Mao Cetung (/ˈmaʊ (d)zəˈdʊŋ/; poenostavljena kitajščina: 毛泽东; tradicionalna kitajščina: 毛澤東; pinjin: Máo Zédōng) tudi Mao Dzedong ter poznan kot voditelj Mao, kitajski politik, državnik in prvi voditelj LRK, * 26. december 1893, Šaošan, Hunan, dinastija Čing, † 9. september 1976, Peking, Ljudska republika Kitajska.
Bil je ustanovitelj Ljudske republike Kitajske, ki ji je vladal od ustanovitve leta 1949 do svoje smrti leta 1976. Njegove ideološke marksistično-leninistične teorije, vojaške strategije in politične metode so skupaj znane kot maoizem.
Mao velja za enega najpomembnejših posameznikov v dvajsetem stoletju. Znan je tudi kot politični intelekt, teoretik, vojaški strateg in pesnik. Kitajska je bila v času Maa vpletena v korejsko vojno, kitajsko-sovjetski razkol, vietnamsko vojno in vzpon rdečih Kmerov. Podporniki Maa so mu pripisali preoblikovanje Kitajske iz polkolonije v močno suvereno državo, s povečano pismenostjo in pričakovano življenjsko dobo. Maa so pohvalili tudi, ker je Kitajsko spremenil iz polkolonije v vodilno svetovno silo, z zelo napredno pismenostjo, pravicami žensk, osnovnim zdravstvenim varstvom, osnovnim izobraževanjem in pričakovano življenjsko dobo. Nasprotno je njegova totalitarna vladavina deležna obsojanja, saj je vpeljal krut avtokratski in totalitarni režim, odgovoren pa je za množično represijo ter uničevanje verskih in kulturnih artefaktov in mest. Maova vlada je bila odgovorna za veliko število smrtnih žrtev, z ocenami od 60 do 80 milijonov, zaradi lakote, preganjanja, prisilnega dela v zaporih in taboriščih ter številnih množičnih usmrtitev.
Mao je bil sin uspešnega kmeta v Shaoshanu v Hunanu. Sprva je imel Mao kitajski nacionalistični in protiimperialistični pogled, nanj pa so še posebej vplivali dogodki Xinhai revolucije leta 1911 in četrtomajskega gibanja leta 1919. Kasneje je med delom na Pekinški univerzi sprejel marksizem-leninizem in jeseni 1927 ustanovil Kitajsko komunistično partijo (KPK). Med kitajsko državljansko vojno med Kuomintangom (KMT) in KPK je Mao pomagal ustanoviti kitajsko delavsko - kmečko Rdečo armado z radikalno zemljiško politiko Sovjetske zveze Jiangxi. Čeprav se je KPK med drugo kitajsko-japonsko vojno (1937–1945) začasno povezala s KMT pod Združeno fronto, se je kitajska državljanska vojna po predaji Japonske nadaljevala, leta 1949 pa so Maove sile premagale nacionalistično vlado, ki se je umaknila na Tajvan.
1. oktobra 1949 je Mao razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske, marksistično-leninistične enopartijske države, ki jo je vodila KPK in uvedel socializem. V naslednjih letih je okrepil svoj nadzor s kampanjami proti najemodajalcem, zatiranjem protirevolucionarjev, "kampanjami proti trem in petim proti" in s psihološko zmago v korejski vojni, ki je skupaj povzročila smrt več milijonov ljudi na Kitajskem. Od leta 1953 do 1958 je imel Mao pomembno vlogo pri uveljavljanju načrtnega gospodarstva na Kitajskem, pri oblikovanju prve ustave LRK, sprožitvi programa industrializacije in sprožitvi projekta "Dve bombi, en satelit". V letih 1955 – 1957 je Mao sprožil gibanje Sufan in protidesničarsko kampanjo, pri čemer je bilo v nadaljnjih letih preganjanih najmanj 550.000 ljudi, večinoma intelektualcev in disidentov. Leta 1958 je sprožil velik skok naprej, katerega cilj je bil hitro preoblikovati kitajsko gospodarstvo iz agrarnega v industrijsko, kar je privedlo do najsmrtonosnejše lakote v zgodovini z ocenjenim številom smrti od 15 do 55 milijonov ljudi med letoma 1958 in 1962. Leta 1963 je Mao ustanovil socialistično izobraževalno gibanje, leta 1966 pa je sprožil Kulturno revolucijo, program za odstranjevanje "protirevolucionarnih" elementov v kitajski družbi, ki je trajal 10 let in je bil zaznamovan z nasilnim razrednim bojem, razširjenim uničevanjem kulturnih artefaktov in izjemnim dvigom Maovega kulta osebnosti. Med revolucijo je bilo preganjanih več deset milijonov ljudi, ocenjeno število smrti pa se giblje od več sto tisoč do milijonov, vključno z Liu Shaoqijem, drugim predsednikom LRK. Po letih slabega zdravja je Mao leta 1976 doživel številne srčne napade in nato septembra istega leta umrl v starosti 82 let. V času Maovega vladanja je kitajsko prebivalstvo naraslo s približno 550 milijonov na več kot 900 milijonov, medtem ko vlada ni dosledno izvajala svoje politike načrtovanja družine. Po Maovi smrti ga je s časoma nasledil Deng Šjaoping, ki je obsodil njegovo vladavino in začel “demaoizacijo” kitajske družbe.
