Za druge 25. divizije glejte 25. divizija.
25. pehotna divizija »Tropska strela« (izvirno angleško 25th Infantry Division »Tropic Lightning«) je ena od aktivnih pehotnih divizij Kopenske vojske Združenih držav Amerike, ki trenutno sodeluje v globalni vojni proti terorizmu, tako v Afganistanu kot v Iraku.
Trenutno v sestavi divizije delujejo Stryker, lahkopehotne, zračnoprevozne in letalske enote23idl.army.mil - Units .
Do leta 2006 je imela enota imela v nazivu tudi oznako lahka, ki pa jo je zgubila zaradi reorganizacije ter s tem močnim povečanjem divizijske močiGlobalsecurity.com - 25th Infantry Division / US Army Hawaii.
Zgodovina Ustanovitev 25. pehotna divizija je bila ustanovljena 1. oktobra 1941 v Schofield Barracks (Havaji) z razpustitivijo Havajske divizije. Havajska divizija je branila Havaje od leta 1921, nakar je bila 1941 razpuščena in iz njenih enot so ustanovili 24. in 25. pehotno divizijo, ki je danes neaktivna.
25. divizija je dobila 27. in 35. pehotni polk ter 8. poljski artilerijski polk iz sestave razformirane divizije. Da bi divizija dosegla zahtevano število 3 polkov, so ji dodelili 298. pehotni polk Havajske nacionalne garde.
Druga svetovna vojna Komaj dva meseca po nastanku divizije je Japonski imperij 7. decembra napadel Pearl Harbor in tako se je pričela druga svetovna vojna tudi za ZDA in s tem tudi za novoustanovljeno 25. divizijo; napadajoča letala so napadla tudi divizijske objekte na otoku Oahu. 25. in njena sestrska 24. divizija sta bili tako prvi ameriški diviziji, ki sta doživeli boj v drugi svetovni vojni. Divizija je takoj zasedla dodeljene obrambne sektorje na južnih in vzhodnih obalah otoka, pripravljena, da ga obrani pred morebitnim japonskim izkrcanjem; nato je bila premeščena na Pearl Harbor in Honolulu z isto nalogo. 3. avgusta 1942 je bil 298. pehotni polk zamenjan z 161. pehotnim polkom Washingtonske nacionalne garde, ki je bil na poti na Filipine, ko so Japonci napadli in so ga zato preusmerili na Havaje. Razlog za zamenjavo je bil ta, da je bilo veliko pripadnikov 298. polka japonskega porekla, zato jim niso zaupali, da se bodo borili proti svojim rojakom (pozneje so iz njih organizirali 100. pehotni bataljon, ki se je izkazal v Evropi).
Branjenje otokov je opravljala do novembra 1942, ko je divizija opravila obsežno urjenje džungelskega in amfibijskega bojevanja, nakar so se začeli 25. novembra 1942 premeščati na Salomonove otoke, kjer so zamenjali 1. marinsko divizijo v bližini Henderson Fielda; zdaj so delovali v sestavi 14. korpusa.
thumb|left|400px|Ranjenemu vojaku pomagajo pri spuščanju po džungelskem pobočju, nato preko džungle do reke in s čolnom in ambulantnim vozilom do bližnje bolnišnice. Guadalcanal, 15. januar 1943. Vojak 35. pehotnega polka 25. pehotne divizije. Reka Matanikan.
Bitka za Guadalcanal je bila prva večja kampanja divizije in s tem tudi celotnih Oboroženih sil ZDA. Divizija se je na Guadalcanal začela izkrcavati 17. decembra pri reki Tenaru. 7. januarja istega leta se je začela ofenziva proti japonskim branilcem; divizija je nastopila šele 10. januarja. Sodelovala je pri zavzetju Kokumbone in uničenju japonskih oborožnih sil okoli gore Austen. Zaradi nevarnosti večjih sovražnikovih protinapadov se je ofenziva začasno ustavila, nakar so divizijske enote zamenjale ogrožen 147. pehotni polk in začele prodirati proti Cape Esperance. Ko so se ameriške enote srečale v bližini polotoka, je sovražnik kapituliral. V džungli, kjer je mrgolelo tropskih bolezni in odločnih, zagrizenih sovražnikov, je divizija do 5. februarja 1943 izpolnila svoje cilje in to tako hitro, da je dobila vzdevek »Tropska strela«. Divizija je kot garnizijska enota ostala na otoku do 21. julija.
