Rimski konzul

Konzul (latinsko: consul), najvišji izvoljeni politični funkcionar (magistrat) Rimske republike.

Rimski senat je vsako leto istočasno izvolil dva konzula z enoletnim mandatom. Konzula sta se vsak mesec menjavala in imela pravico veta nad vsemi svojimi kolegi. Po ustanovitvi Rimskega cesarstva so konzuli postali samo simbolični predstavniki rimske republikanske zapuščine z zelo malo pooblastil in ugleda, ker je vlogo najvišjega vladarja prevzel cesar.

Konzuli, ki so bili na položaju 1. januarja, so se imenovali redni konzuli (consules ordinarii, ednina: consul ordinarius) in imeli to čast, da se je po njih imenovalo tekoče leto.

Zgodovina Republika Po legendarnem izgonu zadnjega etruščanskega kralja Lucija Tarkvinija Superba in propadu Rimskega kraljestva je večina kraljevih civilnih in vojaških ustavnih pooblastil navidezno prešla na novoustanovljene konzule. Njihov prvotni naziv je bil pretor (vodja), ker so opravljali dolžnosti visokih vojaških poveljnikov. V konzule so se preimenovali leta 305.

Njihov naziv izhaja iz latinske besede consulere, ki pomeni posvetoveti se. Mnenje, da so delovali neprekinjeno od same ustanovitvi republike leta 509 pr. n. št., je napačno, ker je bilo v 5. stoletju pr. n. št. njihovo delovanje prekinjeno. V 440. letih pr. n. št. so jih precej pogosto nadomeščali konzulski tribuni, katere so izvolili v obdobjih, ko je morala država zaradi vojaških potreb imeti več kot dva konzula.Forsythe (2005), str. 236. Konzulski tribuni so bili ukinjeni leta 367 ali 366 pr. n. št..Forsythe (2005), str. 237.

V obdobjih miru so imeli konzuli široka pooblastila v državni upravi, zakonodaji in sodstvu, v vojnih časih pa so zasedali najvišje vojaške poveljniške položaje. Med njihove verske obveznosti so spadali nekateri obredi, katere so zaradi uradno velike pomembnosti lahko vodili samo najvišji državni funkcionarji. Zadolženi so bili tudi za branje avgurjev pred odhodom vojske na bojišče.

Vsako leto so izvolili dva konzula, ki sta služila skupaj. Imela sta pravico veta na delovanje drugega, kar je bilo skladno z načeli magistratur. Na položaj konzula so bili prvotno lahko izvoljeni samo patriciji. Volila jih je centurijska skupščina (comitia centuriata), ki je imela aristokratsko usmerjeno volilno strukturo, katera se je s časom še okrepila. Konzuli so svoje položaje uradno zasedli šele potem, ko je njihovo izvolitev potrdila višja kurijska skupščina (comitia curiata) in jo uzakonila s posebnim zakonom lex curiata de imperio.

Konzulski položaj je bil do leta 367 pr. n. št. rezerviran samo za patricije. Tega leta so plebejci z zakonom Lex Licinia Sextia dobili pravico do enega od dveh konzulskih položajev. Prvi plebejski konzul je bil Lucij Sekstij, ki je bil izvoljen že naslednje leto, za njim pa je bilo do konzula Cicera leta 63 pr. n. št. kljub zakonu izvoljenih samo 15 plebejskih konzulov. Sodobni zgodovinarji zato dvomijo v tradicionalna mnenja o plebejski enakopravnosti v zgodnji Republiki in da je imelo pred Sekstijem trideset odstotkov konzulov plebejska in ne patricijska imena. Možno je, da gre za napako v časovnem zaporedju, eden od prvih konzulov, Lucij Junij Brut, pa je bil vsekakor iz plebejske družine.S. Hornblower, A. Spawforth, Oxford Classical Dictionary: Iunius Brutus, Lucius, 3. izdaja. Druga možna razlaga je, da je med socialnimi nemiri v 5. stoletju pr. n. št. položaj konzula monopolizirala patricijska elita.T. J. Cornell, The Beginnings of Rome, 10.4.

V vojnih časih so od konzulov pričakovali predvsem vojaške veščine in sloves, vendar je njihova izbira v vsakem primeru imela politični naboj. Položaj konzula je postopoma postal normalna zaključna stopnja niza političnih položajev cursus honorum, za katerimi so se gnali ambiciozni Rimljani. Ko je cesar Lucij Kornelij Sula cursus honorum uredil z zakonom, je bila najnižja možna starost za izvolitev za konzula 41 let.

