Rusko-turške vojne () ali rusko-osmanske vojne () so bile niz dvanajstih vojn med Ruskim in Osmanskim cesarstvom od 16. do 18. stoletja. Vojne so bile eden od najdaljših nizov vojaških spopadov v evropski zgodovini. Razen vojne leta 1710–1711 in krimske vojne, ki se pogosto obravnava kot ločen dogodek, so se vojne končale porazno za Osmansko cesarstvo, ki je doživljalo dolgo obdobje stagnacije in propadanja. Na evropski strani so vojne prikazane kot prevlada Rusije kot evropske sile po prizadevanjih Petra Velikega za modernizacijo carstva v začetku 18. stoletja.
Zgodovina Pojav konfliktov (1568–1739) Obdobje pred Petrom Velikim thumb|250px|Krimski kanat okoli leta 1600; območja, označena kot poljska in moskovska so bila bolj kot ne samo zahteva in niso bila pod neposredno poljsko ali rusko upravo
Prva rusko-turška vojna (1568–1570) se je začela po osvojitvi Kazana in Astrahana s strani ruskega carja Ivana Groznega. Osmanski sultan Selim II. je poskušal iztisniti Ruse iz porečja spodnje Volge tako, da je leta 1569 poslal svojo vojsko napast Astrahan. Turški pohod se je končal s katastrofo. Osmanski vojski ni uspelo zavzeti Astrahana in je skoraj cela poginila v stepah, medtem ko je osmanska flota doživela brodolom v Azovskem morju.Martin, Janet (1996). Medieval Russia:980-1584. Cambridge University Press. Mirovni sporazum med sprtima stranema je utrdil oblast Rusije na Volgi, Osmansko cesarstvo pa je pridobilo številne trgovinske ugodnosti. Osmanski vazal Krimski kanat je nadaljeval svojo ekspanzijo na račun Ruskega carstva, vendar je bil v bitki pri Molodih leta 1572 poražen.
Naslednji konflikt med Rusijo in Turčijo se je začel 100 let pozneje kot del boja za ozemlje Ukrajine. Medtem ko je Rusija po rusko-poljski vojni (1654–1667) osvojila Levobrežno Ukrajino, je Osmansko cesarstvo med poljsko-osmansko vojno (1672–1676) s podporo svojega vazala Petra Dorošenka (1665–1672) razširilo svojo oblast nad celotno Desnobrežno Ukrajino. Dorošenkova proosmanska politika je povzročila neodobravanje med številnimi ukrajinskimi kozaki, ki so leta 1674 za edinega hetmana vse Ukrajine izvolili Ivana Samojloviča. Leta 1676 so ruske čete zavzele Čigirin in strmoglavile Dorošenka, ki je bil nato izgnan v Rusijo. Leta 1677 je osmanska vojska poskušala ponovno zavzeti Čigirin, a je bila poražena. Leta 1678 je osmanska vojska po krvavem napadu končno zavzela Čigirin, potem pa je bila osmanska ekspanzija proti severovzhodu ustavljena.Флоря Б. Н. Россия, Речь Посполитая и Правобережная Украина в последние годы гетманства П. Дорошенко (1673—1677 гг.). Древняя Русь. Вопросы медиевистики. 2016. Т. 65, № 3. str. 90. V letih 1679–1680 so Rusi odbili napade Krimskih Tatarov in leta 1681 podpisali Bahčisarajski mirovni sporazum, ki je vzpostavil rusko-turško mejo na reki Dneper.
Peter Veliki in obdobje po njem Rusija se je leta 1686 pridružila evropski Sveti ligi, v kateri so bile Avstrija, Poljska in Beneška republika. Med vojno je ruska stran leta 1687 in 1689 organizirala pohoda na Krim in v letih 1695–1696 pohod na Azov. V luči priprav na vojno s Švedsko in podpisa Karlovškega miru z Osmanskiom cesarstvom leta 1699 je ruska vlada leta 1700 s slednjim podpisala tudi Konstantinopelski mirovni sporazum. Rusiji je s sporazumi uspelo priključiti Azov in dobiti dostop do Azovskega morja.
thumb|250px|Vojska Petra Velikega leta 1696 osvoji Azov
Potem ko so Rusi v bitki pri Poltavi leta 1709 premagali Švede in Švedski naklonjene ukrajinske kozake pod vodstvom Ivana Mazepe, je švedskemu kralju Karlu XII. uspelo prepričati osmanskega sultana Ahmeda III., da je 20. novembra 1710 Rusiji napovedal vojno. Prutski pohod Petra Velikega se je za Rusijo končal zelo neuspešno. Rusko vojsko pod carjevim poveljstvom je obkolila mnogo močnejša osmansko-tatarska vojska in carja prisilila na neugodne mirovne pogoje, po katerih je moral Osmanskemu cesarstvu vrniti Azov.
