Egipt () je bila rimska provinca, ki jo je leta 30 pr. n. št. ustanovil Oktavijan.
Oktavijan je po porazu svojega rivala Marka Antonija in odstavitvi njegove ljubice, kraljice Kleopatre VII., priključil Ptolemejsko kraljestvo Egipt k Rimskemu cesarstvu. Provinca je obsegala večino sedanjega Egipta razen Sinajskega polotoka, katerega je kasneje osvojil cesar Trajan. Egipt je na zahodu mejil na provinco Kreto in Cirenajko in na vzhodu na Judejo, kasnejšo Arabio Petraeo. Bil je glavni pridelovalec žita v Rimskem cesarstvu.
Zgodovina Egipt se je od drugih rimskih provinc razlikoval po tem, da so bili njegovi guvernerji prefekti in ne bivši senatorji. Prefekti so bili vitezi konjeniškega reda (ordo equester) in jih je imenoval cesar. Prvi prefekt je bil Gaj Kornelij Gal, ki je na silo osvojil Gornji Egipt in na ozemlju ob južni meji ustanovil rimski protektorat. Drugi je bil Elij Gal, ki je brez uspeha poskušal osvojiti zahodno Arabijo (Arabia Petraea) in obalo Rdečega morja (Arabia Felix). Obe pokrajini sta prišli pod rimsko oblast šele med vladavino cesarja Klavdija. Tretji je bil Gaj Petronij, ki je očistil zanemarjene namakalne kanale in oživil kmetijstvo.
Od cesarja Nerona dalje je Egipt doživljal obdobje blagijnje, ki je trajalo kakšnih sto let. Večino notranjih težav so povzročali verski spori med Grki in Judi, predvsem v Aleksandriji, ki je po opustošenju Jeruzalema leta 70 postala svetovno središče judovske vere in kulture. Pod cesarjem Trajanom so se Judje v Aleksandriji uprli zaradi zatiranja in izgube vseh privilegijev, ki so jih kmalu zatem dobili nazaj. Hadrijan, ki je dvakrat obiskal Egipt, je v spomin na svojega utopljenega sina Antinoosa ustanovil mesto Antinoopolis. Od Hadrijana dalje so se po celi provinci začele graditi stavbe v grško-rimskem slogu.
Pod Antoninom Pijem je zaradi zatiralskih davkov leta 139 izbruhnil upor domorodnih Egipčanov, ki so ga zatrli šele po nekaj letih vojne. Upor, ki ga je vodil egipčanski svečenik Izidor, je povzročil veliko gospodarsko škodo in označil začetek propadanja egiptovskega gospodarstva. Avidij Kasij, ki je med uporom poveljeval rimski vojski, se je leta 175 razglasil za cesarja in dobil podporo sirskih in egiptovskih legij. Po prihodu Marka Avrelija na oblast je bil odstavljen in usmrčen in v Egiptu je bil ponovno vzpostavljen mir. Podoben upor je izbruhnil leta 193, ko se je po Pertinaksovi smrti za cesarja razglasil Pescenij Niger. Cesar Septimij Sever je dal leta 202 Aleksandriji ustavo in jo razglasil za upravno središče province.
Karakala (211-217) je vsem Egipčanom in drugim prebivalcem province podelil rimsko državljanstvo, predvsem zato, da bi izsilil še več davkov, ker so potrebe cesarjev po vedno večjih dohodkih strmo naraščale.
V 3. stoletju je bil niz civilnih, pa tudi vojaških uporov. Pod Decijem se je leta 250 ponovno začelo preganjanje kristjanov, vendar se je krščanska vera kljub temu širila. Leta 260 je prefekt Egipta Musij Emilijan podprl Galienovega uzurpatorja Makrijana in leto kasneje sam postal uzurpator, dokler ga ni Galien porazil.
Leta 269 se je Egipt osvojila palmirska kraljica Zenobija in se razglasila za kraljico Egipta. Trdila je, da je Egipt dom njenih prednikov in da je družinsko povezana s Kleopatro VII.. Bila je izobražena ženska in je dobro poznala egipčansko kulturo, religijo in jezik. Cesar Avrelijan je zaostril prijateljske odnose med državama in nato napadel Egipt. Po štiri mesece trajajočem neuspešnem obleganju Zenobije, ki se je končalo samo zaradi popolnega izčrpanja zalog, je leta 274 zmagal.
