Zgodovina Poljske-Litve v času voljenih kraljev

Zgodovina Poljske-Litve v času voljenih kraljev (1573-1795).

Združena Poljska-Litva (Republika) je v dobrih dveh stoletjih voljenih kraljev preživljala zelo različna obdobja: V času Štefana Báthoryja in prvih dveh kraljev iz dinastije Vasa, Sigismunda III. in Vladislava IV., je bila država vsestransko uspešna. Plemstvo je brzdalo želje poljskih kraljev po novih osvojitvah, zavračalo močno centralno oblast in ni bilo naklonjeno vzdrževanju velike vojske. Poljski hetmani so pomanjkanje vojakov nadomeščali z vojaškimi spretnostmi in talentom. To je bilo možno v času, ko so bili poljske sosede zaposlene s svojimi vojnami in notranjimi težavami. Tako se je dogodilo, da je Poljska-Litva v času vladanja Vladislava IV. dosegla svojo največjo razsežnost. Slabosti poljske necentralizirane državne ureditve, brez velike kronske vojske, pa so prišle na dan, ko se je v Evropi končala tridesetletna vojna in si je v Rusiji, po krizi ob izumrtju dinastije Rurikidov, utrdila oblast nova dinastija Romanovih. Med seboj sprto poljsko plemstvo, upor ukrajinskih Kozakov ter napad Rusije in Švedske so za časa vladanja Jana II. Kazimirja skoraj "potopili" poljsko-litovsko državo, ki pa se je to pot (gospodarsko in politično močno oslabljena) še rešila propada. Moč poljskega orožja se je še enkrat proslavila z zmagami Jana Sobieskega nad Turki v Ukrajini in pred Dunajem; a navznoter se je Republika še naprej razkrajala. S prihodom saške dinastije na poljski prestol se je močno povečalo vmešavanje Rusije v poljsko-litvanske notranje zadeve. Saškemu volilnemu knezu Avgustu Močnemu, ki je nameraval povezati Saško in Poljsko-Litvo v močno evropsko državo, je pomagal na poljski prestol Peter Veliki, a je potem tudi budno skrbel, da mu nameravana združitev in utrditev na poljskem prestolu ne bi uspeli. V času drugega saškega vladarja, Avgusta III., se je razkroj poljske državnosti nadaljeval do anarhije. Poljaki niso več sami odločali o svojih notranjih zadevah in so na široko odprli vrata raznim tujim političnim vplivom. Pri tem so bile na prvem mestu tri finančno in vojaško neprimerno močnejše poljske sosede, Rusija, Prusija in Avstrija, ki so vse pogledovale po poljskem ozemlju, a so bile ravno s tem dolgo časa tudi garant za njeno nedotakljivost, saj so se med seboj ljubosumno nadzirale. Ob koncu vladavina Avgusta III. je celó poljsko veliko plemstvo ugotovilo, da bi bilo treba v pogledu povečanja učinkovitosti poljske državne ureditve nekaj storiti. Zadnje obdobje poljsko-litovske plemiške državnosti (1763-1795) označujejo zgodovinarji kot "prerod naroda in propad države" Gieysztor, str. 210. Od ruske carice Katarine II. postavljeni kralj Stanislav II. Avgust se ni vedel tako, kot je carica od njega pričakovala. Obdal se je z mladimi naprednimi ljudmi in je v duhu razsvetljenstva, ki je prodiralo na Poljsko, podpiral reforme, ki so pospešile gospodarstvo in spreminjale Poljsko-Litvo v učinkovitejšo in samostojnejšo državo. Pri tem je neprestano zadeval ob nasprotovanje stare plemiške oligarhije in prepovedi sosednjih velesil. Potem ko so si te že prisvojile dele poljskega ozemlja (prva delitev Poljske), so reformatorji v letih 1789-92 še uspeli izpeljati temeljite upravne reforme in sprejeti ustavo (3. maja 1791), ki slovi kot prva moderna ustava v Evropi (prva za ustavo ZDA). A v obdobju francoskih revolucionarnih dogajanj je bilo to za poljske monarhične sosede preveč; 24. oktobra 1795 so si Poljsko razdelile do konca in jo kot državo likvidirale.

Uvod

Kraljevina Poljska in Velika kneževina Litva sta bili v času vladanja Jageloncev povezani v personalni uniji. Vladar je imel sprva na razpolago za obrambo dežele le vojsko vitezov (črno vojsko), ki jo je animiral za svoje cilje z dodeljevanjem pravic in privilegijev plemstvu. To je plemstvu odprlo pot k soodločanju o zadevah državnega pomena. Oblikovali so se pokrajinski parlamenti (sejmiki) in v začetku 16. stoletja (z novim vekom) tudi državni parlament (sejm). S časom si je sejm priboril vse več pristojnosti. Leta 1570 sta se na sejmu v Lublinu kraljevina Poljska in velika kneževina Litva upravno tesneje povezali v t. i. Lublinsko unijo, ki si je nadela ime Republika obeh narodov.