Do poznega 17. stoletja je safavidski Iran, ki je mejil na obe cesarstvi in je bil od 16.–19. stoletja eden največjih tekmecev Turčije, močno propadel. Rusija in Osmansko cesarstvo sta to izkoristila in zasedla del iranskega ozemlja. Peter Veliki je v rusko-perzijski vojni leta 1722–1723 zavzel današnji Dagestan, Azerbajdžan in severni Iran. Osmani so zasedli današnjo Armenijo, dele vzhodne Anatolije in zahodni Iran. Osvojitve obeh so bile potrjene v Carigrajsken sporazumu, sklenjenem leta 1524. Rusi in Turki so zdaj mejili tudi na Kavkazu, kar je povzročilo dodatna trenja.
Rusiji je uspelo s podpisom sporazumov s Perzijo v letih 1732 in 1735 zagotoviti ugodne mednarodne razmere. Rusi so Perziji vrnili vsa ozemlja, pridobljena od leta 1722 na severnem in južnem Kavkazu ter v severnem Iranu, in se s tem izognili vojni z vzpenjajočim se perzijskim vladarjem Nadir Šahom. Sporazumi so imeli tudi druge diplomatsko ugodne vidike. Vzpostavili so rusko-perzijsko zavezništvo proti Turčiji, saj je bila Perzija v vojni z Osmanskim cesarstvom. Medtem je Rusija podpirala tudi pristop Avgusta III. na poljski prestol v vojni za poljsko nasledstvo v letih 1733–1735. Francija je podpirala njegovega protikandidata Stanislava Leszczyńskega. Avstrija je bila od leta 1726 zaveznica Rusije.
thumb|250px|Evropa pred rusko-turško vojno 1768–1774
Rusija je leta 1736 vstopila v naslednjo vojno z Osmanskim cesarstvom, ki so jo spodbudili napadi krimskih Tatarov na Ukrajino in vojaški pohod krimskega kana na Kavkaz. Maja 1736 je ruska vojska začela invazijo na polotok Krim in požgala prestolnico Krimskega kanata Bahčisaraj. 19. junija je ruska donska vojska pod poveljstvom generala Petra Lacyja zavzela Azov. Julija 1737 je vojska Burkharda Christopha von Münnicha zavzela osmansko trdnjavo Očakov. Lacyjeva vojska 40.000 mož je isti mesec napadla Krim, zadala nekaj porazov vojski krimskega kana in zajela Karasubazar. Lacy in njegovi vojaki so morali zatem zapustiti Krim zaradi pomanjkanja zalog.
Avstrija je julija 1737 vstopila v vojno proti Turčiji, vendar je bila večkrat poražena. Avgusta so Rusija, Avstrija in Turčija začele pogajanja v Nemirovu, ki pa so se izkazala za neuspešna. Leta 1738 ni bilo večjih vojaških operacij. Ruska vojska je morala zaradi izbruha kuge zapustiti Očakov in Kinburn. Leta 1739 je Münnichova vojska prečkala Dneper, porazila osmansko vojsko pri Stavučanih in zasedla trdnjavi Hotin in Iaşi. Avstrija je bila v vojni z Osmanskim cesarstvom ponovno poražena in je 21. avgusta podpisala ločen mirovni sporazum. To in neposredna grožnja švedske invazije na Rusijo je slednjo prisililo, da je 18. septembra 1739 podpisala Niški mirovni sporazum in končala vojno s Turčijo.
Postopen poraz Osmanskega cesarstva (1768–1878) Katarina Velika thumb|250px|Uničenje osmanske flote v česmenski bitki
Po mejnem incidentu pri Balti je sultan Mustafa III. 25. septembra 1768 napovedal vojno Rusiji. Turki so sklenili zavezništvo s poljskimi opozicijskimi silami Barske konfederacije, medtem ko je Rusijo podpirala Velika Britanija, ki je carski mornarici ponudila svoje svetovalce.
Poljsko opozicijsko vojsko je porazil Aleksander Suvorov, ki je bil nato premeščen na osmansko bojišče, kjer je v letih 1773 in 1774 zmagal v več manjših in večjih bitkah po prejšnjih velikih uspehih ruskega feldmaršala Pjotra Rumjanceva pri Largi in Kagulu.