V Egiptu sta imela sedež generala Mark Avrelij Prob in Domicij Domicijan, ki sta vodila vsak svoj upor in postala cesarja. Dioklecijan je leta 298 osvojil Aleksandrijo, ki je bila v Domicijanovih rokah, in provinco reorganiziral. Leta 303 je objavil edikt proti kristjanom, s katerim se je začelo novo obdobje njihovega preganjanja. Edikt je bil hkrati zadnji resni poskus, da bi zajezil širjenje krščanstva.
Rimska uprava Rim je v Egiptu naletel na ptolemejsko ureditev države in uvedel vrsto sprememb. Prvi učinek sprememb je bila utrditev položaja Grkov in helenizma proti egipčanskim vplivom. Nekatere stare državne ustanove in njihovi nazivi so se obdržali, nekatere so se spremenile, nekatere pa so obdržale svoje nazive in spremenile vsebino svojega dela. Rimljani so na splošno vpeljali upravni sistem, katerega glavni cilj je bil doseči visoko učinkovitost in čimvečje prihodke. Prefekt Egipta ni bil samo civilni guverner, ampak je bil odgovoren tudi za provincijske finance, pobiranja davkov in pravosodje in ne nazadnje tudi poveljnik rimske vojske v provinci.
Reforme na začetku 4. stoletja so za ceno bolj toge in zatiralske državne oblasti postavile osnovo za naslednjih 250 let dolgo obdobje relativne blaginje. Egipt je bil zaradi lažjega upravljanja razdeljen na veliko manjših provic z ločeno civilno in vojaško upravo na čelu s praesesom oziroma duksom. Sredi 6. stoletja je cesar Justinijan spoznal, da je takšna organizacija neučinkovita in združil civilno in vojaško oblast v rokah duksa. Duks je imel svojega predstavnika za civilne zadeve (praeses), ki je bil hkrati nekakšna protiutež močnim cerkvenim avtoritetam. Vse zahteve za lokalno samoupravo so od takrat izginile. Prisotnost vojaštva in njegova moč in vpliv na vsakodnevno življenje v mestih in vaseh se je okrepila.
Gospodarstvo Izkoriščanje gospodarskih virov se od ptolemejskega obdobja ni nič spremenilo, razvil pa se je mnogo bolj zapleten in dodelan davčni sistem, ki je bil zaščitni znak rimske oblasti. Država je pobirala davek v denarju in naravi na obdelovalna zemljišča, poleg njega pa še osupljivo veliko raznih manjših davkov v gotovini ter carinske in druge pristojbine, ki so jih pobirali pooblaščeni državni uradniki. Po Nilu se je prevažalo ogromno žita za prebivalce Aleksandrije in za izvor v rimsko prestolnico.
Uradne davčne stopnje kljub pogostim pritožbam davkoplačevalcev zaradi zatiranja in izsiljevanja niso bile pretirano visoke, ker je rimska oblast aktivno vzpodbujala privatizacijo zemlje in rast zasebnih proizvodnih in trgovskih podjetij. Revnejši prebivalci so se preživljali z najemanjem zemljišč v lasti države ali premožnih veleposestnikov, zato so bili najemniki mnogo bolj kot z davki obremenjeni z razmeroma visokimi najemninami.
Stopnja kroženja denarja in zapletenost gospodarstva, tudi na vasi, sta bili zelo visoki. Obsežna blagovna menjava, ki je potekala preko denarja, je v mestih in velikih vaseh sprožila visoko raven industrijske in trgovinske dejavnosti, ki sta bili tesno povezani z izkoriščanjem prevladujočega kmetijstva. Obseg zunanje in notranje blagovne menjave je dosegel svoj višek v 1. in 2. stoletju, proti koncu 3. stoletja pa so se začele pojavljati velike težave, ker je niz razvrednotenj državne valute spodkopal zaupanje vanjo. K temu je pripomogla tudi sama vlada, ki je uvajala vedno več izrednih davkov v naravi. Tako zbrane dobrine so usmerjali neposredno h glavnim potrošnikom, se pravi vojski. Lokalna uprava preko skupščin je bila brezbrižna, uporna in neučinkovita in cesarja Dioklecijan in Konstantin I. sta se spoznala potrebo po temeljitih reformah.
