Francoska književnost zajame celoto književnosti avtorjev, ki pišejo v francoščini oz. ki so francoske narodnosti oz. imajo državljanstvo Republike Francije.
Poleg tega pa zajeme pojem francoske književnosti tudi avtorje, ki pišejo v jezikih narodnih manjšin republike Francije (baskovščina, bretonščina, oksitanščina idr.).
Če sledimo francoski sistematiki, pa zlasti zajame pojem francoske književnosti poleg tega še vse avtorje, ki pišejo v francoščini in ki izvirajo iz vsaj (delno) frankofonskih držav (Belgija, Švica, Québec/Kanada, Alžirija, Maroko, Senegal in druge afriške države itd.).
Zgodovinsko izvira iz stare, srednjeveške francoščine in se razvija vse do danes.
Zgodovina francoske književnosti Srednji vek thumb|right|Folio 153v Très Riches Heures du duc de Berry (1412–1416) pesem vojaških uspehov (la chanson de geste) dvorska književnost (littérature courtoise) dvorski roman (roman courtois) meščanska književnost (littérature bourgeoise) pesništvo srednjega veka (la poésie au Moyen Âge) dvorsko pesništvo (poésie courtoise) meščansko pesništvo (Poésie bourgeoise)
Ena izmed Strasbourških priseg (Serments de Strasbourg) (842) velja za prvo besedilo, ki je v celoti napisano v stari romanščini, predhodnici francoščine. Prvo besedilo v tem jeziku, ki ga danes štejemo za literarno, je Pesnitev svete Evlalije (Séquence ali Cantilène de sainte Eulalie), ki je bila verjetno napisana med letoma 881 in 882. Gre za enostavno prilagoditev 29 verzov latinske pesmi z verskim in pedagoškim namenom. Prva velika besedila francoske književnosti so iz visokega srednjega veka (11. stoletje), torej iz dobe razvoja kmetijstva in demografske rasti po obdobju invazij, anarhije in epidemij.
Pesmi vojaških uspehov (chansons de geste) so dolge pesmi, ki vsebujejo lahko tisoč verzov in ki so bile namenjene prepevanju v javnosti, pri čemer se francoski pojem »geste« navezuje na vojne oz. vojaške uspehe. V epični obliki opisujejo nekdanje vojne uspehe in zvišujejo viteške ideale, pri čemer pomešajo legende in resnične zgodovinske dogodke. Najstarejša epska pesem vojnih uspehov je Rolandova pesem (Chanson de Roland), ki je bila napisana v 11. stoletju. V njej pripoveduje uspehe vojske Karla Velikega ter jih hkrati idealizira.
Dvorska književnost (littérature courtoise) je nastala v 12. stoletju. Njena glavna tema je zveličanje edine in perfektne ljubezni, ki je pogosto nesrečna. Izvira iz antike ter integrira vzhodne, orientalske vplive, ki so jih prinesli seboj križarji po njihovi vrnitvi ter je keltske legende. Legenda Tristana in Izolde pripoveduje zgodbo absolutne in nemogoče ljubezni, ki se končuje s tragično smrtjo ljubečih. Te pesmi so prepevali trubadurji na dvorcih visokega plemstva. Chrétien de Troyes (1135 ?–1190 ?) je verjetno prvi romanopisec francoske književnosti. Njegovi romani (Yvain ou le Chevalier au lion, Lancelot ou le Chevalier de la charrette et Perceval ou le Conte du Graal) so tipični za to zvrst. Kratek začetek dolge pesmi »Le Roman de la Rose«, ki ga je napisal Guillaume de Lorris, je bila prava »uspešnica« iz začetka 13. stoletja in je eno izmed zadnjih besedil na temo dvorske ljubezni. Nadaljevanje pesmi je napisal Jean de Meung vsebuje dele, kot npr. odsek la vielle (ta stara), ki so uperjeni proti ženskam, kar je povsem presenetljivo. Dodatno pa se v besedilu najden tudi določeno »socialno kritiko«. Približno v istem obdobju je napisan Roman de Renart, ki vsebuje vrsto pesmi, ki govorijo o pustolovščinah živali, ki imajo um. Lisica, medved, volk, petelin, mačka itd. Imajo vsak svoje poteze človeškega značaja: nepoštenost, naivnost, zvitost… Anonimni avtorji kritizirajo v teh pesmih plemiške vrednosti in dvorsko moralo. Pariški pesnik iz 13. stoletja, Rutebeuf, opisuje človeško šibkost, negotovost in revščino in prikazuje nasprotje z dvorskimi vrednotami.
