Prva čečenska vojna je bila oborožen spopad med Rusko federacijo in samooklicano Čečensko republiko. Vojna se je začela decembra 1994 z napadom ruske vojske na Čečenijo. Vzroki zanjo so bile številne politične, kulturne in zgodovinske zamere ter svobodni duh, ki je po razpadu Sovjetske zveze zajel celotno regijo in državo. Sprva je bilo videti, da bo mogočna ruska vojska brez težav porazila majhne in slabo oborožene čečenske paravojaške enote, krvava bitka za Grozni pa je pokazala nasprotno. Ruske izgube v ljudeh in materialu so naraščale iz dneva dan. V čečenskih mestih pa so izginjale celotne brigade. Po februarju 1995 so se boji iz mest preselili v težko dostopne hribe. Majhne vendar dobro oborožene čečenske skupine so z gverilskimi napadi dobesedno ohromile rusko vojsko, ki ji ni pomagala ne premoč v oklepni mehanizaciji, ne v zraku. Junija istega leta je bilo zaradi krize s talci doseženo začasno premirje, to je čečenskim skupinam dalo čas, da so se reorganizirale in boje preselile v dolino za sovražnikovo črto. To je rusko vojsko in javno mnenje, zaradi naraščajočih izgub, tako demoraliziralo, da so od predsednika Rusije Borisa Jelcina zahtevali takojšnje končanje vojne. Boji so se končali avgusta 1996 s podpisom premirja in popolno čečensko zmago.
Predhodno dogajanje Kavkaz in s tem Čečenija je stoletja veljal kot nekakšen divji zahod mogočne carske Rusije. Na začetku 19. stoletja je to divje in pusto ozemlje prišlo pod rusko oblast. Prvotni prebivalci (Čečeni kot narod takrat še niso obstajali), so temu odločno nasprotovali zato so se začeli upirati, kar je v letih 1817-1864 pripeljalo do krvavih kavkaških vojen, te so razlike med Rusijo in Kavkazom še bolj poglobilo. Čeprav so bili glavni upori zatrti je tu in tam še vedno prihajalo do posameznih spopadov, ki so se vlekli do dokončnega razpada cesarske Rusije. Nova komunistična oblast je Čečenom obljubljala avtonomijo v okviru nove države, vendar se je kasneje izkazalo, da s tem ne bo nič zato so Čečeni začeli znova posegati po orožju, pomagalo ni niti ustanovitev Čečensko-Inguške avtonomne republike v okviru Sovjetske zveze. Dogajanje je nato za nekaj časa zasenčila druga svetovna vojna, leta 1944 pa se je Stalin odločil, da bo čečenskemu uporu na severnem Kavkazu dokončno naredil konec. NKVD je ukazal, da naj vsa severno kavkaška ljudstva preseli v Sibirijo na izpraznjena ozemlja pa naseli Ruse. Ukaz je bil izveden tako temeljito, da so Čečeni kot ljudstvo nehali obstajati. V petdesetih letih dvajsetega stoletja tako v Čečeniji ni živel skoraj noben Čečen več. Po Stalinovi smrti in obsodbi njegovih zločinov je Nikita Hruščov dovolil, da se Čečeni, ki so preživeli izgon vrnejo v svojo domovino.
Decembra 1991 je Sovjetska zveza nehala obstajati nasledila jo je Ruska federacija. Nova država se je znašla na robu kaosa, gospodarstvo se je čez noč sesulo, javne službe so skoraj nehale delovati, vojska je bila le še bleda senca nekdanje Rdeče armade. Ker je bila nova Rusija sestavljena iz mnogih narodov se je število zahtev po odcepitvi in večji avtonomiji nenadoma povečalo. V ta namen je bil sestavljen poseben sporazum, ki je ruskim narodom podelil največjo možno avtonomijo v okviru Rusije. Sporazum je podpisalo večino države izjemi sta bili le Čečenija in Tatarstan. Po napornih pogajanjih je bil leta 1994 s Tatarstanom dokončno sklenjen dogovor, s Čečenijo pa pogajanja nikoli niti niso stekla kar je politično krizo med Rusijo in Čečenijo še dodatno poglobilo. 