Édouard Manet 23. januar 1832 - 30. april 1883) je bil francoski modernistični slikar. Bil je eden od prvih umetnikov iz 19. stoletja, ki je slikal sodobno življenje in ključno osebnost pri prehodu iz realizma v impresionizem.
Rojen v družini višjega razreda z močnimi političnimi povezavami, je Manet zavrnil prihodnost, ki mu je bila prvotno namenjena in se znašel v svetu slikarstva. Njegovi zgodnji mojstrovini, Zajtrk na travi (Le déjeuner sur l'herbe) in Olympia (1863), sta povzročili veliko polemik in služili kot zbirališče mladih slikarjev, ki bodo ustvarili impresionizem. Danes so to prelomne slike, ki označujejo začetek moderne umetnosti. Zadnjih 20 let življenja se je Manet povezal z drugimi velikimi umetniki tistega časa in razvil svoj lasten slog, ki bi ga napovedali kot inovativnega in je pomembno vplival na bodoče slikarje.
Zgodnje življenje
Édouard Manet se je rodil 23. januarja 1832 v Parizu, v hôtel particulier (dvorcu) na rue des Petits Augustins (zdaj rue Bonaparte), bogati in dobro povezani družini Neret, Gilles. Manet. Taschen, 2003. p. 93. . Njegova mati, Eugénie-Desirée Fournier, je bila hči diplomata in hčerke švedskega kronskega princa Karla Bernadotta, od katerega so izšli švedski monarhi. Njegov oče, Auguste Manet, je bil francoski sodnik, ki je pričakoval, da bo Édouard nadaljeval njegovo poklicno kariero. Njegov stric Edmond Fournier ga je spodbudil, naj nadaljuje s slikarstvom in je mladega Maneta odpeljal v Louvre. Leta 1841 se je vpisal v srednjo šolo Collège Rollin. Leta 1845 se je po nasvetu svojega strica Manet vpisal na poseben tečaj risanja, kjer se je srečal z Antoninom Proustom, bodočim ministrom za likovno umetnost in poznejšim prijateljem.
Po očetovem predlogu je leta 1848 odplul na šolski ladji v Rio de Janeiro. Po dvakratnem neuspehu na testu, da bi se pridružil francoski mornarici , je njegov oče popustil njegovi želji po umetniškem izobraževanju. Od leta 1850 do 1856 je študiral pri akademskem slikarju Thomasu Coutureu s katerim je bil veliko krat v konfliktu, zaradi različnih umetniških idej. Manet je veljal za raztresenega, trmastega in tudi lenega učenca, hkrati je bil tudi nediscipliniran, vendar marljiv. V prostem času je Manet prerisoval stare mojstre v Louvru. V Coutureajevi šoli je ostal do leta 1856. V tem času se je naučil, kaj je slikarska obrt in razvil svoj umetniški slog slikanja.
Med letoma 1853 in 1856 je Manet obiskal Nemčijo, Italijo in Nizozemsko, v tem času pa je bil pod vplivom nizozemskega slikarja Fransa Halsa in španskih umetnikov Diega Velázqueza in Goye.
Kariera Leta 1856 je Manet odprl studio. Njegov slog v tem obdobju so zaznamovale ohlapne poteze krtačk, poenostavitev podrobnosti in zatiranje prehodnih tonov. Sprejel je trenutni slog realizma, ki ga je sprožil Gustave Courbet, naslikal je Pivca absinta (1858–59) in druge sodobne teme, kot so berači, pevci, cigani, ljudje v kavarnah in bikoborbe. Po svoji zgodnji karieri je redko slikal verske, mitološke ali zgodovinske predmete; primeri so njegov Zasmehovani Kristus, zdaj v Umetniškem inštitutu v Čikagu, in Kristus z angeli, v Metropolitanskem muzeju umetnosti, New York. Leta 1861 je imel na Salonu razstavljeni dve platni. Portret matere in očeta, ki je bil takrat paraliziran in oropan govora zaradi kapi, so kritiki slabo sprejeli. Španski pevec, drugo platno je občudoval Theophile Gautier, ki ga je postavil na bolj vidno mesto zaradi svoje priljubljenosti med obiskovalci Salona. Manetova dela, ki so se v primerjavi z natančnim slogom toliko drugih slik Salona zdela »rahlo površna«, so zanimala nekatere mlade umetnike. Španski pevec, naslikan na »čudno nov način [-] je povzročil, da so se mnoge slikarske oči odprle in njihove čeljusti povesile«. Ross King, The Judgement of Paris, p.20-21, from Fernand Desnoyers, Le Salon des Refusés, 1863
Koncert v tuilerijskem parku
Koncert v tuilerijskem parku je zgodnji primer Manetovega slikarskega sloga. Navdihnjen s Halsom in Velázquezom, je znanilec njegovega vseživljenjskega zanimanja za predmet prostega časa.