V pozni Republiki se je uveljavila praksa, da so konzuli po zaključku svojega enoletnega mandata običajno zasedli donosne položaje prokonzulov, se pravi guvernerjev senatskih provinc. Najbolj priljubljena provinca je bila Cisalpska Galija.

Nadomestni konzuli Če je konzul med svojim službovanjem umrl, pogosto tudi v bitki, ali je bil odstavljen, je comitia centuriata na njegovo mesto do konca mandata imenovala drugega oziroma nadomestnega konzula (consul suffectus).

Ko je cesar Avgust ustanovil principat, je spremenil politično vsebino konzulskega položaja. Odvzel mu je večino vojaških pooblastil, obdržal pa je predsedovanje v senatu z dvema konzuloma, ki sta se vsak mesec menjavala. Zaradi potreb po drugih državnih funkcionarjih, na primer provincijskih guvernerjih, je mnogo konzulov ostopilo že pred iztekom svojega mandata in s tem omogočilo, da jih je do konca mandata zamenjal nadomestni konzul. Zaradi takšne ureditve je približno polovica pretorjev dosegla tudi položaj konzula. Pogosto so zavestno odstopili tudi nadomestni konzuli, da je na njihovo mesto prišel nov nadomestni konzul. Takšna praksa je dosegla svojo skrajnost v času cesarja Komoda, ko je bilo leta 190 imenovanih kar konzulov.Bagnall in drugi (1987), str. 1.

Imenovanje nadomestnih konzulov, ki je bilo do 4. stoletja v pristojnosti cesarja, sta Konstantin I. ali Konstancij II. skupaj z volitvami prenesla na senat in jim obenem priključila tudi druge nižje magistratske položaje (kvestorje in pretorje).Bagnall in drugi (1987), str. 2. Po delitvi cesarstva na dva cesarska dvora in dva ločena senata leta 395 je zahodno cesarstvo še naprej imenovalo vedno bolj razvrednotene nadomestne konzule, na vzhodu pa so takšno prakso očitno opustili.Bagnall in drugi (1987), str. 11.

Cesarstvo thumb|200px|right|Flavij Anastazij Pavel Prob Sabinijan Pompej, rimski konzul leta 517, v konzulski opravi: v rokah drži žezlo in mappo, kos tkanine, s katero so na hipodromu dajali znak za začetek dirke konskih vpreg

V zgodnjih letih principata je konzule uradno še vedno volila comitia centuriata, v resnici pa jih je imenoval princeps. Z leti se je razlika med comitio centuriato in comitio tributo, ki je volila nižje magistrske funkcionarje, povsem izgubila. Spremenili sta se v nepomembno "ljudsko zborovanje", na katerem so volili državne magistrate, medtem ko je imenovanje konzulov ostalo v princepsovi domeni.Bury (1893), str. 29.

V obdobju visokega cesarstva (do 3. stoletja) je bil položaj konzula še vedno zelo pomemben, ker je rimska aristokracija samo preko njega lahko napredovala do visokih in donosnih državnih položajev konzulskega legata, prokonzula Afrike in Azije in mestnega prefekta Rima. Omenjeni položaji so bili rezervirani izključno za bivše konzule.Bagnall in drugi (1987), str. 1-2. In ne nazadnje so možje lahko dosegli položaj konzula že na sredini svoje kariere, patriciji v zgodnjih tridesetih, večina drugih pa v štiridesetih letih življenja. Cesarji so na konzulske položaje pogosto imenovali kar sebe in svoje varovance in sorodnike ne glede na njihovo starost. Cesar Honorij na primer je bil na položaj konzula imenovan že ob rojstvu, Kasij Dion pa trdi, da je Kaligula na ta položaj nameraval imenovati svojega konja Incitata, vendar so ga pred tem umorili.Kasij Dion, Rimska zgodovina, 59:14:7.

Potreba po širšem krogu ljudi, s katerimi bi zapolnili konzulske položaje, je cesarja Avgusta prisilila, da je ponovno uvedel nadomestne konzule in dovolil, da sta bila naenkrat izvoljena več kot dva redna konzula. Med vladanjem Julijsko-klavdijske dinastije so konzuli, ki so bili na položaju na začetku leta, svoj položaj sredi leta pogosto prepustili nadomestnim konzulom, katere so začeli voliti istočasno z rednimi konzuli. Kasneje so konzuli začeli odstopati že po štirih mesecih službovanja, zato so volitve prestavili na 12. januar tistega leta, ko so še bili na položaju. V tem času so volitve konzulov prenesli v senat, vendar so še vedno sklicevali skupščine, ki so potrjevale izbiro senata.Gagarin in Fantham (2010), str. 296-297.