Vojska Najbogatejša rimska provinca je imela sorazmerno malo vojaštva, ki je očitno implicitno skrbelo predvsem za neoviran izvoz žita, življenjsko pomembnega za Rim in njegovo prebivalstvo. Notranjo varnost so zagotavljale tri rimske legije po 6.000 vojakov, kasneje samo dve, in več kohort pomožnih vojakov. V prvih desetletjih rimske vladavine, ko se je cesarstvo poskušalo razširiti še bolj proti vhodu in jugu, so večino rimske vojske sestavljali grški Makedonci in Egipčani, ki so pred tem služili v razpuščeni ptolemejski armadi. Kasneje so v vojski prevladovali Rimljani.
Socialna struktura v zgodnjem rimskem obdobju Socialna struktura v rimskem Egiptu je bila edinstvena in zapletena. Rimljani so po eni strani obdržali mnogo organizacijskih prijemov iz ptolemejskega obdobja, istočasno pa so na Grke v Egiptu gledali kot na Egipčane. Takšno gledanje so zavračali tako Grki kot Egipčani.Turner, str. 3. Tretja komponenta družbe so bili zelo helenizirani Judje s svojimi skupnosti, ločenimi od grških in egipčanskih skupnosti. Rimljani so začeli uvajati socialno hierarhijo, ki na prvo mesto ni postavljala etničnosti in mesta prebivanja. V novem sistemu so bili na najvišjem družbenem položaju poleg Rimljanov še grški državljani iz grških mest, na najnižjem pa Egipčani s podeželja.Alston, str. 166. Med obema skrajnima razredoma so bili meščani (metropoliti), ki so bili večinoma grškega porekla.
Pridobivanje rimskega državljanstva in vzpenjanje po družbeni lestvici je bilo zelo težko, ker je bilo zanj na razpolago zelo malo zakonskih možnosti.Lewis, str. 145. Ena od poti, ki jo je izkoristilo mnogo prebivalcev, je bil vpoklic v rimsko vojsko. V rimskih legijah so sicer lahko služili samo rimski državljani, vendar se je vanje vrinilo tudi mnogo Grkov. Domorodni Egipčani so lahko služili samo v pomožnih enotah in dobili državljanstvo šele po odpustu iz vojske.Bell, str. 148. Različne družbene skupine so imele tudi različne stopnje obdavčitev. Grki so bili oproščeni plačevanja glavarine. Helenizirani prebivalci so plačevali nižjo glavarino, domorodni Egipčani pa v polnem znesku.
Družbena struktura v Egiptu je bila zelo tesno povezana z vladajočo upravo. Elementi centralizirane oblasti iz ptolemejskega obdobja so se obdržali vse do 4. stoletja. Ena od posebnosti je bila imenovanje guvernerjev (στρατηγός, stratēgós) okrožij (nομός, nomós), ki so bila zapuščina tradicionalne upravne delitve Egipta. Mestni sveti, ki jih je formalno ustanovil Septimij Sever, in njihovi funkcionarji so imeli pomembna pooblastila za upravljanje svojih okrožij samo v 3. stoletju pod cesarjem Dioklecijanom.
Avgust je po prevzemu oblasti uvedel sistem obveznih javnih del, ki je v celoti temeljil na lastnini in dohodkih (poros), se pravi na družbenem položaju in moči. Rimljani so uvedli tudi glavarino, ki je imela podobne davčne stopnje kot v ptolemejskem obdobju, samo da je bila za prebivalce metropol posebno nizka.Lewis, str. 141. V mestu Oksirinhos so odkrili veliko ostankov papirusov s podatki o družbeni strukturi v mestih. Mesti Oksirinhos in Aleksandrija sta imeli niz različnih institucij, ki so jih Rimljani uporabljali tudi po prevzemu oblasti v Egiptu.
Aleksandrija in njeni meščani so tudi pod Rimljani obdržali poseben položaj, ki so ga imeli pod Ptolemejci in imeli več privilegijev kot drugi prebivalci Egipta. Primarni način, kako postati meščan rimske Aleksandrije, je bilo dokazovanje, da sta bila oba starša aleksandrijska meščana. Meščani Aleksandrije so bili tudi edini Egipčani, ki so lahko dobili rimsko državljanstvo.Sherwin-White, str. 391. Še več! Da je običajen Egipčan lahko dobil rimsko državljanstvo, je moral najprej postati meščan Aleksandrije.