Partsko cesarstvo

Partsko cesarstvo (perzijsko شاهنشاهی پارت‎, sodobno perzijsko اشکانیان, Aškāniān), znano tudi kot Arsakidsko cesarstvo, je bilo antična iranska država, katere vladarji so se imeli za naslednike starega ahemenidskega Perzijskega cesarstva.Waters 1974, str. 424.

Cesarstvo je leta 247 pr. n. št. ustanovil Arsak I. Partski,Brosius 2006, str. 84. poglavar iranskega plemena Parni, po osvojitvi takratne selevkidske satrapije PartijeBickerman 1983, str. 6. na območju sedanjega severovzhodnega Irana. Cesarstvo je zelo razširil Mitridat I. Partski, ki je osvojil Medijo in Mezopotamijo, v katerih so vladali Selevkidi. Partsko cesarstvo je na višku svoje moči obsegalo ozemlje od Evfrata na zahodu do vzhodnega Irana. Ležalo je ob svilni cesti med rimskim cesarstvom in Sredozemljem na zahodu in kitajskim cesarstvom Han na vzhodu in je hitro postalo pomembno trgovsko središče.

Parti so v veliki meri sprejeli umetnost, arhitekturo, versko prepričanje in vladarske insignije svojega kulturno raznolikega cesarstva, v katerem so se regionalne kulture prepletale s perzijsko in grško kulturo. Arsakidi so v prvi polovici svoje vladavine privzeli elemente grške kulture, potem pa so začeli postopoma oživljati staro iransko izročilo. Vladarji so se naslavljali s »kralj kraljev«, s čimer so želeli poudariti, da so nasledniki Ahemenidskega cesarstva. Od Ahemenidov so podedovali številne lokalne vazalne vladarje, ki jih je imenovala prejšnja centralna oblast, večino vladarjev pa so tvorili avtonomni satrapi. Partski dvor je imenoval samo manjše število satrapov, večinoma izven Irana. Te satrapije so bile manjše in manj vplivnejše od ahemenidskih. Po razširitvi oblasti so Arsakidi sedež centralne vlade preselili iz Nise v Turkmenistanu v Ktezifon na Tigrisu južno od sedanjega Bagdada, vendar so imeli tudi več drugih prestolnic.

Prvi partski nasprotniki so bili Selevkidi na zahodu in Skiti na vzhodu. Ko so Parti začeli širiti svoje cesarstvo proti zahodu, so izzvali konflikt z Armenskim kraljestvom in zatem z Rimsko republiko, ker so tako Parti kot Rimljani želeli iz armenskih kraljev narediti svoje vazale. Parti so leta 53 pr. n. št. prepričljivo porazili Marka Licinija Krasa v bitki pri Kari (Harran) in v letih 40–39 pr. n. št. Rimljanom odvzeli ves Levant, razen Tira. Mark Antonij je zato sprožil rimsko protiofenzivo in napadel Mezopotamijo. V rimsko-partskih vojnah, ki so ji sledile, je sodelovalo tudi več drugih rimskih cesarjev. Rimljani so v teh vojnah po več poskusih osvojili mesti Selevkija in Ktezifon ob Tigrisu, vendar ju nikoli niso uspeli obdržati.

Bolj kot Rimljani so Partsko cesarstvo ogrožale pogoste državljanske vojne med kandidati za partski prestol. Partska moč je izhlapela, ko se je Arsakidom uprl Ardašir I., vladar Istahra v provinci Fars, in ubil cesarja Artabana V. Ardašir je zatem ustanovil Sasanidsko rodbino, ki je v Iranu vladala do muslimanskih osvajanj v 7. stoletju. Arsakidi so se obdržali kot Arsakidska rodbina v Armeniji.

Primarni partski viri, napisani v partskem, grškem in drugih jezikih, so v primerjavi s sasanidskimi in celo zgodnejšimi ahemenidskimi viri zelo skopi. Poleg razpršenih klinopisnih tablic, napisov na fragmentih lončenine, napisov na skalah, kovancev in redkih pergamentov, je večina partske zgodovine poznana samo iz sekundarnih virov. Mednje spadajo predvsem grški in rimski, pa tudi kitajski zgodovinski spisi. Dragoceni viri za razumevanje partske družbe in kulture, ki vsaj delno dopolnjujejo sicer redke pisne vire, so partske umetnine in obrtni izdelki.

Zgodovina Začetki in ustanovitev cesarstva thumb|250px|Srebrna drahma Arsaka I. Partskega Arsak I. Partski je bil pred ustanovitvijo svojega cesarstva poglavar srednjeazijskega nomadskega iranskega plemena Parni iz plemenske zveze Dahi.Katouzian 2009, str. 41; Curtis 2007, str. 7; Bivar 1983, str. 24–27; Brosius 2006, str. 83–84. Parni so zelo verjetno govorili vzhodni iranski jezik in ne severozahodnega, katerega so takrat govorili v Partiji.Bivar 1983, str. 24; Brosius 2006, str. 84. Partija je bila severovzhodna provinca najprej Ahemenidskega in zatem Selevkidskega cesarstva.Bivar 1983, str. 24–27; Brosius 2006, str. 83–84. Parni so po osvojitvi regije za uradni dvorni jezik privzeli partski jezik, četudi so v cesarstvu govorili tudi srednje perzijski, aramejski, grški, babilonski, sogdijski in druge jezike.Curtis 2007, str. 7–8; Brosius 2006, str. 83–84.