Pomorske operacije ruske baltske flote v Sredozemlju so prinesle zmage pod poveljstvom Alekseja Orlova. Leta 1771 sta se Egipt in Sirija uprla osmanski oblasti, medtem ko je ruska flota v česmenski bitki popolnoma uničila osmansko mornarico.
Osmansko cesarstvo je 21. julija 1774 podpisalo Kičukkajnarški mirovni sporazum, s katerim je Krimski kanat formalno dobil neodvisnost, v resnici pa je postal odvisen od Rusije. Rusija je prejela 4,5 milijona rubljev odškodnine in dve ključni pristanišči, ki sta ji omogočili neposreden dostop do Črnega morja. Tokrat se je prvič zgodilo, da se je kakšna tuja sila neposredno vmešala v zadeve Visoke porte, saj je sporazum Rusiji podelil status zaščitnice pravoslavnih krščanskih podložnikov v Osmanskem cesarstvu.
Leta 1783 je Rusija priključila Krimski kanat. Istega leta je Rusija v skladu z Georgijevskim sporazumom vzpostavila protektorat nad Kraljevino Kartli-Kaheti. Leta 1787 je cesarica Katarina Velika zmagoslavno potovala po Krimu v spremstvu predstavnikov tujih dvorov in svojega zaveznika Jožefa II., cesarja Svetega rimskega cesarstva. Ti dogodki in trenja, ki so jih povzročile medsebojne pritožbe zaradi kršitev Kučukkajnarškega sporazuma, so vznemirili javno mnenje v Konstantinoplu in vojni naklonjena stranka je dobila podporo britanskega veleposlanika.
Leta 1787 so Osmani od Rusije zahtevali, da zapusti Krim. Rusija jim je kot odgovor napovedala vojno. Osmanske priprave na vojno so bile neustrezne in trenutek je bil slabo izbran, ker sta bili zdaj Rusija in Avstrija zaveznici. To je postalo jasno šele, ko so se dogodki že začeli. Turki so leta 1789 pregnali Avstrijce iz Mehadije in zasedli Banat, v Moldaviji pa je bil uspešen feldmaršal Pjotr Rumjancev, ki je zavzel Iaşi in Hotin. Osmanski generali so bili nesposobni, vojska pa uporniška. Vojski za pomoč Benderju in Akkermanu je pohod spodletel. Beograd so zavzeli Avstrijci, ruska vojska pod poveljstvom Aleksandra Suvorova pa je v bitki pri Rimniku premagala Turke in zavzela Izmail. Niz Osmanskih katastrof je dopolnil padec Anape. Le nekaj let prej ustanovljena ruska črnomorska flota pod poveljstvom admirala Ušakova je turški floti zadala vrsto porazov in prevzela pobudo v Črnem morju.
Sultan Selim III. je bil nervozen in je pred sklenitvijo miru poskušal z zmago obnoviti prestiž svoje države, vendar je zaradi stanja njegove vojske to upanje postalo nerealno. Turčija je 31. januarja 1790 podpisala pakt o vzajemni pomoči s Prusijo, vendar med vojno ni prejela pomoči. Dogodki so Turčijo prisilili, da je 9. januarja 1792 z Rusijo podpisana Jaški mirovni sporazum, s katerim je Krim in Očakov prepustila Rusiji. Evropska meja med cesarstvoma je postala reka Dnester, azijska meja pa je ostala nespremenjena.
Spopadi v 19. stoletju thumb|250px|Rusko obleganje Varne (julij-september 1828)
Gábor Ágoston je upad osmanske moči v primerjavi z Rusijo pripisal reakcionarnim janičarjem:
Vsem razpravam in prizadevanjem za modernizacijo navkljub je janičarjem in njihovim zaveznikom z državnim udarom uspelo izničiti vojaške, upravne in finančne reforme sultana Selima III. v zahodnem slogu in celo ubiti samega sultana. Temeljne reforme so se začele šele v 1830. letih pod Mahmudom II., ki je leta 1826 uničil janičarje, stoletje in četrt po tem, ko je Peter Veliki uničil strelce.Gábor Ágoston, "Military transformation in the Ottoman Empire and Russia, 1500–1800." Kritika 12.2 (2011). str. 319.
Leta 1806 je Osmansko cesarstvo na hujskanje Napoleonove Francije začelo novo vojno. Dolga šestletna vojna je za Rusijo potekala vzporedno z rusko-perzijsko vojno, rusko-švedsko vojno in vojno četrte koalicije. Ruska vojska je kljub temu v odločilnem pohodu Kutuzova leta 1811 na Donavi premagala osmansko vojsko, kar je omogočilo sklenitev za Rusijo ugodnega mirovnega sporazuma, s katerim je Rusija dobila Besarabijo.