Medtem ko so sliko nekateri ocenili kot nedokončano, je narisano ozračje pomenilo občutek, kakšni so bili takratni vrtovi v Tuileriejah; lahko si predstavljate glasbo in pogovor.
Tukaj je Manet upodobil svoje prijatelje, umetnike, avtorje in glasbenike, ki sodelujejo, med predmete pa je vključil tudi avtoportret.
Zajtrk na travi (Le déjeuner sur l'herbe)
Najpomembnejše zgodnje delo je Zajtrk na travi (Le déjeuner sur l'herbe), prvotno Le Bain. Pariški salon ga je zavrnil za razstavo leta 1863, Manet pa se je strinjal, da ga razstavi na Salonu zavrnjenih (Salon des Refusés]], ki je bila vzporedna razstava uradnemu Salonu, kot alternativna razstava v Palači des Champs-Elysée. Salon des Refusés je ustanovil cesar Napoleon III. kot rešitev za problematične razmere, ki so nastale, ko je izbirni odbor Salona tisto leto zavrnil 2783 slik od okoli 5000. Vsak slikar se je lahko odločil ali bo izkoristil priložnost za razstavo na Salonu zavrnjenih in manj kot 500 zavrnjenih slikarjev se je odločilo za to.
Manet je delal z modelom Victorine Meurent, njegovo ženo Suzanne, bodočim svakom Ferdinandom Leenhoffom in enim od njegovih bratov. Meurent je pozirala še na nekaj pomembnih slikah, vključno z Olympio; sredi 1870-ih letih je postala samostojna slikarka.
Slika povsem oblečenih moških in golih žensk je bila kontroverzna, prav tako pa tudi slikanje, ki je podobno skici, kar je novost, ki je odlikovala Maneta iz Courbeta. Istočasno pa Manetova kompozicija razkriva njegovo študijo starih mojstrov, saj je razporeditev glavnih likov izpeljana iz gravure Parisova sodba Marcantonia Raimondija (ok. 1515), ki temelji na Rafaelovi risbi.
Dve dodatni deli, ki jih znanstveniki navajajo kot pomemben precedens za Le déjeuner sur l'herbe, sta Podeželski koncert (okoli 1510, Louvre) in Nevihta (Gallerie dell'Accademia, Benetke), ki sta različno pripisani italijanskima renesančnima mojstroma Giorgioneju ali Tizianu.Paul Hayes Tucker, Manet's Le Déjeuner sur l'herbe, Cambridge University Press, 1998, pp.12–14. . Nevihta je skrivnostna slika, v kateri sta popolnoma oblečen moški in gola ženska v podeželskem okolju. Človek stoji na levi in gleda v stran, očitno proti ženski, ki sedi in doji otroka; odnos med obema figurama je nejasen.John Rewald, The History of Impressionism, The Museum of Modern Art, 4th revised edition 1973, (1st 1946, 2nd 1955, 3rd 1961), p.85. . Na Podeželskem koncertu sta na travi sedela dva oblečena moška, ki se ukvarjata z glasbo in gola ženska, ob njej pa stoji druga gola ženska.
Olympia
Kot v Zajtrku na travi, je Manet ponovno parafraziral spoštovano delo renesančnega umetnika na sliki Olympia (1863), ki je predstavljena v slogu, ki spominja na zgodnje studijske fotografije, čigava pozicija je temeljila na Tizianovi Urbinska Venera ( 1538). Slika spominja tudi na sliko Francisca Goye Gola maja (1800).
Manet se je lotil platna po tem ko je bil izzvan, da Salonu ponudi sliko akta. Njegovo edinstveno odkrito upodobitev samozavestne prostitutke je sprejel pariški Salon leta 1865, in ustvaril škandal. Po Antoninu Proustu, »so samo s previdnostnimi ukrepi, ki jih je sprejela uprava, s strani užaljenih gledalcev preprečili prebijanje in raztrganje slike« Neret, Gilles. Manet. Taschen, 2003. p. 22. . Slika je bila sporna delno zato, ker gola nosi nekaj majhnih oblačil, kot so orhideja v laseh, zapestnica, trak okoli vratu in copati, ki so poudarjali njeno nagost, spolnost in udobno kurtizansko življenje. Orhideja, spete lase, črna mačka in šopek cvetja so bili vsi znani simboli spolnosti v tistem času. To moderno telo Venere je suho, v nasprotju s prevladujočimi standardi; pomanjkanje idealizma na sliki je bolel gledalce. Ploskost slike, ki jo navdihuje japonska umetnost lesenih blokov, služi, da postane akt bolj človeški in manj čustven. Predstavljena je popolnoma oblečena črna služabnica, ki izkorišča takratno teorijo, da so bili črni ljudje hiperseksualni. To, da služabnica nosi obleko kurtizani, pospešuje spolno napetost dela.