Prve zgodovinske kronike v francoščini opisujejo križarske pohode 12. stoletja. Nekatere, kot tista iz Joinvilla, opisujejo življenje svetega Ludviga (Saint Louis) in imajo tudi moralno namero ter nekoliko idealizirajo opisane dogodke. Stoletno vojno (1337–1453) pripoveduje Jean Froissart (1337–1410 ?) v dveh knjigah pod naslovom Chroniques. Pesnik Eustache Deschamps opisuje družbo in način razmišljanja za časa stoletne vojne. Po stoletni vojni je pesnik François Villon (1431–1463 ?) tisti, ki izraža nemir in nasilje tega časa. Bil je sirota plemiškega rodu in dober učenec, kasneje pa obsojen za krajo in umor. Njegovo delo je hkrati izobraženo in popularno ter izraža upor proti nepravičnostim njegovega časa.
Versko gledališče se je razvilo skozi cel srednji vek. Tematizira misterije, oz. verske praznike kot so božič, velika noč, vnebovzetje. V razliki do zgoraj opisanih, pretežno plemiških literarnih zvrsteh, nagovarja večjo število ljudi. Poleg verskega gledališča nastaja v 15. stoletju komično gledališče (farsa, »farce«), ki ga pa cerkvene oblasti z vso silo zatirajo.
16. stoletje Glej tudi: Francoska književnost 16. stoletja
Načela humanizma globoko zaznamujejo književnost: vrnitev k antičnim besedilom (grškim, latinskim, hebrejskim), želja po znanju, jasen epikurizem, obnova oblik in vsebin, ki se razlikujejo od srednjeveške književnosti. Med velike pesnike štejemo: Clément Marot, Jean de Sponde, Agrippa d'Aubigné, poleg tega pesnike »Pleiade« (Pléiade), med katere spadata Ronsard in Du Bellay. Najbolj značilni romani so ti Rabelais-ja in Marguerite de Navarre (1492-1549). Eseji Montaigne-ja so pomembno delo med filozofijo in avtobiografijo. Njegovi eseji štejejo poleg tega med prve autobiografije v francoščini in tako upirajo pot Rousseauju in številnim drugim. Samo zamisel »esejov«, to pomeni poskus odkrivanja samega sebe ampak tudi odkrivanja človeka, lahko povezujemo s »Konfesijami« (spovedmi) Jean-Jacquesa Rousseauja, ki skuša opisati človeka s svojimi dobrimi stranmi ampak tudi z njegovimi napakami.
17. stoletje Na začetku 17. stoletja ima Honoré d’Urfé veliko uspeha s svojim »precioznim« romanom »L'Astrée«, to je pustolovski roman, ki je delno avtobiografski in ki je izhajal med letoma 1607 in 1633. Šteje med največje uspehe stoletja, vendar kasnejši »pastoralni« (pastirski) roman ne sledi povsem. Vsekakor je imel pomemben vpliv na francoski roman, na gledališče (Molière-a), na lirično opero in na miselnost. V 17. stoletju naletimo na dva velika literarna tokova, ki sta si hkrati konkurenčna in ki se dopolnjujeta: klasicizem in baročna literatura. Konkurenčna sta si zato, ker bo klasicizem prevladoval nas barokom, vendar tudi komplementarna, ker so bili nekateri avtorji pod vplivom obeh tokov (tako Pierre Corneille). Vendar se že od konca stoletja pojavlja v književnosti miselnost, ki najavlja razsvetljenstvo (Lumières) (npr. Jean de La Bruyère).
Velika imena tega obdobja so: Pierre Corneille, Jean Racine, Molière, Blaise Pascal, François de La Rochefoucauld, Jean de La Fontaine, Nicolas Boileau, Jean de La Bruyère, Mme de La Fayette, Mme de Sévigné, Jean-François Paul de Gondi (Le Cardinal de Retz).