Zadnji jagelonski vladar Sigismund II. Avgust ni imel zakonitega naslednika in poljsko-litovsko plemstvo si je vzelo pravico, da si samo izvoli vladarja, za katerega meni, da bo najprimernejši med domačimi in tujimi kandidati. V enoletnem interregnumu, ki je sledil Avgustovi smrti, je bilo odločeno, da bodo pri volitvah novega kralja sodelovali vsi na sejmu prisotni plemiči (sejm elekcyjny). To je bila formalna zmaga srednjega in nižjega plemstva (šlahte) in je postavila enega od glavnih temeljev poljske plemiške demokracije.

Da bi se zavarovali pred tujimi posegi v politični ustroj države, so med pogajanji s prvim najresnejšim kandidatom za kralja, francoskim princem Henrikom Valeškim, izdelali seznam pogojev in obveznosti, poznanih kot Henrikovi členi, ki so omejili kraljevo oblast in iz kralja naredili (ne več kot) pogodbenega partnerja v plemiški vladavini. Henrikovi členi so dobili status ustave Republike in so jih morali pred kronanjem podpisati vsi naslednji izvoljeni kralji. Poleg Henrikovih členov so morali kralji pred kronanjem sprejeti še obveznosti, zapisane v dokumentu pacta conventa, ki so bile prilagojene vsakemu kralju posebej (npr. da oboroži ustrezno število vojakov, da pomaga deželi z denarjem ipd.).

Čas prvih dveh voljenih kraljev (1573-1586)

Henrik Valeški (1573-1574)

Prvi izvoljeni kralj, Henrik Valeški, je po enem letu vladanja zapustil poljski prestol, ker je na francoskem prestolu zamenjal svojega umrlega starejšega brata Karla IX.

Štefan Báthory (1576-1586)

thumb|Poljska-Litva leta 1582 (pridobitve mira v Jam Zapolskem so prikazane oranžno). V drugo se je poljski sejm odločil za sestro Sigismunda II. Avgusta, Ano Jagelonsko, ki se je poročila s sedmograškim knezom Štefanom Báthoryjem, ki je ob ženi postal vladar Poljske-Litve. Kot odličen vojskovodja in organizator je uspel od sejma pridobiti sredstva za reorganizacijo vojske. Pokoril si je neposlušni Gdansk. Podpisal je mirovna sporazuma z Osmanskim cesarstvom (1577, 1579) in prepričal sejm, da mu je odobril denar za vojno z Rusijo, ki je v času interregnuma zavzela skoraj vso Livonijo. Leta 1578 sta Báthory in njegov kancler, hetman Jan Zamoyski, dosegla vrsto zmag in izrinila Ruse iz Livonije. Leta 1581 je Báthory oblegal Pskov in vojno z Rusijo zaključil z mirom v Jam Zapolskem (januar 1582), ki je Poljski-Litvi prinesel Polock in večino Livonije.

Vladavina dinastije Vasa (1587-1668) Sigismund III. (1587-1632)

Po Báthoryjevi smrti je na volitvah novega kralja kraljeva vdova Ana Jagelonska podprla svojega mladega nečaka Sigismunda iz švedske dinastije Vasa. S tem niso bili zadovoljni pristaši Habsburžanov, ki so za kralja predlagali Maksimilijana III., brata cesarja Rudolfa II. Spor je razrešil šele vojaški spopad (1587-88), v katerem je Jan Zamoyski, ki ga je z denarjem izdatno podprla Ana Jagelonska, premagal Maksimilijanovo vojsko. Sigismund je postal poljski kralj Sigismund III.

Zamoyskemu se pričakovanja, da bo lahko vplival na mladega kralja, niso uresničila. Katoliško vzgojeni Sigismund se je hitro povezal s Habsburžani in jezuiti in začel voditi katoličanom naklonjeno politiko.

Sigismund je po očetovi smrti (1592) prevzel tudi švedsko krono. Podprl je cerkveno sinodo v Brestu (1595/96), na kateri je bila ustanovljena ukrajinska uniatska cerkev, ki je pravoslavne vernike na ozemlju Poljske-Litve podredila Rimu. Njegova katoliška naravnanost je vse bolj odvračala od njega protestantsko švedsko javnost. Njegov poskus, da bi si z vojsko utrdil položaj na Švedskem ni uspel. Švedski parlament ga je odstavil in leta 1600 za švedskega kralja izvolil njegovega strica Karla IX. Njun spor je zanetil poljsko-švedsko vojno, ki se je začela v Livoniji, a je po Karlovi smrti (1611) za nekaj časa zamrla.

