; , japonski pesnik, * 1644, blizu kraja Ueno, Iga, Japonska, * 28. november 1694, Osaka.

Bil je najbolj znan pesnik obdobja Edo na Japonskem. Za svojega življenja je bil Bašō priznan za svoja dela v sodelovalni obliki pesnjenja haikai ne renga; danes, po stoletjih komentarjev in mnenj, je priznan kot največji mojster poezije haiku (tedaj znane pod imenom hoku). Poezija Macuoja Bašōja je mednarodno priznana; na Japonskem je njegove verze najti na številnih spomenikih in mestih tradicije. Čeprav Bašō upravičeno slovi na Zahodu zaradi svoje poezije hoku, je sam verjel, da je njegovo najboljše delo bilo vodenje in sodelovanje pri renkuju. Po njegovih lastnih besedah: »Veliko mojih privržencev lahko pesni hokku tako dobro, kot pesnim sam. Kar zmorem pa pokažem ob nizanju verzov haikai«.

Bašō je med pesnike zašel že kot mlad in ko se je enkrat vključil v intelektualno prizorišče mesta Edo (dandanašnjega Tokia), je hitro postal znan po vsej Japonski. Preživljal se je kot učitelj, potem pa se je odrekel družabnemu, mestnemu življenju literarnih krogov, priljubila so se mu potepanja po deželi, na zahod, vzhod in daleč na divji sever, ki so mu na poti dajala navdih za njegovo pisanje. Na njegove pesmi so vplivala neposredna doživetja sveta okoli njega, ko pogosto nekaj preprostih elementov zaokroži vtis videnega.

Zgodnje življenje

Bašō se je rodil leta 1644, menda v bližini Ueno, v okraju Iga.Kokusai 1948, str. 246 Njegov oče naj bi bil samuraj nizkega čina, kar bi Bašōju lahko odprlo pot v kariero v vojski, vendar pa ne veliko priložnosti za kaj boljšega v življenju. Njegovi življenjepisci so tradicionalno trdili, da je delal v kuhinjah.Carter 1997, str. 62 Vendar pa je Bašō še kot otrok postal služabnik : skupaj sta delila ljubezen do pesmi haikai ne renga, to je ene od sodelovalnih pesniških form.Ueda 1982, str. 20 Zaporedje se je začelo z verzom v Mora formatu 5-7-5; Ta oblika verzov se je imenovala hokku in ga stoletja kasneje preimenovali v haiku, če je pri pesmi šlo za samostojno delo. Hoku se je priključil po vsebini soroden Mora verz 7-7 drugega pesnika. Tako Bašō kot tudi Jošitada sta si nadela ali haikai umetniško ime; Bašō si je vzel ime , to je on'jomi oblika njegovega odraslega imena "". Leta 1662 je izšla prva zbirka njegovih pesmi. Leta 1664 sta sledili dve kompilaciji hokku pesmi Bašōja. Leta 1665 sta Bašō in Jošitada skupaj z nekaterimi znanci sestavila hjakuin, to je stovrstični renku . Leta 1666 je nenadna smrt Jošitade prekinila Bašōjevo mirno življenje v vlogi služabnika. Zapisov o tem času ni, vendar je verjetno, da se Bašō odrekel kakršnikoli možnosti postati samuraj in da je odšel od doma.Ueda 1982, str. 21. Življenjepisci so predlagali različne razloge in cilje, med drugim je bilo tudi govora o aferi med Bašōjem in Šinto miko , kar najbolj verjetno ne bo držalo.Okamura 1956 Bašōjevi lastni spomini na ta čas so nejasni; spominja se, da si je »takrat zaželel uradno mesto in pravico do zemlje« in da je »nekaj časa bil fasciniran z načini homoseksualni ljubezni«: ni jasno, ali je govora o resničnih obsedenostih ali pa si jih samo izmišljuje.Ueda 1982, str. 22. Ni bil prepričan, da želi postati pesnik s polnim delovnim časom. Kot sam pravi, »so se mi v mislih prepletale alternative in mi vznemirjale življenje«.Ueda 1982, str. 23. Na njegovo neodločnost je morda vplival na tedanji še vedno relativno nizek status renga in haikai ne renga, saj so jih ljudje razumeli bolj družabne dejavnosti kot pa resna umetniška prizadevanja.Ueda 1982, str. 9. V vsakem primeru so njegove pesmi dalje objavljali v antologijah in sicer leta 1667 in 1669; leta 1671 pa je objavil zbirko lastnih del in del drugih avtorjev iz šole Teitoku pod imenom , v 1672. Spomladi tega leta se je preselil v Edo da bi poglobil svoje znanje o poeziji.Ueda 1992, str. 29