250px|sličica|levo|Čečenski borci molijo pred predsedniško palačo v Groznem, december 1994. Do prve krize je prišlo 6. septembra 1991 ko je bivši ruski general čečenskega porekla Dzhokhar Dudayev v Čečeniji izvedel državni udar in strmoglavil čečensko vejo komunistične partije. Njegova popularnost med ljudmi je čez noč narasla zato je razglasil neodvisnost Čečenije od Ruske federacija. Ker med Čečnijo in Rusijo ni bilo mogoče doseči nobenega dogovora je Jelcin v Grozni poslal posebne policijske enote, ki pa niso prišle dlje od letališča saj so jih tam obkolile sile zveste Dudayevu. Potem ko je Čečenija razglasila neodvisnost se je razdelila na dva dela; Čečenijo in Ingušetijo. Ingušetija se je kasneje priključila Ruski federaciji in se tako izognila vojni. Čečenija je popolno neodvisnost razglasila leta 1993. Kmalu zatem je državo zajel kaos. Gospodarstvo in javne službe so čez noč razpadle ljudje nečečenskega porekla so zaradi nasilja začeli zapuščati državo, general Dudayev pa je med ljudmi postal vedno manj priljubljen. Nevzdržne razmere v državi so pripeljale do dveh poizkusov državnega udara in državljanske vojne. Da bi Rusija preprečila širjenje spopadov v sosednje republike je na meje poslala vojsko s čimer so se napetosti med državama še povečale. Odkrito je začela podpirati tudi upornike, oktobra 1994 je skupaj z najemniki organizirala napad na Grozni, ki pas se je spremenil v katastrofo. Kasneje se je izkazalo, da so bili najemniki ruski vojaki. Vlada v Moskvi se je znašla pod močnim medijskim pritiskom zato je Jelcin od Čečenov zahteval naj položijo orožje. Ti so zahtevo zavrnili zato je Jelcin ruski vojski ukazal naj v Čečeniji zagotovi red in mir, kmalu za tem sta se državi znašli na robu vojne.
Napad je predvideval kirurški napad na čečenske sile in odstranitev vseh vojaških in političnih vodij, ki so nasprotovali politiki Rusije.
Vojna Začetki Napad se je začel 11. decembra 1994. Ruske sile so začele v Čečenijo prodirati iz treh smeri vzhoda, zahoda in severa. Vse ni šlo po načrtih, napad iz dveh smeri je zastal saj se ruski poveljniki in vojaki niso želeli boriti nekatere enote sestavljene iz rezervistov pa so celo dezertirale. Pojavila so se celo poročila, da so nekatere enote sabotirala lastno opremo, da nebi odšle na bojišče. Več kot 800 profesionalnih vojakov in nekaj generalov je zavrnilo ukaz za napad zato so bili razrešeni dolžnosti in poslani pred vojaško sodišče. Kljub težavam v vodstvu se je napad v nekaj urah nadaljeval. Medtem je rusko letalstvo napadlo ključne strateške točke v glavnem mestu in njegovi okolici. Pri napredovanju oklepno mehaniziranih enot so Rusi naredili strašansko napako ko so med enote vključili tovornjake z gorivom in strelivom. Kolone so bile po vstopu v Čečenijo kmalu ustavljene na barikadah tam so jih pričakali uporniki in z nekaj streli uničili transporterje z gorivom in strelivom s čimer je bila uničena cela bojna kolona. Kot velik problem se je izkazala tudi pripravljenost enot na boj. Enote so bile za boj popolnoma nemotivirane, neusposobljene in slabo opremljene. O tem priča tudi slabo načrtovan desant ruskih posebnih enot, ki so po desantu na njih dobesedno pozabili tako, da so morale enote predati upornikom.
Med napadom je bilo ruskim enotam ukazano naj bodo prizanesljive do civilistov, ukaza ni skoraj nihče upošteval saj vojaki niso bili usposobljeni za tovrstne naloge poleg tega so vojakom ob napadu čečenskih skupin popustili živci in so uničili vse kar je bilo okoli njih. Čečenske uporniške skupine, ki so bile sestavljene iz nekaj deset mož so pri napadu na ruske enote uporabile taktiko udari in zbeži pri čemer same skoraj niso imele nobenih izgub, ruske izgube pa so bile gromozanske. Redna vojska je bila proti tej taktiki popolnoma nemočna zato se je zatekla k totalni vojni. Pred samim napadom ali med obrambo je na pomoč poklicala letalstvo in topništvo, ki je dobesedno z zemljo zravnalo cele mesta in vasi. Prav ta taktika pa je Rusom naredila največjo škodo saj je skokovito naraslo število mrtvih civilistov s tem pa se je spremenilo tudi mnenje med civilnim prebivalstvom, ki je bilo prej naklonjeno Rusom po napadi pa se je prevesilo na stran upornikov. Konec decembra 1994 so bili Rusi že v predmestju Groznega kjer so se začeli pripravljati na največjo bitko po Stalingradu in Budimpešti.
