikega požara. Opat Daniel Krachenberg (1484 – 1496) je začel odpravljati škodo, ki jo je povzročil požar na cerkvi in samostanu. 1490 je samostan pridobil Grad Tiffen. Leta 1492 je prišlo do ponovnega Turškega vpada. Po legendi so menihi pobegnili proti zahodu in so bili pobiti ob jezeru. Nato je samostan vodil opat Erazem Trotter, ki je dokončal prenovo cerkve in samostana in leta 1500 posvetil še danes stoječo cerkev v gotskem stilu. Nekaj let kasneje je bil kot darilo prejet še gotski krilni oltar. Med letoma 1510 – 1523, ko je samostan vodil opat Wolfgang Gaispacher, je nastala podružnična cerkev Božjega vstajenja v Osojskih turah. Kasneje pa je pridobila še sedaj veljavni patronat sv. Antona Padovanskega.
Med 1528 – 1555 je vladal opat Andrej Hasenberger, ki se je ukvarjal z gradnjo jadrnic na jezeru in na eni leta 1552 celo sprejel cesarja Karla V. Sledil je opat Peter Gröblacher (1556-1587), ki je izgubil samostanske posesti na Vzhodnem Tirolskem, in bil tudi odstavljen zaradi nekrščanskega načina življenja. Njega je nasledil njegov biološki brat Zaharija Gröblacher (1587-1593), ki je zapisal zgodovino samostana v »Die Annales Ossiacensis«, ter knjigo opatov. Salzburški nadškof ga je prisilil, da je odstopil. Opat Adam Schrötl (1593-1595) iz Šent Pavla v Labotu, si je trudil ponovno uvesti red in disciplino v samostanu. Opat Gašpar Rainer (1995-1616) je samostan odrešil iz dolgov in v Osojskih turah zgradil nov dvor. Opat Jurij Wilhelm Schweitzer (1622-1628) je verjetno dal obnoviti zahodno krilo in zgraditi novo zgradbo za prelate. 1624 je samostan pridobil mestno hišo v Celovcu, ki ima še danes na portalu samostanski grb na Dunajski cesti. Samostan je 1628 pridobil Grad Prägrad. Opat Friderik Hirschberger (1642 – 1656) je prodal posest v Lungau in samostan rešil dolgov. V času opata Krištofa Caponig-a (1656-1682) so menihi iskali bolj zdravo mesto in leta 1672 kupili Grad Vernberk (Wernberg).
Izgled samostana v letu 1680 nam podrobneje predstavi zgodovinar Valvasor. V času 1682 – 1725 je samostan vodil opat Edmund Ibelbacher, ki je bil zelo spoštovan zunaj samostanskih uradov. Kot visitator salzburške kongregacije benediktincev je bil tudi rektor Univerze v Salzburgu. Bil je tudi zastopnik koroških deželnih stanov na cesarskem dvoru. Opat Ibelbacher je leta 1689 organiziral proslavitev 1000-letnice samostana, vendar je gotovo, da leta 689 samostana še ni bilo.
Za časa opata Virgila Gleissenberger-rja (1725 – 1737) je samostan doživel razcvet. Ne more sprejeti vseh novincev, tako veliko je zanimanje. Bil je navdušen graditelj, saj je obnovil samostansko knjižnico in leta 1726 pričel z izgradnjo župnišča Šent Jakoba v Rožu. V gradu Wernberg je postavil kapelo. Znan pa je tudi kot pesnik. Je avtor epa o usodi poljskega kralja Boleslava II. Naslednji opat Herman Ludinger (Herman III.) (1737 – 1753) je leta 1746 zaključil prenovo baročno zasnovane cerkve. thumb|right|Glavni vhod v zahodni trakt
Razpustitev samostana V času opata Romana Zusnerja (1753 – 1783) se je končala skoraj osemstoletna zgodovina samostana benediktincev v Osojah. Po cesarskem odloku Jožefa II. je bil samostan zaprt spomladi leta 1783. Nekaj menihov se je preselilo v samostan Šent Pavel v Labotu. Opat Zusner pa se je preselil kot nadžupnik v Šent Jakob v Rožu. Samostanska cerkev je postala farna cerkev, samostan pa je bil najprej dodeljen Verskemu skladu in nato je postal državna last. Leta 1816 je bil porušen drugi samostanski dvor s križnim hodnikom. Samostan je v naslednjih letih služil kot vojaška postojanka oziroma kasarna Dragonarjev (1872-1879) in državna žrebčarna (1884-1915). Med prvo svetovno vojno je bila v samostanskem gradu vojaška bolnica. V letih 1918-20 je samostan zasedla italijanska vojska. Maja 1920 je bila ponovno vzpostavljena žrebčarna. Del zgradbe so v letih 1924−1927 imeli v najemu korarji avguštincev iz Neustift na Tirolskem. Po priključitvi Avstrije Nemškemu rajhu 1938 je zgradbo prevzel Urad za gozdove Nemškega rajha. Med drugo svetovno vojno je zgradba služila kot hospic, taborišče za vojaško usposabljanje in za počitek letalcev. V hlevih pa je bilo taborišče vojnih ujetnikov. Po letu 1945 so se za nekaj časa nastanile britanske čete. Zgradbo samostana je leta 1947 prevzel urad Avstrijskih zveznih gozdov in preprečil porušenje. V letih 1974/75 sta bila samostanska cerkev in samostanska zgradba restavrirana oz. obnovljena. Glavni trakt samostana je bil predelan v hotel. Leta 1995 je prišel samostan v last Koroške dežele in je od leta 2001 v upravljanju družbe za upravljanje državnih nepremičnin.
Odvetniške pravice Ob ustanovitvi leta 1024 je imel odvetništvo nad samostanom rod ustanoviteljev. Prvi je bil bavarski grof Ozi I. iz rodu Otokarjev, ki ga je nasledil sin Ozi II.. Zadnji neposredni potomec je bil grof Oto von Cordenons, ki je svojo lastnino in tudi odvetništvo prepustil svojemu sorodniku grofu Otokarju III. Štajerskemu. Iz Otokarjev je odvetništvo šlo leta 1192 na Babenberžane. Leta 1246 odvetništvo nad samostanom pridobijo Habsburžani. Leta 1305 je odvetništvo nad samostanom pridobil Majnhard grof Ortenburški. Grofje Ortenburški so odvetništvo ohranili do izumrtja 1418, ko odvetništvo preide za kratek čas na koroškega vojvodo in grofa Majnharda II. Goriško-Tirolskega in po letu 1460 spet na Habsburžane.
Cerkev thumb|hochkant|Zahodna fasada Nekdanji samostan in cerkev Marijinega vnebovzetja je obdana proti jezeru z obrambnim zidom iz poznega 15. stoletja. Na južni strani je bil prej križni hodnik, ki je bil leta 1816 podrt. Cerkev je v bistvu romanska. Po hudem požaru leta 1484 je bila obnovljena v gotiki. Pod opatom Hermannom Ludingerjem je bila od leta 1737 do 1744 obnovljena baročno, kar je v bistvu sedanja podoba.
Je štiriobočna, dvoranska cerkev, s korom in tremi romanskimi apsidami. Na jugu je transept povezan s kapelo, zakristija je na vzhodu. Na severozahodu cerkve je krstilnica. Na severni strani transepta, na križanju ladij, je na zunanji strani majhen stolp iz 15. stoletja. Okna v ladji so pravokotna in baročna. V severnem transeptu je gotsko obokano okno. Zahodna fasada je bila zgrajena v drugi četrtini 18. stoletja. Zahodni vhod je ravno padel, bronasta vrata so iz leta 1974.