Olimpijino telo, pa tudi njen pogled, je nespametno konfrontacijski. Gleda naravnost, kako njen služabnik ponuja cvetje enemu od njenih moških obiskovalcev. Čeprav se njena roka naslanja na nogo, skriva njeno sramno področje, je omemba tradicionalne ženske vrline ironična; pojem skromnosti v tem delu ni znan. Sodobni kritik je obsodil Olimpijino "nesramno upognjeno" levo roko, ki se mu je zdela posmeh sproščene, zaščitne roke Tizianove Venere. Hunter, Dianne. Seduction and theory: readings of gender, representation, and rhetoric. University of Illinois Press, 1989. p. 19. . Prav tako je opozorilna črna mačka ob vznožju postelje udarila spolno uporno noto, v nasprotju s tisto, ki jo je imel speči pes v Tizianovi podobi boginje v njegovi Veneri iz Urbina.
Olympia je bila predmet karikatur v popularnem tisku, vendar jo je zagovarjala francoska avantgardna skupnost, pomembnost slike pa so cenili umetniki, kot so Gustave Courbet, Paul Cézanne, Claude Monet in kasneje Paul Gauguin.
Kot pri Zajtrku na travi je slika sprožila vprašanje prostitucije v sodobni Franciji in vloge žensk v družbi.
Življenje in čas
Po smrti njegovega očeta leta 1862 se je Manet leta 1863 poročil z Suzanne Leenhoff. Leenhoffova je bila dve leti učiteljica klavirja, bila je rojena na Nizozemskem, z njo je imel približno deset let romantično zvezo. Leenhoffova je bila sprva zaposlena pri Manetovem očetu Augustu, da bi učila Maneta in njegovega mlajšega brata klavir. Morda je bila tudi Augustova ljubica. Leta 1852 je Leenhoffova izven zakonske zveze rodila sina Leona Koella Leenhoffa. Med ostalimi slikami je Manet naslikal svojo ženo tudi na sliki Branje.
Enajstletni Leon Leenhoff, čigar oče je bil morda eden od Manetov, je pogosto poziral Manetu. Najbolj znano je, da je predmet slike Deček, ki nosi meč iz leta 1861 (Metropolitan Museum of Art, New York). Pojavi se tudi kot deček, ki nosi pladenj v ozadju slike Balkon Mauner, G. L., & Loyrette, H. Manet: the still-life paintings. New York: H.N. Abrams in association with the American Federation of Arts, 2000. p. 66. .. Spoznal se je z impresionisti Edgarjem Degasom, Claudom Monetom, Pierre-Augustejom Renoirjem, Alfredom Sisleyem, Paulom Cézannom in Camilleom Pissarrom preko druge slikarke Berthe Morisot, ki je bila član skupine in ga pritegnila v njihove dejavnosti. Domnevna pranečakinja slikarja Jean-Honoréa Fragonarda, Morisot, je svojo prvo sliko razstavila v Salonu v Parizu leta 1864 in je razstavljala še deset let.
Manet je postal prijatelj in sodelavec Berthe Morisot leta 1868. Zaslužna je, da je prepričala Maneta, naj sprejme pleneristično slikanje, ki ga je vadila, ko ji ga je predstavila druga njena prijateljica Camille Corot. Imeli so vzajemen odnos in Manet je v svoje slike vključil nekaj teh tehnik. Leta 1874 je postala njegova snaha, ko se je poročila z bratom Eugènom.
Eden od Manetovih pogostih modelov na začetku osemdesetih let 19. stoletja, je bil "semimondaine" Méry Laurent, ki je pogosto pozirala različnim impresionistom.
V nasprotju z osrednjo impresionistično skupino je Manet trdil, da bi si sodobni umetniki morali prizadevati za razstavo na pariškem Salonu, namesto da bi ga opustili v korist neodvisnih razstav. Ko je bil Manet izključen iz mednarodne razstave 1867, je postavil svojo razstavo. Njegova mama je skrbela, da ni zapravil vse svoje dediščine na tem projektu, kar je bilo zelo drago. Medtem ko si je razstava prislužila slabe kritike glavnih kritikov, je zagotovila tudi prve stike z več bodočimi impresionističnimi slikarji, vključno z Degasom.
Septembra leta 1870 je bil vpoklican v vojsko, zaradi francosko-pruske vojne. Tri mesece kasneje je postal poročnik v nacionalni gardi. 1871, ko Francija in Nemčija skleneta premirje, Maneta Pariška komuna izvoli v Zvezo umetnikov. Ob vrnitvi v Pariz, Manet najde svoj atelje razdejan.