Bitka za Grozni 250px|sličica|Glavni cilj ruskega napada, predsedniška palača v Groznem, januar 1995. Bitka za Grozni se je začela v zgodnjih jutranjih urah 31. decembra 1994 in je bila ena najbolj dramatičnih bitk prve čečenske vojne. Preden so Rusi v mesto poslali svoje enote so ruska letala in topništvo center mesta in ostale pomembne točke v mestu zasula s tisočimi raketami, bombami in granatami. Na zahodnem delu mesta so rakete zadele rafinerijo, v centru pa naftni inštitut. Nafta se je vžgala in v nekaj urah je bil Grozni odet v črn dim.
Načrt za napad je bil sestavljen nekaj dni pred samim napadom zato je bil izredno pomanjkljiv, poveljniki, ki naj bi vodili napad pa so bili brez zemljevidov mesta. Glavna tarča napada je bila predsednikova palača v središču mesta, napad naj bi potekal iz štirih smeri in ob podpori letalstva, topništva in specialnih enot, ki naj bi s helikopterskimi desanti varovala boke napredujočih kolon. Na dan napada je bilo letalsko podporo nemogoče zagotoviti zaradi slabega vremena specialnih enot pa sploh nihče ni obvestil, da bo prišlo do napada. Tako so kolone v center mesta vstopile praktično brez kakršne koli podpore. Kolone so večinoma sestavljali oklepni transporterji BMP in BTR-80 ter tanki T-72, uporaba teh vozil se je kasneje izkazala za katastrofalno, saj poveljujoči niso upoštevali zlatega pravila >>Nikoli s tanki v mesto<<. Vojaki v kolonah so bili večinoma neizkušeni, slabo oboroženi in vodeni naborniki, ki so se za akcijo javili prostovoljno.
Na dan napada, 31. decembra, so začele kolone proti centru mesta pomikati ob različnih časih, vzhodna kolona je proti centru odpravila pozno dopoldne, sestavljena je bila iz tankov, oklepnikov in nekaj protiletalskih topov, v oklepnikih so bile elitne enote padalcev. Kmalu po vstopu v mesto je kolona naletela na močen odpor zato je spremenila smer in se izgubila. Kolona je nato kasneje ponovno padla v zasedo, padalci pa so noč preživeli ob neprestanem boju z oporniki. Odrešitev je prišla zjutraj 1.januarja ko so na pomoč priletela letala vendar pritem pomoti odvrgla bombe na lastne enote. Poveljnik enote se je odločil, da je napad nesmiseln zato se je odpravil proti letališču Chankala, ki je bilo v ruskih rokah. Kolona je tja prišla sredi popoldneva, izgubila je več oklepnikov in tankov ter 150 vojakov, cilja ni dosegla. Podobno kot z napadom iz vzhoda se je dogajalo tudi z napadom iz zahoda. Kolona je bila pod neprestanim ognjem uporniških skupin vendar je nekako vztrajala in okoli polnoči prebila čečensko linijo okoli predsedniške palače. Ruski vojaki so se palači približali na tristo metrov vendar so se nato zaradi izgub in neprestanega obstreljevanja iz vseh strani umaknili, svojega cilja nikoli niso dosegli.
Najbolj dramatično je potekal ruski napad iz severa. Napad je potekal z dvema kolonama, v eni koloni je bil 81. regiment v drugi pa elementi 131. brigade . Kmalu zatem ko je 81. regiment vstopil v mesto je postal tarča čečenskih uporniških skupin. Te so zasedle kleti in zgornja nadstropja stavb in z navzkrižnim ognjem na razdalji 40-50 metrov, ruske oklepnike in pehoto zasule s točo protitankovskih izstrelkov in ognja iz avtomatskega orožja. Najpogosteje so uničili sprednje in zadnje oklepno vozilo ostala vozila pa so ostala ujeta vmes in s tem lahka tarča za napadalce. Posadke vozil so se poskušale rešiti kakor so vedle in znale tudi tako, da so s tanki in oklepniki rušile okoliške stavbe. Globlje kot je kolona prodirala v mesto bolj pogosti so postajali napadi nanjo. Ko so prva vozila prišla do predsedniške palače je kolona že popolnoma razpadla. Sledil je panični umik v katerem se je vsako vozilo reševalo samo zase podobno je bilo s preživelimi vojaki ti so po mestu tavali še dneve dokler niso prišli do ruskih lini ali se predali upornikom. Do večera je regiment izgubil okoli 70 vozil ter več kot 500 vojakov. Do ruskih linij se je uspelo prebiti le peščici preživelih. 250px|sličica|levo|Ostanki ruskega oklepnika BMP-2 po t. i. novoletni bitki, Grozni januar 1995.