Bujna rast števila nadomestnih konzulov, ki jo je povzročil omenjeni postopek, in dodeljevanje teh položajev homines novi, novim ljudem, je njihov položaj sčasoma povsem razvrednotil. Položaj rednega konzula je bil še vedno zelo cenjen, ker je omogočal nadaljnje napredovanje in so ga zato zasedali večinoma patriciji ali osebe s konzulskimi predniki. Posebno izkušeni ali slavni posamezniki so lahko dosegli tudi dva ali celo tri konzulske mandate.

Do konca 3. stoletja se je veliko spremenilo. Izguba mnogih nekdanjih konzulskih pristojnosti in postopno vključevanje vitezov (equites) na tradicionalno konzulske upravne in vojaške položaje so povzročili, da je senatorska kariera pred imenovanjem za konzula praktično izginila. Položaje nadomestnih konzulov so začeli dodeljevali tudi mlajšim in v 4. stoletju so konzuli postajali že moški v zgodnjih dvajsetih letih ali celo mlajši. V primerjavi s prvima stoletjema so postopoma postajalili mnogo bolj pogosti tudi drugi mandati, ki so bili običajno redni, medtem ko so bili prvi mandati običajno nadomestni. V tem obdobju konzulstvo tudi ni bilo več samo domena senatorjev. Nadomestno konzulstvo so avtomatsko dodeljevali konjeniškim pretorijanskim prefektom, ki so po prihodu na položaj prejeli tudi ornamenta consularia in možnost, da jih cesar kasneje imenuje za redne konzule. Vse to je položaj konzula razvrednotilo do te mere, da so ga v zadnjih letih 3. stoletja včasih izpustili iz cursusa honorum, nadomestnega konzula pa so v prvih desetletjih 4. stoletja redkokdaj sploh omenili.

Ena od reform Konstantina I. (vladal 306–337) je bila imenovanje enega izmed konzulov za mesto Rimu in drugega Konstantinopel. Ko se je Rimsko cesarstvo po smrti Teodozija I. (vladal 379-395) razdelil na dve polovici, sta cesarja obeh polovic dobila pravico imenovanja enega od konzulov, čeprav se je dogajalo, da je eden od njiju zaradi različnih razlogov imenoval tudi oba. Konzulski položaj, prikrajšan za vsa pooblastila, je še vedno pomenil veliko čast, obenem pa tudi velike stroške, ki jih je samo delno pokrivala država, zato so si ga lahko privoščili samo najbogatejši.Kazhdan (1991), str. 527. Podeljevanje konzulskih položajev je v 6. stoletju je postalo vedno bolj redko in bilo med vladavino Justinijana I. ukinjeno: na zahodu leta 534 (zadnji konzul je bil Decij Pavlin) in na vzhdu leta 541 (zadnji konzul je bil Anicij Favst Albin Bazilij). Konzularno datiranje je bilo ukinjeno že leta 537, ko je Justinijan uvedel cesarsko datiranje.Kazhdan (1991), str. 526-527. Na vzhodnem dvoru je od cesarja Justina II. dalje (vladal 565–578) imenovaje konzulov postalo del slavnostne razglastve novega cesarja. Zadnja takšna razglasitev je bila leta 632, ko so za konzula razglasili bodočega cesarja Konstansa II. (vladal 641–668).Kazhdan (1991), str. 526. Ko je cesar Leon Modri (vladal 886-912) na začetku 9. stoletja z Novelo 94 dokončno odpravil konzularno datiranje, so se grški nazivi konzulov (hypatos) in bivših konzulov (apo hypaton) pretvorili v razmeroma skromne častne nazive.Kazhdan (1991), str. 526, 963–964. V času Nikefora II. Fokasa se je hypastos v dvorni hierarhiji uvrstil na 7. mesto, v času Konstantina IX. Monomaha na 8., v času Izaka I. Komnena na 10., v času Mihaela VII. Dukasa na 11., v času Nikefora III. na 13. in v času Alekseja I. Komnena na 26. mesto, potem pa so vse položaje od 20. navzdol odpravili.

Na zahodu je položaj konzula posameznikom občasno podeljeval papež. Leta 719 je naziv rimskega konzula ponudil Karlu Martelu, ki je ponudbo zavrnil.The Frankish Kingdom, The Encyclopedia of World History, 2001. Okoli leta 853 je papež za rimskega konzula imenoval Alfreda Velikega, ki je bil star samo štiri ali pet let.

Pooblastila in odgovornosti Dolžnosti v republiki