Zakaj so Arsakidi za prvo leto svoje vladavine retroaktivno izbrali prav leto 247 pr. n. št., še vedno ni znano. A. D. H. Bivar ugotavlja, da je bilo to leto, ko so morali Selevkidi oblast v Partiji prepustiti uporniškemu satrapu Andragoru. Arsak I. je torej začetek svojega vladanja pomaknil nazaj do trenutka, ko so Selevkidi izgubili oblast v Partiji.Bivar 1983, str. 28–29. Vesta Sarkhosh Curtis temu nasprotuje in trdi, da je Arsak tega leta postal poglavar plemena Parni,Curtis 2007, str. 7. Homa KatouzianKatouzian 2009, str. 41. in Gene Ralph GarthwaiteGarthwaite 2005, str. 67. pa trdita, da je Arsak tega leta osvojil Partijo in izgnal selevkidske oblastnike. Curtisova in Maria BrosiusBrosius 2006, str. 85. v nasprotju z njima trdita, da Arsakidi niso strmoglavili Andragora pred letom 238 pr. n. št.

Nejasno je tudi, kdo je bil neposredni naslednik Arsaka I. BivarBivar 1983, str. 29–31. in Katouzian menita, da je to bil njegov brat Tiridat I., katerega je leta 211 pr. n. št. nasledil njegov sin Artaban I., bolj poznan kot Arsak II. CurtisovaCurtis 2007, str. 8. in BrosiusovaBrosius 2006, str. 86. trdita, da je bil njegov neposredni naslednik Arsak II. Po mnenju prve je do zamenjave na prestolu prišlo leta 211 pr. n. št., po mnenju druge pa se je to zgodili leta 217 pr. n. št. Bivar vztraja, da je bilo zadnje leto vladanja Mitridata I. leto 238 pr. n. št., ki naj bi bilo »prvi točen datum v partski zgodovini«.Bivar 1983, str. 36. Zaradi vseh teh in drugih razhajanj je Bivar zasnoval dve različni vladarski kronologiji, ki so ju zgodovinarji sprejeli.Bivar 1983, str. 98–99.

thumb|left|300px|Partija (rumena), Selevkidsko cesarstvo (modro) in Rimska republika (vijolična) okoli leta 200 pr. n. št.

Nekateri partski kralji so kasneje trdili, da so potomci Ahemenidov. Nedavne numizmatične raziskave in raziskave pisnih virov to možnost podpirajo, ker so tako ahemenidski kot partski kralji trpeli zaradi dedne nevrofibromatoze.

Arsak je postopoma utrdil svoj položaj v Partiji in Hirkaniji, pri čemer je izkoristil vdor egiptovskega vladarja Ptolemaja III. Evergeta (vladal 246–222 pr. n. št.) na selevkidsko ozemlje. Tretja sirska vojna, ki je trajala od 246 do 241 pr. n. št., je omogočila tudi upor Diodota I. Baktrijskega in ustanovitev grško-baktrijskega kraljestva v Srednji Aziji. Njegov naslednik Diodot II. je sklenil zavezništvo z Arsakidi proti Selevkidom, vendar je Selevk II. Kalinik (vladal 246–225 pr. n. št.) kljub temu postopoma izrinil Arsaka iz Partije.Brosius 2006, str. 85–86. Arsak je nekaj časa preživel v izgnanstvu pri nomadskem plemenu Apasijakov in nato s protinapadom ponovno osvojil Partijo. Selevkov naslednik Antioh III. Veliki se na napad ni mogel takoj odzvati, ker je bila njegova vojska zaposlena z Molonovim uporom v Mediji.

Antioh III. je leta 210 ali 209 pr. n. št. sprožil obsežno vojaško ofenzivo za ponovno osvojitev Partije in Baktrije. Operacija mu ni uspela in se je končala z mirovnim sporazumom z Arsakom II. Antioh je Arsaku odobril naslov kralja (grško basileos), Arsak pa je v zameno priznal Antioha za svojega vazalnega vladarja.Bivar 1983, str. 29; Brosius 2006, str. 86; Kennedy 1996, str. 74. Zaradi naraščajoče rimske grožnje in poraza pri Magneziji leta 190 pr. n. št. Selevkidi niso bili več zmožni posegati v partske notranje zadeve.

