Steber v arhitekturi in statiki je konstrukcijski element, ki prenaša težo pritiska od zgoraj na druge konstrukcijske elemente spodaj. Izraz steber velja zlasti za veliko okroglo podporo, pogosto profilirano, sestavljeno iz trupa, kapitela in baze in je iz kamna ali pa ima tak izgled. Majhna lesena ali kovinska opora se običajno imenuje drog, podpora pravokotne ali druge oblike, ki ni okrogla, so običajno imenuje slop. Steber se pojavlja v arhitekturi sam kot del bifore, lahko je v nizih - arkadah ali kolonadah, stoji v prostoru kot spominski steber ali je podpora skulpturi. Stebri se običajno uporabljajo za podporo nosilcev (preklad ali lokov), na katerih ležijo zgornji deli sten in stropov. V arhitekturi je "steber" tak konstruktivni element, ki ima tudi določene proporce in dekorativne funkcije. Steber je lahko tudi samo dekorativni element in ni potreben za konstrukcijske namene. Večje število stebrov v nizu je lahko sestavni del zidu.
Zgodovina Vse pomembne železnodobne civilizacije na Bližnjem vzhodu in v Sredozemlju so uporabljale steber. V antični egipčanski arhitekturi je že leta 2600 pred našim štetjem arhitekt Imhotep uporabil kamnite stebre, v katerih površino je vklesal rastlinske oblike trstičja, v kasnejši egipčanski arhitekturi pa so bili pogostejše cilindrične oblike
Med najbolj dodelanimi stebri v antičnem svetu so bili perzijski, še posebej veliki kamniti stebri, postavljeni v Perzepolisu. Na njihovih kapitelih so bili dvoglavi biki. Dvorana stotih stebrov v Perzepolisu, ki je merila 70 × 70 metrov, je bila zgrajena v času ahemenidskega kralja Dareja I. (524-486 pred našim štetjem). Veliko starodavnih perzijskih stebrov še stoji, nekateri so visoki več kot 30 metrov.
Egipčani, Perzijci in druge civilizacije so stebre uporabljali predvsem za praktične namene, da so držali strop notranjim delom stavbe, zunanje stene pa so krasili z reliefi ali poslikavami.
Stari Grki, ki so jim sledili Rimljani, so jih uporabljali tudi na zunanjosti. Antične arhitekture brez stebra praktično ni. Široka uporaba stebrov v notranjosti in zunanjosti stavb je najbolj značilna lastnosti klasične arhitekture (primer Partenon). Grki so razvili klasične sloge (rede) arhitekture, ki jih najlažje razlikujemo po obliki stebra in njegovih drugih sestavnih delih (podnožja, stebra in ogredja). Njihove dorske, jonske in korintske rede (sloge) so prevzeli Rimljani in jih razširili s tuskijskimi (tudi toskanskim) in kompozitnimi. Antični arhitekti pa so uvedli tudi različne izpeljanke, kot so polsteber, tričetrtinski in štiričetrtinski steber.
Stebri ali vsaj velike zunanje strukture so postale v arhitekturi srednjega veka veliko manj izrazite, klasične oblike so opustili tako v bizantinski arhitekturi, kot v romanski in gotski arhitekturi v prid bolj fleksibilnim oblikam; v Evropi s kapiteli, ki so za dekoracijo pogosto uporabljali različne vrste listja ali na zahodu s prizori z liki, vklesanimi v reliefu.
Renesančna arhitektura je želela oživiti klasični red in slog in ga ustrezno uporabljala pri spreminjanju le-teh, kar ostaja bistvenega pomena pri usposabljanju arhitektov v vsem baroku, rokokoju in neoklasicistični arhitekturi.
Uporaba in oblike Večina stebrov je dobila ime po obliki ali skupini:Wilfried Koch, Umetnost stavbarstva, str. 485 Monolitni je steber iz enega kosa; Steber s tamburi je sestavljen iz obročev (tamburov); Kretski je steber zožen navzdol; Kaneliran (žlebljen) ima po dolžini izdelane žlebove (kanelure); Vretenčast steber ima enega ali več prstanov; Vibasti steber je spiralno zvit; Vozlasti steber; Kačasti steber; Steber z zvermi; Kandelaber in drugi renesančni stebri; Stebri v snopih so v krogu sestavljeni stebri (značilnost zgodnjega angleškega sloga).
Razdalja med stebri v vrsti se imenuje osna razdalja ali razpon, razmik med stebri na spodnjem delu pa interkolumnij.
Fasada s stebri, ki se razteza preko več nadstropij stavbe se imenuje kolosalni red in se uporablja predvsem za optično vzorčenja fasade.
