Stolnica v Elyju (tudi cerkev Svete in nedeljene Trojice) je glavna cerkev škofije Ely v Cambridgeshireu v Angliji in je sedež škofije in volilnega škofa, škofije Huntingdon. Znan je lokalni vzdevek Močvirska ladja (Ship of the Fens), zaradi njene posebne oblike in zvonikov, ki obvladujejo panoramo nizko ležečih mokrišč znanih kot Fens.
Stolnica izvira iz samostana, ki ga je v Elyju leta 672 ustanovila sv. Æthelthryth (imenovana tudi Etheldreda). Najzgodnejši deli sedanje stavbe segajo v leto 1083, status stolnice pa je dobila leta 1109. Do reformacije je bila stolnicaa posvečena sveti Etheldredi in svetemu Petru, takrat pa je bila preustanovljena v stolno cerkev Svete in nerazdeljene Trojice Elyjske. Je stolnica škofije Ely, ki pokriva večino Cambridgeshirea ter zahodni Norfolk, Essex in Bedfordshire. Je sedež škofa Elyja in sufraganskega škofa, škofa Huntingdona.
Arhitekturno je stolnica Ely izjemna tako zaradi obsega kot zaradi slogovnih podrobnosti. Ker so bili zgrajeni v monumentalnem romanskem slogu, so galilejsko verando, Marijino kapelo in kor prezidali v razkošnem gotskem decorated slogu. Njena najbolj opazna značilnost je osrednji osmerokotni stolp z lanterno zgoraj, ki zagotavlja edinstven notranji prostor in skupaj z Zahodnim stolpom dominira okoliški pokrajini.
Stolnicaa je pomembna turistična destinacija, ki jo vsako leto obišče okoli 250.000 obiskovalcevelycathedral.org facts-and-figures accessed 21 September 2015 in vzdržuje dnevni vzorec jutranjih in večernih bogoslužij.
Verska skupnost Ely je bil pomembno središče bogoslužja od 7 stoletja dalje. Večino tega, kar je znanega o njegovi zgodovini pred osvojitvijo Normanov prihaja iz Bedejeve Historia ecclesiastica Gentis Anglorum English translation from the Latin A History of the English Church and People Penguin Books 1968 ISBN 0 14 044042 9 napisana zgodaj v 8. stoletju, in iz Liber Eliensis Fairweather, Janet English translation from the Latin Liber Eliensis, a History of the Isle of Ely from the Seventh Century to the Twelfth The Boydell Press 2005 ISBN 1 84383 015 9, anonimnega pisca kronike, napisane v Elyju v 12. stoletju. Po teh virih je prvo krščansko skupnost ustanovila sv. Æthelthryth (romanizirano "Etheldreda"), hčerka anglo-saškega kralja Anna, ki se je rodil v Exningu v bližini Newmarkta. For the origin of the word "tawdry", see Æthelthryth. Zemljišče v Elyu je dobila od svojega prvega moža Tondberhta, ki ga je Beda opisal kot "princa" v Južnem Gyrwasu. Po koncu svojega drugega zakona s Ecgfrithom, princem Northumbrije, je v letu 673 ustanovila in vodila kot opatinja dvojni samostan, za moške in za ženske. Ko je umrla, je bilo v njen spomin zgrajeno svetišče. Ta samostan je bil uničen okoli leta 870 v letu danskih vpadov. Cerkev ni preživela do njene obnove v 10. stoletju. Whitelock, D., 'The Conversion of the Eastern Danelaw', in Saga-Book of the Viking Society 12, London 1941. Zgodovina verske skupnosti v tem obdobju ni jasna, vendar pripovedi o obnovi v desetem stoletju kažejo, da so jo ustanovili posvetni duhovniki.
thumb|left|Zahodni zvonik, pogled iz Palace Green. V okviru oživitve angleške cerkve pod Dunstanom, Canterburyjskem nadškofom in Aethelwoldom, škofom Winchesterja, je bil nov benediktinski samostan za moške s sedežem v Elyju ustanovljen leta 970. Bil je eden od valov refundiranja samostanov, ki je zajela še Peterborough in Ramsey. Consumption and Pastoral Resources on the Early Medieval Estate, accessed 12 July 2007 Ely je postal eden od vodilnih benediktinskih hiš v pozni anglosaški Angliji. Po normanskem osvajanju Anglije leta 1066 se je opatija povezala z lokalnimi uporniki, ki jih vodil Hereward Wake. Nova ureditev je določala nadzor nad območjem, po smrti opata Thurstana, in Normani so za naslednika postavili Theodwina. Leta 1109 Ely doseže status stolnice z imenovanjem Hervey Le Bretona kot škofa nove škofije, ki je bila izvzeta iz velike škofije Lincoln. To je pomenilo delitev samostanskega premoženja med škofije in samostane, katerega številčnost se je zmanjšala iz 70 na 40 menihov. Spremenil se je tudi status, namesto škofa je dobil opata.