Tega dne, 21. julij 1943, so divizijske prednje enote pristale na Mundi (Nova Georgija). Divizijski 35. pehotni polk v sestavi Severne pristajalne sile je sodeloval pri zavzetju Vella Lavelli; boj je trajal od 15. avgusta do 15. septembra (organiziran odpor na Novi Georgiji se je končal 25. avgusta). Istočasno so ostale divizijske enote pristale na drugem delu otoka, zavzele Zieto, se v 19 dneh prebile skozi džunglo in zavzele zaliv Bairoko ter tako osvobodile ves otok. 24. septembra so očistili otok Arundel in 6. oktobra še otok Kolombangara s pomembnim letališčem Villa. KOV ZDA je 25. septembra 1944 potrdila divizijski našitek (rdeč in rumen taro list, ki predstavljata havajski izvor divizije in strela, ki ponazarja vzdevek).
Do 22. oktobra 1943 se je celotna divizija umaknila iz fronte na zaslužen počitek in popolnitev in to na Novo Zelandijo; zadnji divizijski elementi so prispeli 5. decembra. Med 3. februarjem in 14. marcem 1944 je bila celotna divizija premeščena na Novo Kaledonijo, kjer se je pripravljala na naslednjo operacijo.
11. januarja 1945 so bili v sestavi 6. armade poslani na Filipine, da jih osvobodijo. Divizija je pristala pri San Fabijanu na otoku Luzon; dodeljena je bila 1. korpusu kot njeno levo krilo in 16. januarja je pričela z ofenzivo, da očisti osrednji del otoka (luzonsko osrednjo planoto) in pomembno avtocesto št. 5 do prestolnice Manile. 17. januarja se je divizija spopadla z Japonci pri Binalonanu. Prodirajoč čez riževa polja je zavzela Umingan, Lupao in San Jose in istočasno uničila velik del japonskih oklepnih enot. Divizija se je 21. februarja začela prebijati skozi gorovje Caraballo, tako da je napadla in osvojila en vrh za drugim (Digdig, Putlan in Kapintalan); 13. maja 1945 pa je zasedla ključni prelaz Balete. 27. maja je zavzela tudi Santa Fe ter tako »odprla vrata« v dolino Cagajan. Nato je še do 25. junija sodelovala pri čiščenju osvobojenega ozemlja. Svojo nalogo pri osvobajanju Filipinov je izpolnila po 165 dneh nenehnega bojevanja 30. junija 1945. Od vseh divizij v sestavi 6. armade je prav 25. imela največ izgub med celotno kampanjo, kar kaže, da so ji zaupali izvrševanje najtežjih nalog.
30. junija 1945 je bila prestavljena v rezervo blizu Tarlaca, kjer se je urila za načrtovano invazijo na Japonsko, kamor bi morala odpluti 20. septembra, a je Japonska prej kapitulirala.
Med drugo svetovno vojno je divizija sodelovala v 4 kampanjah in 6 pripadnikov divizije je prejelo medaljo časti za njihove zasluge.
Zasedba in hladna vojna Pozno septembra 1945 so divizijo poslali na Japonsko, da opravlja zasedbene naloge na otoku Honšu s štabom v mestu Nagoja. Na Japonsko je prispela v začetku oktobra. Takoj je pričela z razorožitvijo vseh japonskih oboroženih sil v okolici in uničevanjem zasežene vojaške opreme.
1. novembra 1945 so deaktivirali 161. pehotni polk, ki ga je zamenjal 4. pehotni polk. V začetku januarja 1946 se je povečalo območje delovanja na območje na novo deaktiviranih 33. in 98. pehotne divizije. Istočasno se je preselila v Osako. V Osaki sta 27. pehotni in 8. poljski artilerijski polk »posvojila« otroško sirotišnico in si prislužila velik svetovni sloves.
V času zasedbe je 4. pehotni polk organiziral 300 skupin, ki so sodelovale pri cepljenju japonskih civilistov.
1. februarja 1947 je 24. pehotni polk zamenjal 4. pehotni polk. Oba druga, 27. in 35. pehotna polka, sta imela le dva bataljona, poljski artilerijski bataljoni le dve dejavni bateriji in tankovski bataljon le eno četo lahkih tankov zaradi slabega japonskega cestnega omrežja.
Korejska vojna thumb|right|400px|Položaj zasedeta poddesetnika James Patts iz Cincinnatija, Ohio in Charles W. Patterson iz Pitte, Pensilvanija, oba člana čete Fox, 35. pehotni polk, 25. pehotne divizije med akcijo na zahodni korejski fronti (16. januar 1951).