Na Poljskem si je Sigismund III. prizadeval, da bi z reformami razširil kraljevo oblast. S tem je prišel v konflikt z večjim delom poljsko-litovskega plemstva. Spor je nazadnje pripeljal do oboroženega spopada med kraljevo vojsko in vojsko upornega plemstva pod vodstvom hetmana Zebrzydowskega. Kraljeva vojska je v spopadu sicer zmagala, a dogodek je za čas vladanja Sigismunda in njegovega sina Vladislava zaustavil vsakršno možnost, da bi spremenili ustroj Republike v prid trdnosti države in centralne oblasti.

Med tem je s pomočjo nekaterih poljskih magnatov (najbogatejših plemičev) v sosednji Rusiji prišel na oblast samozvani Lažni Dimitrij (1605) in jo po slabem letu tudi izgubil. Po njegovem padcu je v Rusiji izbruhnila državljanska vojna. Del ruskih bojarjev je carski prestol ponudil Sigismundovemu sinu Vladislavu, a dogovori so propadli. Potem ko se je na poziv Vasilija Šujskega, ki so ga nekateri moskovski bojarji priznavali za carja, v državljansko vojno vključila Švedska, se je tudi Sigismundu zdelo primerno, da poseže vanjo. Hetman Stanisław Žółkiewski je po sijajni zmagi nad petkrat številčnejšimi Rusi zavzel Moskvo (1610), a se je moral umakniti (1612), ko se je v Rusiji predramilo ljudstvo in je ruska vojska, sestavljena iz vseh slojev prebivalstva, zavzela Moskvo. Smolensk je ostal v poljskih rokah.

thumb|Poljska-Litva leta 1619, potem ko je s premirjem v Deulinu pridobila nova ruska ozemlja (oranžno). Sigsmund je leta 1617 še enkrat poslal v Rusijo vojsko, to pot pod vodstvom sina Vladislava, ki naj bi si priboril carsko krono. A Rusi so bili zadovoljni s svojim novim carjem Mihaelom Romanovim, ki ga je bojarska duma izvolila soglasno, in Vladislav se je moral zadovoljiti z nekaterimi ozemeljskimi osvojitvami. Leta 1618 je v Deulinu sklenil mir za 14 let, s katerim je Poljska obdržala Smolensk in pridobila ozemlja okrog Severskega in Černihova, Vladislav pa se je odpovedal zahtevam po ruskem carskem prestolu.

Poljski sejm Sigismundu ni dovolil, da bi se vmešal v sovražnosti med Habsburžani in Čehi, ki so vodila v tridesetletno vojno. Spopad osebne vojske magnata Aleksandra Lisowskega s turškim vazalom Bethlenom Gaborjem, ki je leta 1620 oblegal Dunaj, in oplenitev Varne, ki so jo izvedli Kozaki iz poljske Ukrajine, so vzpodbudili mladega bojevitega sultana Osmana II., da je Poljski-Litvi napovedal vojno.

Potem ko je že ostareli hetman Stanisław Žółkiewski pri Cecori izgubil bitko s Turki, je Sigismund v zameno za pomoč obljubil ukrajinskim Kozakom ponovno vzpostavitev uradne pravoslavne cerkve na Poljskem. 40.000 Kozakov je tako pri Hotinu zaustavilo turško vojsko, ki je prodirala ob Dnestru navzgor. V premirju, ki je sledilo, je bila obnovljena meja iz jagelonskih časov.

Zaposlenost Poljakov z obrambo juga države je izkoristil mladi švedski kralj Gustav II. Adolf in zavzel Livonijo z Rigo (1621). Naslednje leto so Poljaki zavzeli nazaj večino ozemlja. Vojna je ponovno izbruhnila leta 1625 in naslednje leto prešla v Kraljevo Prusijo. Čeprav so imeli Poljaki v naslednjih letih tudi vojaške uspehe, je bil mir, sklenjen v Altmarku (1629), zaradi slabega pogajanja za Poljsko-Litvo prav sramoten: Švedska je dobila Livonijo do Dvine, večino baltskih pristanišč in pravico do pobiranja takse od poljske baltske trgovine. Že od leta 1605 pa so brandenburški Hohenzollerji upravljali Knežjo (Vojvodsko) Prusijo.

Vladislav IV. (1632-1648)

Vladislav IV., sin Sigismunda III., si je s svojim odprtim značajem že kot mladenič pridobil naklonjenost poljskega plemstva, tako da po očetovi smrti ni imel težav z nasledstvom. Vendar mu naklonjenost plemstva pri omejevanju vladarske oblasti ni prinesla nikakršnega popuščanja.