18. stoletje - siècle des Lumières 18. stoletje oz. francosko razsvetljenstvo se v francoski kulturni zgodovini pojmuje kot stoletje »luči« (siècle des Lumières). Metafora naj izraža zmago renesanse in kartezianizma filozofa Francois Descarte-a predhodnega stoletja ter zmago razuma (»raison«) nad »temnimi verovanji« (obskurantizem in predsodki). Razsvetljenstvo je evropski fenomen, vendar prav francoski filozofi najbolj izražajo ideje stoletja in nove vrednote, ki bodo še preko francoske revolucije zaznamovali Evropo in celi svet. Glavni filozofi francoskega stoletja so: Voltaire, Jean-Jacques Rousseau, Denis Diderot in Montesquieu.
19. stoletje thumb|left|250px|veliki francoski pistelji 19. stoletja 19. stoletje je pomembno že samo po velikem številu mojstrovin francoske književnosti in nedvomno pomembno obdobje. Vsekakor je, ker nam je še tako blizu, tudi v določeni meri preveč blizu za celostno analizo. Številni literarni zgodovinarji sistematizirajo francosko 19. stoletje v književnosti po obdobjih romantike (najprej François-René de Chateaubriand in kasneje Victor Hugo), realizma (Stendhal, Honoré de Balzac, Gustave Flaubert) ter naturalizma (Émile Zola).
Romantika. Razvoj romantike izvira iz nekaterih načel. Nekateri poudarjajo pomen svoboščin, ki jih je zagovarjala francoska revolucija, katerim je sledil nered ter zmeda, ki jo je privedla nestabilnost ter politična negotovost v prvi polovici stoletja. V tej perspektivi je v ospredju pisatelj sam, s svojimi ideali, ki izraža svoje nasprotje do političnega in socialnega reda. Za druge avtorje je vendar tako, da francoska revolucija in politični nemiri, ki ji sledijo, ne morejo povsem obrazložiti razvoj francoske romantike, češ da sta nastali angleška in nemška romantika že prej in da obe državi nista poznali enaki politični in socialni revoluciji. Le-ti poudarjajo pomen proučevanja angleške in nemške književnosti za francoske pisatelje.
Realizem je nekoliko bolj nejasen pojem, ki je bil naknadno pripisan na osnovi opredelitev pisatelja – Champfleury-ja, pri čemer se nahajata Stendhal in Balzac med tokovoma romantike in realizma. Literarni zgodovinar Gustave Lanson posveča v svoji zgodovini francoske književnosti (Histoire de la littérature française, 1894) pomembne strani Balzacu, kjer opredeljuje delež realizma v njegovem delu ter delež romantike: »Ainsi, par ses impuissances et par sa puissance, Balzac opérait dans le roman la séparation du romantisme et du réalisme. Il reste cependant dans son œuvre quelque chose d'énorme, une surabondance et une outrance qui en trahissent l'origine romantique«.Gustave Lanson : Histoire de la littérature française. Paris, Hachette, 1894, str. 985.
Naturalizem pa je izraz zavestnega razmišljanja in pristopa, ki ga je Émile Zola sam jasno začrtal.
20. stoletje Francoska književnost 20. stoletja je globoko zaznamovana od zgodovinskih, političnih, moralnih in umetniških kriz. Literarno gibanje, ki je zaznamovalo stoletje je surrealizem, ki se zlasti izraža v novi poeziji (André Breton, Robert Desnos, Paul Éluard idr.). Hkrati pa zaznamuje literarno stoletje ekzistencializem (Gabriel Marcel, Jean-Paul Sartre), ki predstavlja tudi novo filozofsko gibanje (Jean-Paul Sartre: L'existentialisme est un humanisme) . Prvotni vir umetnikov tega stoletja je odnos do političnih konfliktov njihovega časa. Vojna je tako prisotna tako v pesništvu kot v romanih. thumb|right|Marcel Proust je zadnji veliki francoski avtor z začetka 20. stoletja.
Marcel Proust nekako šteje za zadnjega velikega francoskega avtorja tega stoletja. Edino primerljivo vlogo lahko najdemo pri avtorju Louis-Ferdinand Céline, in to glede na njegovo pomembno vlogo pri kritiki na preveč »civiliziranem« pripovedništvu, ki je daleč od resničnega življenja. S skladnjo, ki je v največji možni meri blizu realnosti vsakdanjega jezika ulice ter z ustvarjanjem novega jezika (»novlangue«), ki je pomešan z domišljenim prostaškim jezikom (»argot«) se je tudi izkazal kot eden največjih francoskih pisateljev stoletja. Hkrati je zaznamoval številne druge pisatelje (od patra San Antonio, preko anglosaškim pisateljev Burroughs, Miller, itd.).