Poleg samostojnih stebrov poznamo še pilastre, ki je lahko navidezni steber in poudarja obseg zidu ali izstopa iz stene in je njen del. Posebne vrste stebrov so slopi, ki jih najdemo predvsem v srednjeveški arhitekturi (romanika, gotika).
Stavbni členi, v katerih so bili ali so uporabljeni stebri so: tempelj in stebrna dvorana, stebrišče oziroma kolonada ter arkade, portal in propileje.
Elementi klasičnega stebra thumb|Elementi korintskega stebra Klasični steber je razdeljen na tri dele: Stebrni trup leži na podstavku, bazi in ga prekriva kapitel. Trup stebra je edini statični del stebra. Preostali arhitekturni elementi imajo večinoma dekorativno vlogo. V mnogih arhitekturnih slogih kombinacija baze, trupa in kapitela določa stebrni red, ki pa vendarle omogoča majhne variacije.
a krepis, krepidoma (nadzemni del - stopničasti podstavek) b steber c ogredje (sestav arhitrav, friz in venčni zidec) d baza - noga stebra e trup f kapitel g arhitrav (epistil) - preklada preko stebrov h friz i venčna sima (gejzon) j scamil(us), izravnalni podstavek, vložek pod stebrnim vratom k plinta - podložna plošča l torus (svitek), trohil(us) (žlebič) m kapitel n abak(us) - kvadratna krovna plošča antičnega kapitela A Spodnji premer stebra B Premer stebra na spodnji tretjini C Zgornji premer stebra D Entaza - nabreklina na približno polovici stebra E Stilobat - podstavek antičnega stebra ali zgornja stopnica
Baza thumb|left|Podnožje grškega templja
Baza, če obstaja, je v klasičnem stebrnem redu pogosto razdeljen v dva dela, v nižjem je kvadratna plošča imenovana plinta. Ta porazdeli težo stebra na večjo površino. Plinta je v redkih primerih obdelana tudi z okraski ali listnimi motivi. Presek dejanske baze je okrogel. Baza je lahko sestavljena tudi iz več vodoravnih plošč. Serija utorov, trohilusov in grebenov, torusov, razdeli osnovno telo baze in določi njeno prepoznavnost. Število in zaporedje utorov in grebenov je običajno definirano tipološko in se imenuje odvisno od lokacije (efeška, samoška, atiška ali peloponeška ter kompozitna baza), če naštejemo samo nekaj primerov.
Temelj in stopničasti podstavek (krepis) skupaj tvorita stereobat. Njegov najvišji nivo se imenuje stilobat. Stebri pa lahko - še posebno iz helenističnega obdobja - stojijo na kockastem podstavku ali postamentu. Takšna povečana baza se pogosto uporablja, kadar bi steber v polni velikosti deloval preveč krepko, na primer, v kolosalnem redu ali tudi pri manjših verandah ali peristilih.
Trup stebra Trup stebra je lahko monoliten (iz enega kosa), vendar je običajno sestavljen iz več tako imenovanih prstanov. V starih časih so naležne površine prstanov večinoma izdelali na način anathyrosis (določena tehnična obdelava površin starodavne kamnite arhitekture v grškem in rimskem gradbeništvu) in tako zagotovili maksimalno prileganje in stabilnost. V arhaičnem obdobju so bili stebrni prstani povezani s središčnim, dolgim, lesenim ali svinčenim moznikom.
Trup je lahko tudi zazidan. Skoraj povsod se uporabljene oblike stebrov ožijo proti vrhu. Pri klasičnih antičnih stebrih je bil del stebra tudi rahlo ukrivljen - entaza. Ta ukrivljenost nikoli ne seže v spodnji premer stebra. To izbočenje stebra ni linearno ampak je krožni lok, tako da se konus prične na približno eni tretjini ali polovici višine.
Najpomembnejši okras stebra je žlebič (kanelura) v dorskem, jonskem in korintskem redu. Medtem ko imajo dorski stebri žlebiče z ostrim grebenom, imajo jonski in korintski stebri blage, polkrožno vklesane. Pogosto so stebri iz helenističnega obdobja tudi samo delno nagubani ali fazetirani ali so bile kanelure zapolnjene z okroglimi palicami. Predvsem pri jonskih stebrih je imela noga stebra figuralni relief, tako imenovani columnae caelatae. Aleksandrijski stebri so okrašeni z akantovimi listnimi viticami od baze stebra navzgor. Toskanski stebri so popolnoma okrašeni in kanelirani. Stebri bizantinske, romanske in gotske arhitekture, pa tudi nemške renesanse so pogosto prekriti z geometrijskimi ali rastlinskimi okraski.