Friapatija Partskega (vladal 191-176 pr. n. št.) je nasledil Fraat I. (vladal 176-171 pr. n. št.). Med njegovim vladanjem se Selevkidi že niso več vmešavali v partske notranje zadeve.Bivar 1983, str. 29–31; Brosius 2006, str. 86.

Širitev in utrditev države thumb|left|300px|Partsko cesarstvo thumb|250px|Podoba Mitridata I. Partskega na konju na reliefu Xong-e Ashdar v mestu Izeh v provinci Huzestan v jugozahodnem Iranu

Fraat I. je partsko državo razširil preko Aleksandrovih vrat in zasedel Apameo Regiano, katerih lokacija ni poznana Cesarstvo je še bolj razširil njegov brat in naslednik Mitridat I. (vladal približno 171–138 pr. n. št.), katerega Katouzian primerja z ustanoviteljem Ahemenidskega cesarstva Kirom Velikim (umrl 530 pr. n. št.).

Po smrti grško-baktrijskega kralja Diodota II. je Mitridatova vojska zasedla dve eparhiji njegovega naslednika Evkratida I. (vladal približno 170–145 pr. n. št.) in odnosi med državama so se pokvarili.Bivar 1983, str. 33; Brosius 2006, str. 86. Mitridat je zatem svojo pozornost preusmeril proti Selevkidskemu cesarstvu, ki je bilo oslabljeno zaradi Timarhovega upora.Curtis 2007, str. 10–11; Bivar 1983, str. 33; Garthwaite 2005, str. 76. Napadel je Medijo in leta 148 ali 147 pr. n. št. zasedel Ekbatano. Mediji je sledila osvojitev Babilonije. Mitridat je leta 141 pr. n. št. v Selevkiji na Tigrisu prisostvoval uradni investituri in začel kovati svoj denar.Curtis 2007, str. 10–11; Brosius 2006, str. 86–87; Bivar 1983, str. 34; Garthwaite 2005, str. 76. Po osvojitvah se je umaknil v Hirkanijo, njegova vojska pa je osvojila še kraljestvi Elimaido in Harakeno in zasedlo Suso. Partsko ozemlje je v tistem času na vzhodu segalo vse do Inda.Garthwaite 2005, str. 76; Bivar 1983, str. 35.

Prva prestolnica Partskega cesarstva je bil Hekatompil. Mitridat je svoje rezidence ustanovil tudi v Selevkiji, Ekbatani, Ktezifonu in novoustanovljenem Mitridatkirtu (Nisa v Turkmenistanu), kjer je zgradil kraljeve grobnice.Brosius 2006, str. 103, 110–113. Glavna poletna rezidenca arsakidskih kraljev je postala Ekbatana.Kennedy 1996, str. 73; Garthwaite 2005, str. 77. Ktezifon je postal uradna prestolnica verjetno šele med vladanjem Gotarza I. (vladal približno 95–90 pr. n. št.).Garthwaite 2005, str. 77; Bivar 1983, str. 38–39. Ktezifon je bil reprezentančno arsakidsko mesto, v katerem so potekala tudi uradna kronanja partskih kraljev.Brosius 2006, str. 103.

Selevkidi se zaradi upora generala Diodota Trifona v prestolnici Antiohiji leta 142 pr. n. št. niso mogli takoj maščevati osvajalskim Partom.Bivar 1983, str. 34. Ofenzivo proti njim je šele leta 140 pr. n. št. sprožil Demetrij II. Nikator, katerega so po začetnih uspehih Parti porazili in ujeli ter odpeljali v Hirkanijo. Mitridat je v ujetništvu z njim ravnal zelo gostoljubno in ga nazadnje celo poročil s svojo hčerko Rodoguno.Brosius 2006, str. 89; Bivar 1983, str. 35.

thumb|right|250px|Drahma Mitridata I. Partskega

Demetrijev brat Antioh VII. Sidet (vladal 138–129 pr. n. št.) se je med Demetrijevo odsotnostjo poročil z njegovo ženo Kleopatro Teo in zasedel selevkidski prestol. Po zmagi nad Trifonom se je leta 130 pr. n. št. odpravil na velik vojni pohod proti Partom, da bi povrnil izgubljeno Mezopotamijo, v kateri je takrat vladal Fraat II. (vladal približno 138–128 pr. n. št.). Porazil je partskega generala Indata, porazu pa je sledila lokalna vstaja, v kateri je bil ubit partski guverner Babilonije. Antioh je osvojil Babilonijo in zasedel Suso.Bivar 1983, str. 36–37; Curtis 2007, str. 11. Po prodoru njegove vojske v Medijo so Parti zaprosili za mir, ki ga je Antioh zavrnil. Od njih je zahteval, da mu vrnejo vsa osvojena ozemlja razen same Partije, plačajo velik davek in izpustijo Demetrija iz ujetništva. Fraat je Demetrija izpustil in ga poslal v Sirijo, druge zahteve pa je zavrnil.Garthwaite 2005, str. 76–77; Bivar 1983, str. 36–37; Curtis 2007, str. 11.