Po stopnjevanju napetosti med obema Korejama, je 25. januarja 1950 Severna Koreja sprožila invazijo na južno sosedo. Divizije Kopenske vojske ZDA, nastanjene na Japonskem, so hitro poslali v Južno Korejo, da zaustavijo komunistični napad. 25. pehotna divizija je 5. julija 1950 dobila ukaz za premik. Do srede julija je bila divizija popolno opremljena in pripravljena na srečanje s sovražnikom. 20. julija 1950 je 3. bataljon 24. pehotnega polka doživel prvo bojno akcijo, ko je napadel in uničil utrjeno cestno križišče pri Ječonu; prav ta akcija je bila tudi prvo pomembnejše ameriško ponovno zavzetje izgubljenega ozemlja v celotni korejski vojni. Divizija je bila izpostavljena hudim pritiskom in je bila prisiljena se umakniti v pusanski perimeter. 8. septembra 1950 so zaustavili severnokorejski napad.
Divizija je bila pomemben dejavnik pri preboju iz pusanskega perimetra in posledičnega srečanja z 10. korpusom, ki se je izkrcal pri Inčonu; sledila je bitka za Inčon. Oborožene sile OZN so dosegle 38. vzporednik in v procesu uničile vse severnokorejske vojaške enote. Po prečkanju vzporednika, v sestavi 8. armade, je divizija vdrla v Severno Korejo.
26. novembra 1950 so Kitajci sprožili veliko ofenzivo, ki je potisnila sile OZN do 38. poldnevnika, kjer se je fronta ustalila.
Jeseni 1951 je divizija doživela nekaj strukturnih sprememb. 1. oktobra je bil 24. pehotni polk deaktiviran in zamenjan s 14. pehotnim polkom »Zlati zmaji« ter 69. poljski artilerijski bataljon je zamenjal 159. poljski artilerijski bataljon. 14. novembra so deaktivirali še 755. tankovski bataljon in ga istočasno zamenjali z 89. tankovskim bataljonom.
Med majem in julijem 1953 je divizija sodelovala v obrambi Seoula, s čimer si je prislužila še drugo južnokorejsko predsedniško pohvalo enote.
25. divizija je v korejski vojni sodelovala skupaj 37 mesecev in v vseh 10 kampanjah; v tem času so prejeli 11 predsedniških pohval enote ter 14 pripadnikov je prejelo medaljo časti.
Hladna vojna 2. del Po 12-letni odsotnosti se je jeseni 1954 divizija vrnila v svoje matično oporišče, kjer je prevzela novo dolžnost; postala je strateška rezerva za celotno področje Pacifika in Daljnega vzhoda. Tako je divizija začela urjenje na Filipinih, na Tajskem in drugje, kjer je preizkušala bojno pripravljenost. Ponovno so začeli ustanavljati tečaje džungelskega in protigverilskega bojevanja na podlagi izkušenj iz druge svetovne vojne ter pričakovanj prihodnjih bojev... S tem je bila 25. pehotna divizija edina izurjena protigverilska enota te velikosti v Kopenski vojski ZDA.
V sklopu z reorganizacijo celotne Kopenske vojske ZDA so reorganizirali divizijske 3 polke v pet bojnih skupin in ji dodali še: 3. konjeniški izvidniški eskadron 4. konjeniškega polka, 3. oklepni bataljon 69. oklepnega polka (1963 preimenovan v 1. bataljon 69. oklepnega polka) in aviacijsko četo. Da bi ohranili tradicijo zgodovinskih polkov, je Kopenska vojska ZDA uvedla tudi CARS (Bojni polkovni sistem). Tako so bili 14., 27. in 35. pehotni polk reorganizirani v 1. bojno skupino 14. pehotnega, 2. bojno skupino 19. pehotnega, 2. bojno skupino 21. pehotnega, 1. bojno skupino 27. pehotnega in 1. bojno skupino 35. pehotnega polka. Artilerija in protiletalska obramba sta bili združeni v 1. bataljon 8. artilerijskega, 2. bataljon 9. artilerijskega, 7. bataljon 11. artilerijskega in 3. bataljon 13. poljskega artilerijskega polka.
Leta 1963 so ponovno reorganizirali divizijo, tako da so ukinili bojne skupine in aktivirali 1., 2. in 3. brigado s 7 bataljoni.
Vietnamska vojna thumb|left|400px|Pripadniki 4. bataljona, 23. pehotnega polka, 25. pehotna divizija, se s pomočjo vkrcavajo na evakuacijski helikopter med bojem z Vietkongom med operacijo Wahiawa, severno od Cu Čija. 20. maj 1966.