Leta 1539, v času razpustitve samostanov, je ta predan komisarju Henrika VIII. Letters Patent Henry VIII, XIV, pt 2, Nos 542, 584,XV, No 1032 Stolnica je bila obnovljena s kraljevo listino iz leta 1541 s prejšnjim opatom Robertom Stewardom kot dekanom in z večino nekdanjih menihov in manjših kanonikov, ki so jih dopolnili Matthew Parker, kasnejši nadškof Canterburyja in Richard Cox, kasnejši škof Elya. S kratko prekinitvijo 1649-1660 v času Commonwealtha, ko so bile ukinjene vse stolnice, se je ta temelj nadaljeval v svojih bistvenih elementih do enaindvajsetega stoletja, z zmanjšanim številom stalnih kanonikov zdaj dopolnjenih s številnimi laiki imenovanimi s cerkvenim odlokom iz leta 1999.
Kot pri nekaterih drugih stolnicah se dnevni vzorec čaščenja v Ely močno opira na benediktinsko tradicijo. Ob razpadu je bilo ukinjeno čaščenje svete Etheldred, njen oltar je bil uničen in njen patronat in patronat svetega Petra je zamenjal sedanji Sveta in nedeljena Trojica. Od leta 1873 je bila oživljena praksa počastitve njenega spomina in z letnim festivalom se praznuje spomin na dogodke v njenem življenju in selitev njenih ostankov v novo svetišče
Anglosaški samostan Samostan Ely je leta 672 ustanovila Æthelthryth (sv. Eteldreda), hči Anne, kralja Vzhodne Anglije. Bila je mešana skupnost moških in žensk. Poznejša poročila kažejo, da so bile njene tri naslednice opatinje tudi članice kraljeve družine Vzhodne Anglije. V poznejših stoletjih so plenitve vikinških napadov morda povzročile njegovo uničenje ali vsaj izgubo vseh zapisov. Možno je, da so nekateri menihi zagotovili kontinuiteto vse do njegove ponovne ustanovitve leta 970 pod benediktinskim pravilom. Natančna lokacija prvotnega samostana Æthelthryth ni znana. Prisotnost relikvij, podkrepljena z naraščajočim obsegom literature o njenem življenju in čudežih, je bila glavna gonilna sila pri uspehu ponovno ustanovljenega samostana. Cerkvena stavba iz leta 970 je bila znotraj ali blizu ladje sedanje stavbe in je bila postopoma porušena od leta 1102 skupaj z gradnjo normanske cerkve. Tudi nejasna Ermenilda iz Elyja je postala opatinja nekje po smrti njenega moža Wulfhereja iz Mercie leta 675.
Današnja cerkev
Stolnicaa je zgrajena iz kamna, pridobljenega iz kamnoloma Barnack v Northamptonshiru (kupljen od samostana Peterborough, katerega zemljišča so vključevala kamnolome, za 8000 jegulj na leto), z okrasnimi elementi, izklesanimi iz marmorja Purbeck, in lokalnim clunch (tradicionalni gradbeni material iz kredaste apnenčaste kamnine). Stavba je v tlorisu latinski križ, z dodatnim transeptom na zahodnem koncu. Skupna dolžina je 164 metrov, in več kot 75 m dolga ladja ostaja ena najdaljših v Veliki Britaniji. Zahodni stolp je visok 66 m. Edinstveni osmerokotni 'Stolp luči' je širok 23 m in visok 52 m. V notranjosti, od tal do osrednjega strešnega dela, je lanterna visoka 43 m. Stolnicaa je lokalno znana kot ladja Fens, zaradi svoje vidne lege nad okoliško ravno pokrajino.
Cerkev normanskega samostana S 400-letno prednormansko zgodovino in ponovno ustanovitvijo leta 970 je Ely v naslednjih sto letih postal eden najuspešnejših benediktinskih samostanov v Angliji s slavnim svetnikom, zakladi, knjižnico, knjižno produkcijo najvišjega reda in zemljišč, ki jih je presegel le Glastonbury. Vendar je bila uvedba normanske vladavine še posebej problematična v Elyju. Na novo prispeli Normani, kot je Picot iz Cambridgea, so se polastili samostanskih zemljišč, francoski menihi so si prilastili hčerinske samostane, kot je Eynesbury, vmešavanje škofa Lincolna pa je spodkopavalo njihov status. Vse to se je še poslabšalo, ko je leta 1071 Ely postal žarišče angleškega odpora prek ljudi, kot je Hereward the Wake, kar je doseglo vrhunec v obleganju Elyja, za kar je samostan utrpel znatne denarne kazni.