Zgodnja leta in vstop v politiko
Zgodnje življenje levo|sličica|285x285_pik|Mao kot otrok, 1913 Mao Cetung se je rodil 26. decembra 1893 v Šaošanu v provinci Hunan, na osrednjem Kitajskem. Bil je sin bogatega kmeta in striktne budistke Ven Čimej. Svojega očeta je opisoval kot željnega discipline in izredno strogega človeka, z njegove strani je bil deležen trde vzgoje, večkrat je bil tepen. Tudi Mao je bil v času otroštva budist, vendar je vero v najstniških letih opustil. Z osmimi leti je bil poslan v osnovno šolo v Šaošanu, kjer je bil deležen uveljavljene konfucijanske vzgoje in izobrazbe. Pri trinajstih je njegov oče poskrbel za poroko s sedemnajstletno Luo Jigu in hkrati združil družinski posestvi. Mao je zavračal vsako imenovanje Luo za svojo ženo in se s tem s svojo trmo javno osramotil. Luo je umrla štiri leta po poroki. Kasneje je tudi kritiziral prisilne poroke. Mao se je za nekaj časa zaposlil na očetovi kmetiji in se hkrati seznanjal z mišljenjem prozahodnega reformista Dženga Guanjinga.
Zgodnja revolucionarna leta
Zanimal se je za vojaško moč in nacionalne ideje Georgea Washingtona in Napoleona Bonaparteja. Pri šestnajstih leti je začel obiskovati višjo osnovno šolo v Dongšanu in dve leti pozneje srednjo šolo v prestolnici Hunana Čangšaju (pinjin: Changsha). V srednji šoli je čutil odpor proti avtokratski in tradicionalistični cesarski ureditvi, ki je vztrajala na preživetih tradicijah konfucianizma in ekonomske samozadostnosti, zaradi katerih je Kitajska zaostajala za ekonomsko in tehnološko razvitejšim Zahodom. Bral je revolucionarni časopis Ljudska samostojnost (Minli bao), kot znak upora si je dal simbolično odrezati kito, ki jo je v 17. stoletju vladajoča mandžurska dinastija Čing vsilila vsem moškim. V času srednje šole se je pridružil uporniški vojski, ki si je prizadevala za revolucijo, vendar v boju ni bil nikoli neposredno udeležen. Po opravljenem tečaju za učitelja je odpotoval v Peking, kjer je diplomiral junija 1919 kot tretji v letniku ter se zaposlil kot pomočnik Li Dadžaja v pekingški univerzitetni knjižnici. Li je veliko pisal o oktobrski revoluciji in komunizmu. Tako se je Mao srečal z marksistično literaturo in idejami komunizma. Z zelo majhno plačo si je lahko privoščil le utesnjeno sobo, ki jo je delil skupaj s še sedmimi študenti iz Hunana. Pridružil se je univerzitetnemu klubu filozofov in novinarjev ter se udeleževal seminarjev in predavanj o takratnih kitajskih političnih reformistih. Maovo bivanje v Pekingu se je končalo spomladi leta 1919, ko je odpotoval v Čangšo, kjer se je zaposlil kot učitelj zgodovine na osnovni šoli Šjuje.