Dvig do slave V modnih literarnih krogih Nihonbašija je Bašōjeva poezija hitro naletela na priznanje zaradi preprostega in naravnega sloga. Leta 1674 so ga sprejeli v notranji krog poklicnih ustvarjalcev haikai, kjer je iz rok Kitamure Kigina (1624-1705) dobival tajne nauke.Carter 1997, str. 62. Tale hoku je sestavil kot ironičen poklon šogunu:

Ko se je Nišijama Sōin, ustanovitelj in vodja šole Danrin za haikai, leta 1675 preselil iz Osake v Edo, je bil Bašō med pesniki, ki so bili povabljeni, da z njim skladajo pesmi.Yuasa 1966, str. 23 Ob tej priliki si je nadel haigō (dodatno ime) Tōsei kot in leta 1680 je že s polnim delovnim časom poučeval dvajset učencev, ki so izdali , naslanjajoč se pri tem na svoje stike s Toseijevim talentom. Tisto zimo je naredil presenetljiv korak, preselil se je čez reko v okraj Fukagava, proč od oči javnosti, v bolj samotarsko okolje.Carter 1997, str. 57 Učenci so mu zgradili kmečko kočo in zasadili na dvorišču; Bašō je tako dobil nov haigō in svoje prvo stalno bivališče. Rastlino je imel zelo rad, vendar ga je motilo, da jo trstikovec, domač v okraju Fukagava, zarašča:

Kljub uspehu je Bašō postajal vse bolj nezadovoljen in osamljen. Začel je z zen meditacijo, vendar se zdi, da mu ni umirila misli.Ueda 1982, str. 25. Pozimi leta 1682 mu je koča pogorela in kmalu zatem, v začetku leta 1683, mu je umrla mati. Odpotoval je v Jamuro, da se vseli pri prijatelju. Pozimi leta 1683 so mu učenci zgradili novo kočo v Edu, vendar se mu slabo počutje ni izboljšalo. Leta 1684 je njegov učenec Takarai Kikaku objavil zbirko njegovih pesmi in del drugih pesnikov pod imenom .Kokusai 1948, str. 247 Kasneje istega leta je zapustil Edo na prvo od štirih večjih potepanj.Ueda 1992, str. 95.

Bašō je potoval sam, po neutrjenih poteh t. i. Petih poti Eda, ki so na srednjeveškem Japonskem veljale kot izjemno nevarne; sprva je Bašō pričakoval, da bo preprosto umrl nekje na samem ali pa da ga bodo ubili razbojniki. Sčasoma pa se mu je na poti dobra volja vrnila in negotovost je zamenjal prijeten občutek. Bašō je naletel na številne prijatelje in začel uživati v pokrajinah in letnih časih, skozi katere ga je vodila pot.Ueda 1982, str. 26. Njegove pesmi so postale manj introvertirane, v njih tonu je čutiti presenečenja, ki jih je doživljal ob pogledu na svet okoli sebe:

Potovanje ga je Eda vodilo mimo Fudžijame in Uena v Kjoto.Primere Bašōjevih haiku, spesnjenih na Tokaido, skupaj z zbirko portretov pesnika in lesorezov Utagava Hirošige, je najti v: Forbes in Henley (2014). Srečal je več pesnikov, ki so se imeli za njegove učence in želeli njegov nasvet; svetoval jim je, naj ne upoštevajo sodobnega sloga Edo in celo njegovih ovenelih kostanjev ne: po njegovem vsebujejo »mnogo verzov, o katerih ni vredno razpravljati«.Ueda 1992, str. 122 Bashō se je v Edo vrnil poleti 1685, pri čemer si je na poti vzel čas za nove hoku in misli o svojem življenju:

Po povratku v Edo je Bašō veselo nadaljeval svoje delo kot učitelj poezije v svojem domu Bašō, na tihem pa je že načrtovano novo potovanje.Ueda 1982, str. 29 Pesmi s svojega potovanja je objavil kot . V začetku leta 1686 je zapisal enega od svojih najbolj znanih haikujev:

Ta pesem je zaslovela čez noč: aprila so se pesniki Eda zbrali pri koči Bašō na tekmovanje haikai ne renga na temo žab, kot se zdi v poklon Bašōjevemu hoku , ki je na prvem mestu v zbirki.Ueda 1992, str. 138 Bašō je ostal v Edu, še naprej učil in prirejal tekmovanja, jeseni leta 1687 pa je odpotoval na deželo, na prireditev gledanja lune, in nato 1688 na daljše potovanje v Ueno na praznik novega leta. Doma v Edu je Bašō postal samotarski; včasih je zavračal obiske v svoji koči, včasih pa je družbo obiskovalcev cenil.Ueda 1992, str. 145 Pri tem je užival v svojem življenju in kazal subtilen smisel za humor, kar je videti iz njegovega hoku:

Oku no Hosomiči

Bašō je na tihem načrtoval drugo dolgo potovanje (opisal ga bo v svoji mojstrovini Oku no Hosomiči, to je Ozka pot na daljni sever) in 16. maja 1689 (Jajoi 27, Genroku 2) je s svojim učencem in vajencem zapustil Edo in odšel na pot po severnih okrajih Honšuja. Bašō in Sora sta se usmerila na sever v Hiraizumi, kamor sta prispela 29. junija. Nato sta pešačila po zahodni strani otoka, obšla (30. julija) Kisakato in se vzdolž obale lagodno napotila nazaj proti domu. V 150 dneh, ko je bil na poti po severovzhodnih prefekturah Honšuja, je Bašō prehodil okoli 600 rijev (2400 km). V Edo se je vrnil konec 1691.Kokusai 1948, str. 241

Ko je Bašō dosegel Ogaki, prefektura Gifu, je dnevnik potovanja imel končan. Urejal in oblikoval ga je naslednja tri leta, končna različica dela nosi letnico 1694. Prva izdaja dela je bila objavljena posmrtno leta 1702. Delo je bil takojšen poslovni uspeh in mnogi popotni pesniki so se zaradi nje podali po njegovi poti. Pogosto se šteje za njegovo vrhunsko delo, z verzi hoku , kot je tale:

Poslednja leta

Po vrnitvi v Edo pozimi 1691 je Bašō živel v svojem tretjem domu bašo, za katerega so spet poskrbeli njegovi učenci. Tokrat ni bil sam: k sebi je vzel nečaka in njegovo prijateljico Jutei, ki sta oba okrevala po bolezni. Imel je veliko obiskovalcev.

Bašō se je še dalje počutil neprijetno. Pisal je prijatelju: »drugi ljudje me motijo, nimam duševnega miru«.Ueda 1992, str. 348 Preživljal se je s poučevanjem in nastopi na prireditvah haikai strank, konec avgusta 1693 pa je zaprl vrata svoje koče in en cel mesec zavračal obiske. Na koncu je popustil in sprejel načelo karumi ali »lahkotnost«, po napol budistični filozofiji, ki svet raje sprejema, kot pa da se od njega ločuje. Bašō je še enkrat, poleti 1694, zapustil Edo in se na poti v Osako zadržal na poti v Uenu in Kjotu preživljanje časa v Ueno in Kjotu. Zbolel je na želodcu in umrl mirno, obdan s svojimi učenci.Ueda 1992, str. 34 Čeprav na smrtni postelji ni spesnil kake uradne osmrtnice,Kikaku, 2006, str. 20-23, je naslednja pesem zapisana kot poslednja v času njegove bolezni, splošno sprejeta kot njegovo slovo:

Vpliv in literarna kritika

Namesto da bi vztrajal pri obrazcih , ki so celo še dandanes priljubljeni na Japonskem, je Bašō stremel za tem, da bi njegov hoku odseval njegovo resnično okolje in čustva.Ueda 1970, str. 50 Še za časa njegovega življenja so moč in slog njegove poezije zelo cenili; po njegovi smrti se mu je priljubljenost samo še povečala. Več ​​njegovih učencev je izdalo zbirke citatov iz njegove in svoje lastne poezije, omembe vredna sta Mukai Kjorai in Hatori Dohō.Ueda 1992, str. 7

V 18. stoletju je Bašōjeva poezija dobivala vse bolj goreče pristaše; komentatorji, recimo Išiko Sekisui in Moro Nanimaru, so se na dolgo in široko trudili, v njegovih verzih najti stične točke do zgodovinskih dogodkov, srednjeveških knjigah in drugih pesmi. Ti kritiki so bili pogosto razkošni s svojo hvalo obskurnih Bašōjevih namigov, od katerih so bili nekateri gotovo napačno razumljeni kot literarni kognati. Leta 1793 je šintoistična birokracija Bašōja deificirala in nekaj časa je bilo nekaj časa dobesedno bogokletno, kritizirati njegovo poezijo.

Konec 19. stoletja se je to obdobje enodušne strasti za pesmi Bašōja končalo. Masaoka Šiki, verjetno najbolj znan kritik Bašōja, je s svojimi drznimi in odkritimi pomisleki glede pesnikovega sloga podrl stavbo dolgoletne pravovernosti. Vpliv Šikija pa je bil tudi ključnega pomena, ker je omogočil vodilnim intelektualcem in širši javnosti dostop do Bašōjeve poezije. Izumil je izraz haiku (namesto hoku) za samostojno obliko 5-7-5, ki je po njegovem mnenju najbolj umetniški in priljubljen vidik haikai no renga.