Pod Normani je bila od leta 1070 naprej obnovljena skoraj vsaka angleška stolnica in večji samostan. Če je želel Ely ohraniti svoj status, je moral začeti lastna gradbena dela, naloga pa je padla na opata Simeona. Bil je brat Walkelina, takratnega winchesterskega škofa, in je bil sam prior v winchestrski stolnici, ko se je leta 1079 tam začela obnova. Leta 1083, leto po Simeonovem imenovanju za opata v Elyju, in ko je bil star 90 let so se začela gradbena dela. Leta od osvojitve so bila za samostan turbulentna, a malo verjetna oseba ostarelega normanskega tujca se je dejansko postavila na stran elyjskih menihov, obrnila upad bogastva samostana in našla sredstva, upravno zmogljivost, identiteto in namen za začetek mogočna novogradnja.
Zasnova je imela veliko podobnosti z Winchestrom, križni tloris z osrednjim stolpom nad križiščem, transepti z ladjami, trinadstropni dvig in polkrožno apsido na vzhodnem koncu. To je bila takrat ena največjih gradenj severno od Alp. Prva faza gradnje je zajemala vzhodni krak cerkve ter severni in južni transept. Vendar pa bistven prelom v načinu zidanja kaže na to, da je zaradi še vedno nedokončanih transeptov prišlo do nenačrtovane zaustavitve gradnje, ki je trajala več let. Ko je leta 1093 umrl opat Simeon, se zdi, da je podaljšano medvladje povzročilo prenehanje vseh del. Morda je bila kriva uprava Ranulfa Flambarda. Nezakonito je pustil nezasedena različna delovna mesta, vključno s položajem opata Elyja, da si je lahko prilastil dohodek. Leta 1099 je bil imenovan za škofa Durhama, leta 1100 je bil opat Richard imenovan za Ely in gradbena dela so se nadaljevala. Opat Richard je bil tisti, ki je uveljavil Elyjevo neodvisnost od škofije Lincoln in zahteval, da postane samostojna škofija, s samostansko cerkvijo kot stolnico. Čeprav je opat Richard umrl leta 1107, je njegovemu nasledniku Herveyju le Bretonu to uspelo in leta 1109 postal prvi škof Elyja. To obdobje na začetku 12. stoletja je bilo, ko je Ely ponovno potrdil svojo povezavo s svojo anglosaško preteklostjo. Boj za neodvisnost je sovpadal z obdobjem, ko je ponovna gradbena dela zahtevala odstranitev svetišč iz stare stavbe in prestavitev relikvij v novo cerkev. Zdi se, da je to omogočilo, sredi normansko-francoske hierarhije, nepričakovano navdušen razvoj kulta teh prednormanskih svetnikov in dobrotnikov.
Normanski vzhodni konec in celotno osrednje območje križišča sta zdaj popolnoma izginila, vendar je arhitektura transeptov preživela v skoraj popolnem stanju, da daje dober vtis o tem, kako bi izgledalo. Masivne stene, prebodene z romanskimi loki, bi tvorile ladje, ki tečejo okoli vseh strani kora in transeptov. Iz arkadnih ladij se dvigajo trije nivoji lokov. Galerije s sprehajalnimi potmi bi lahko služile liturgični procesiji, nad tem pa je svetilnica s prehodom v širini obzidja.
Gradnja ladje je potekala od okoli leta 1115, strešni les iz leta 1120 pa nakazuje, da je bil do takrat postavljen vsaj vzhodni del strehe ladje. Velika dolžina ladje je zahtevala, da so se je lotili v fazah in po dokončanju štirih travej, ki so zadostovale za varno oporo prečnega stolpa in transeptov, je bila načrtovana prekinitev gradnje. Do leta 1140 je bila ladja dokončana skupaj z zahodnimi transepti in zahodnim stolpom do nivoja triforija v dokaj preprostem zgodnjeromanskem slogu prejšnjega dela. Nastopil je nov premor, ki je trajal več kot 30 let, in ko se je nadaljeval, je novi zidar našel načine za integracijo prejšnjih arhitekturnih elementov z novimi idejami in bogatejšimi dekoracijami zgodnje gotike.
Zahodni stolp