Kitajsko komunistično partijo sta leta 1921 ustanovila že omenjeni knjižničar Li Dadžao in marksistični somišljenik Čen Dušju, Mao pa je mestu Čangša, v katerem je v tem času poučeval v osnovni šoli, ustanovil Hunansko vejo KP. V letu 1921 so obstajala komunistična gibanja v Šanghaju, Pekingu, Vuhanu, Kantonu in Džinanu, zato so se 23. julija 1921 prvič srečala komunistična gibanja, na tako imenovanem nacionalnem kongresu Kitajske komunistične partije, ki se ga je udeležil tudi Mao in bil proglašen za sekretarja stranke v provinci Hunan. Na drugem kongresu (julija 1922), na katerem Mao ni bil udeležen, se je KP po Leninovem nasvetu pridružila Ljudska narodna stranka Kuomintang (KMT) z namenom, da bi si zagotovili premoč nad vojaškimi poveljniki, ki so imeli pod nazorom severni del Kitajske. Leta 1923 je bil Mao na tretjem kongresu KP izvoljen v komite. Spomladi leta 1925 je umrl ustanovitelj kitajske republike Sun Jatsen, nasledil pa ga je Čjang Kajšek, ki se je sčasoma zapostavil marksistične ideale na račun nacionalističnih.
V KP se je leta 1925 pokazal razkol med ustanoviteljem in generalnim sekretarjem Čenom Dušjujem, ki je sledil togemu marksizmu osvobajanja proletariata, in Maom, ki je trdil, da bi mogli nekatera marksistična izhodišča prilagoditi kitajskim družbenim razmeram in stvarnostim. Zato je Mao stavil revolucijo na kmete in ne na proletariat, kakor šef partije Čen Dušju.
Državljanska vojna sličica|Mao leta 1925, približno v času njegovega dela na PMTI v Guangzhouu|levo sličica|299x299_pik|Mao v Yan'anu Združeni KP in KMT sta s skupnimi močmi premagala samopašne kitajske vojaške vojvode, ki so do tedaj nadzirali večji del severne Kitajske. Leta 1927 so se s Čjang Kajšekovo antikomunistično čistko pokazale prve razlike med komunistično in nacionalistično zvezo. Kominterna je za razpad zavezništva okrivila Čen Dušjuja, ki se je nazadnje pridružil trockistom. Po več hudih vojaških porazih, v katerih KP ni bila vojaško dorasla KMT, so se komunisti so se umaknili na jug, nacionalisti pa so jih pod vodstvom Čjang Kajšeka obkolili. Iz brezupnega položaja jih je pravzaprav rešil Mao, ki je na vsak način zavračal frontalni spopad proti premočnemu nasprotniku in organizacijo KP iz mest prenesel na podeželje. Zato se je leta 1934 Mao s komunističnimi rojaki odpravil na 10.000 kilometrov Dolgi pohod iz južne v severno Kitajsko in se s tem izognil spopadu z nacionalisti. V provinci Šaanši je KP ustanovila novo oporišče. Med Dolgim pohodom je po nekaterih podatkih umrlo skoraj 90 odstotkov borcev, a kljub hudim izgubam ohranil trdno partijsko strukturo, za komuniste pa je pomenil prelomnico, saj so se dokončno uveljavili kot močna sila z veliko podporo prebivalcev. Med drugo svetovno vojno sta stranki spet sklenili zavezništvo (1937-1945) zaradi imperialistične grožnje vzhodne sosede Japonske, vendar se ob koncu druge svetovne vojne obe "zmagovalki" zapleteta v državljanske vojne. Leta 1943 je Mao postal vodja kitajske komunistične partije, po drugi svetovni vojni pa so nazadnje premagala nacionaliste. Ko so komunisti ustanovili LR Kitajsko, je Čjang Kajšek pobegnil na Tajvan, od koder je še v naslednjem desetletju ponovno osvojiti celino.
Voditelj Ljudske republike Kitajske
Zgodnja leta vladanja levo|sličica|257x257_pik|Mao skupaj s svojimi sodelavci pri razglasitvi ustanovitve Ljudske republike Kitajske 1. oktobra 1949 1. oktobra 1949 je Mao s svojimi sodelavci na trgu nebeškega miru razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske. Kasneje istega tedna je dejal, da je kitajski narod vstal. Pozneje je Mao odšel v Sovjetsko zvezo na dolge pogovore in tam sklenil, da bodo Sovjeti lahko nudili pomoč Kitajski. 21. decembra 1949, ob Stalinovem 71. rojstnem dnevu, je Mao odšel v Moskvo na prvo potovanje v tujino v času svojega vladanja, vendar je bil sprejem negativen: Stalin je v Mau videl antagonista v vodstvu komunističnih režimov in ni sprejel nobenih prošenj za vrnitev kitajskih ozemelj, ki so jih zasedli carji. Dobil je le skromnih 300 milijonov dolarjev posojila v petih letih ter pogodbo o gospodarskem in vojaškem partnerstvu. sličica|273x273_pik|Mao skupaj z Josifom Stalinom na Stalinovem 71. rojstnem dnevu v Moskvi, decembra 1949.