Kapitel Med stebrom in ogredjem je glava stebra, tako imenovani kapitel. Starodavne arhitekture so med mnogimi drugimi poznale tri osnovne oblike kapitelov: dorskega, jonskega in korintskega.
Med kapitelom in stebrom leži vrat stebra, hipotrahelij, običajno oblikovan kot obroč ali z zarezami iz stebra. Je posrednik med optično komponento in ornamenti in dekoriran.
Osrednji del kapitela je različen glede na stebrni red. Oblikovan je samo kot blazine - ehin(us) v dorskem redu, kot volute, ki podpirajo blazino v jonskem redu ali kot akantovo listje urejeno v kelih pri korintskem redu. Poleg teh pa obstajajo še številne druge različice.
Kvadratna krovna plošča kapitela, včasih okrašena - abak(us) tvori zgornji del kapitela. Predstavlja podporo za naslednje elemente. Če steber ne nosi vodoravnega ogredja, je to lahko lok ali obok, lahko pa je abak(us) podlaga za trapezno oblikovan zaključek ali konzolo. Ima predvsem statično funkcijo, prenaša pritisk oboka na sredo stebra in tako ščiti vogale kapitela.
Zgradba
Zgodnji stebri so bili zgrajeni iz kamna, nekateri celo iz enega kosa kamna. Monolitni stebri so med največjimi kamni, ki so se uporabljali v arhitekturi. Drugi kamniti stebri so narejeni iz več kosov kamna, zlepljenih z malto ali zloženih na suho. V mnogih klasičnih primerih so v kose stebrov v sredino izrezljali luknjo ali vdolbino, tako da so jih lahko bolje povezali med samo z uporabo kamnitih ali kovinskih zatičev. Zasnova večine klasičnih stebrov ima obliko rahlo navzven izbočene krivulje ob straneh in zmanjšan premer vzdolž višine stebra, tako da ima vrh okoli 83% spodnjega premera. To zmanjšanje posnema učinek paralakse, ki ga pričakuje oko da bi videlo, da je steber videti višji in bolj raven.
Izrazje Klasični stebri imajo dno ali bazo, ki je nameščena na stilobat ali temelj (stebrno podnožje). Na vrhu ima kapitel ali z vrškom (finial) okrašen zaključek, odvisno od tega ali je pritrjen na strukturo ali prostostoječ.
Sodobni stebri so izdelani iz jekla, uliti iz betona na mestu ali montažnimi ali iz opeke. Ti so lahko nato dodatno površinsko obdelani.
Ravnovesje, nestabilnost in obremenitve
Če počasi povečujemo osno obremenitev popolnoma ravnega ozkega stebra iz materiala z elastičnimi lastnostmi, prehaja ta steber skozi tri stanja: stabilno ravnovesje, nevtralno ravnovesje in nestabilnost. Ravni steber pod obremenitvijo je v stabilnem ravnovesju, če bočna sila, ki prijemlje nekje med koncema stebra, povzroči majhno bočno deformacijo, ki izgine, ko sila neha delovati, steber pa se takrat vrne v svojo prvotno ravno obliko. Če obremenitev stebra počasi povečujemo, doseže stanje, v katerem ravna oblika ravnovesja postane t. i. nevtralno ravnovesje, pri katerem majhna bočna sila povzroči deformacijo, ki ne bo izginila, in zaradi katere steber ostane v tej rahlo upognjeni obliki tudi po tistem, ko sila preneha delovati. Obremenitev, pri kateri steber doseže nevtralno ravnovesje, se imenuje kritična obremenitev. Stanje nestabilnosti pa je doseženo, ko že majhno povečanje obremenitve povzroči neobvladljivo rastoče bočne deformacije, zaradi katerih se steber povsem sesuje. Pri osno obremenjenem ravnem stebru brez kakršnih koli omejitev glede podpore na koncih, je mogoče rešiti diferencialno enačbo za obliko deformacije in kritično obremenitev stebra. Če so pogoji podpore na koncih ležišč fiksni ali pomični, ima deformacija stebra (ki je bil prvotno raven in je imel vseskozi enakomeren presek) v nevtralnem ravnovesju vedno obliko delne ali sestavljene sinusoidne krivulje, kritično obremenitev pa podaja formula
kjer je E = modul elastičnosti materiala, Imin = minimalno vztrajnostni moment prereza in L = dejanska dolžina stebra med njenima ležiščema. Varianta (1), ki je podana z